primer petek / Ne mi dihat za ovratnik

Potem ko je Mladina prejšnji teden objavila novico, da je Alen Robar, do tedaj anonimna obremenilna priča v zadevi "Petek", preklical svoje obremenilne izjave, sta se pojavili dve interpretaciji. Prvič, da je sicer še neznani naročnik napada na novinarja Petka "kupil" Robarjev preklic. In drugič, da je Mladina organom pregona pokvarila tako rekoč raziskani primer "Petek". Najprej odgovorimo na drugo interpretacijo: pred tednom dni je Mladina poročala o nekem pravnem dejstvu. Pravno dejstvo je sledeče: Alen Robar je napisal izjavo, v kateri trdi, da njegovo pričanje pred preiskovalnim sodnikom v zadevi "Petek" ni bilo resnično. Ta izjava je notarsko overjena. Izjava, ki je notarsko overjena, je nastala precej pred objavo v Mladini. Vsebina te izjave je podobna vsebini intervjuja, ki je bil pred tednom dni objavljen v Mladini. Robarjev preklic pričevanja torej ni zgolj medijsko dejstvo. Gre za pravno dejstvo. To pravno dejstvo pa bi se slej kot prej pojavilo v javnosti. V medijih, na sodišču ali v pritožbenem postopku.

Kaj pa komentar, da naj bi naročnik napada "kupil" Robarjev preklic? Komentatorji, ki namigujejo na to možnost, ne poročajo, od kod podatek. Vendar namig, da je šlo pri preklicu priznanja za nekakšno licitacijo, dovolj lucidno kaže, kje je jedro problema. In jedro problema je v osupljivem dejstvu, da so organi pregona anonimni priči, ki so jo pripeljali pred preiskovalnega sodnika, plačali tudi visoko nagrado iz posebnega policijskega finančnega fonda. In podatek o plačevanju priči iz tajnega policijskega finančnega fonda presega okvire sicer zelo pomembnega primera "Petek". Zato moramo na Robarjeve navedbe gledati z več strani. Prva stran je ustavno-pravna. Sprašujemo se, kako organi pregona spoštujejo načelo poštenega sojenja, če pa podatek o denarni nagradi priči, ki se je že pojavila pred preiskovalnim sodnikom, obrambi ni bil predstavljen. Drugič, kako se je lahko zgodilo, da je bila anonimna priča kompromitirana? Tretjič, kaj je z verodostojnostjo ostalih anonimnih prič? In četrtič, kaj je z materialnimi dokazi?

Honorar

Alen Robar trdi, da je za pričanje o zadevi "Petek" prejel 4 milijone SIT. Organi pregona tega podatka niso demantirali. Viri, ki so blizu organom pregona, so mencajoče komentirali, da so organi pregona poslovali v okviru pooblastil, češ da zakonodaja policiji omogoča, da za določene koristne informacije plača.

In kaj v resnici predvideva zakonodaja? Ali se lahko zgodi, da na sodišču nastopa priča, ki je v nekakšnem "honorarnem" razmerju z organi pregona? Zakon o policiji res dopušča izjemno možnost, da policija za informacije plačuje. Obstajata dve vrsti plačevanja. Prvič, policija ima na voljo poseben fond, iz katerega plačuje nagrade osebam, vključenim v tajno policijsko (so)delovanje. Kdo je tajni sodelavec? Načeloma naj bi bili v akcije tajnega delovanja vključeni policisti, ki delujejo prikrito. Izjemoma, če ne gre drugače, lahko prikrito deluje tudi oseba, ki ni policist. Akcije prikritega delovanja policija uporablja, ko mora v kriminalno združbo infiltrirati tajnega (so)delavca. Policija torej tajnega sodelavca pošlje na akcijo, tajni sodelavec z akcije prinese informacije, policija pa tajnega sodelavca nagradi. Je bil Alen Robar tajni sodelavec? V primeru, ki ga opisujemo, ne. Policija tajnega sodelavca angažira, mu dodeli nalogo in ga pošlje v akcijo. Tajni sodelavec pa med prikrito akcijo pridobi podatke, ki jih sicer ne bi mogel pridobiti. Alen Robar naj bi podatke, za katere ga je policija honorirala, menda poznal že od leta 2001 (vendar zdaj pravi, da so trditve, ki jih je posredoval, neresnične). Robar torej ni bil poslan v akcijo nabiranja podatkov in honorarja ne bi mogel dobiti kot prikriti sodelavec.

Obstaja še ena možnost: zakon o policiji govori o možnosti plačevanja "koristnih informacij v zvezi s kaznivimi dejanji ali njihovimi storilci". V tem primeru gre za plačevanje policijskih informatorjev. Lahko jim imenujemo tudi z zmerljivko: gre za plačevanje špicljev, ovaduhov. Ker realističen pogled na svet pove, da policija brez informatorjev težko odkriva bolj zapletene oblike kriminala, v nadaljevanju ne bomo uporabljali slabšalnih verzij. Informatorji v zameno za denar policiji posredujejo namige, ki policiste privedejo do bolj čvrstih materialnih dokazov ali morda očividcev. Tudi zakon o policiji je realističen predpis. Zakonodajalcu je bilo ob sprejemanju zakona jasno, da mora policija imeti možnost, da prinašalce pomembnih informacij plača. Informator, denimo, policiji pove, da bo ob določeni uri v pristanišču priplula ladja, polna droge. Policija za podatek plača, dokaz o obstoju tovora mamil pa pridobi sama. Dokaz pridobi s tem, da preišče barko. In ko piše ovadbo, informatorja ne omenja. Kaj šele, da bi informatorja vodili na sodišče. Informator ni priča v kazenskem postopku. Informator je tisti, ki policiji namigne, kakšna so ozadja. Ko policija dobi namige, koristne informacije, gre iskat dokaze. Koristne informacije, o katerih govori zakon, ko dopušča možnost plačevanja, so nekakšni smerokazi, ki naj bi policijo privedli do dokaza. Vendar obremenilno pričevanje ni isto kot koristna informacija. Za koristno informacijo namreč policija sme plačati, za obremenilno pričanje pa ne.

Zakaj plačani informator ne more biti priča v kazenskem postopku? Načela poštenega kazenskega postopka temeljijo na ustavnem jamstvu, da ima obdolženi primerno možnost za pripravo obrambe. Ko gre za pravico do priprave obrambe, mora imeti obdolženec tudi možnost oceniti verodostojnosti priče. Če pa je priča v strogo zaupnem honorarnem razmerju z organi pregona, obdolženec nima možnosti preverjati verodostojnosti priče. Enako velja za samo sodišče. Tožilstvo pred sodiščem nikakor ne sme skrivati podatka, da je priča dobila nagrado, ker je tak podatek naravnost usodnega pomena za oceno verodostojnosti priče.

Če bi bilo plačevanje oseb, ki nastopajo pred sodiščem, dopustno, bi se nastopi prič v kazenskih postopkih začeli z vprašanji obrambe: "Koliko vam je policija plačala za pričanje?" In obratno: tožilstvo bi lahko vprašanja o honorarjih postavljala pričam obrambe: "Koliko so vam plačali odvetniki?" V poštenem pravnem sistemu bi takšna vprašanja zvenela kot nedopusten poskus diskreditacije priče. S tem, ko so organi pregona pred sodnika pripeljali pričo, ki je bila pred tem izdatno honorirana, bo zastavitev vprašanja o višini plačila povsem legitimna poteza obrambe. Če namreč priča uživa kakršne koli ugodnosti, morata biti sodišče in obramba s tem obvezno seznanjena, saj brez tega podatka ne moreta oceniti verodostojnosti priče.

Ponovimo: ko policija zbira prve podatke o kaznivem dejanju, torej v zgodni fazi predkazenskega postopka, je izjemoma dopustno, če policija kakšno informacijo kupi. Vendar policija kupuje informacije, ki vodijo k materialnim dokazom, ne kupuje pa obremenilnih pričevanj. Ob nagrajevanju oseb, ki nastopajo kot priče, bi bila morda dopustna le ena izjema. Lahko se zgodi, da policija prikritega agenta, ki je sicer v rednem delovnem razmerju s policijo, ne more infiltrirati v kriminalno združbo. V tem primeru lahko policija poskusi z infiltracijo prikritega sodelavca, ki za policijo dela "honorarno". Prikriti sodelavec, ki je sprejel tvegano nalogo in je za to početje prejel tudi denarno nagrado, lahko o svojih odkritjih poroča sodišču. Vendar naš primer ni tak.

Ob razkritju osupljivega podatka, da so organi pregona pred preiskovalne sodnike pripeljali osebo, ki je bila izdatno honorirana, se zastavlja še niz vprašanj: ali gre za pogosto prakso? So se v zadnjih letih pred sodniki znašle še kakšne priče, ki so bile deležne bonitet iz strogo zaupnega policijskega proračuna? Kako je z verodostojnostjo teh kazenskih postopkov? Mar ne bi bilo smiselno, če bi, denimo, varuh človekovih pravic preveril, ali se na strogo zaupnih policijskih honorarnih listah ne skrivajo še kakšne obremenilne priče? In še zadnje vprašanje: ali se organi pregona zavedajo, kaj podatek o skrivnem plačevanju obremenilne priče pomeni za zadevo "Petek", če bi se ta znašla pred ustavnim sodiščem?

Kompromitacija anonimne priče

Podatek, da so organi pregona plačali obremenilno pričo, ni edina nenavadna okoliščina primera "Petek". Druga nenavadna okoliščina je, da je podatek o tem, kdo je anonimna priča, pobegnil iz strogo varovanega trezorja. Pred objavo novice, da je Alen Robar preklical obremenilne izjave, smo preverjali, ali je njegova identiteta res znana. In na Koroškem smo dobesedno na ulici slišali za njegovo ime. Ogorčenje organov pregona, češ da se primer ne sme preseliti na ulice, je nepotrebno. Domnevamo namreč, da je podatek o identiteti anonimne priče ušel na ulico prav zaradi ravnanja organov pregona. Teorij o tem, kako je lahko podatek o anonimni priči ušel iz zaklenjene blagajne, je lahko več.

Najprej o sistemskem ozadju: temeljno dejstvo pa je, da Slovenija nima zakona o zaščiti prič. Ker nima zakona o zaščiti prič, organi pregona improvizirajo. Vse okoliške države tak zakon imajo. V državah, ki zakon o zaščiti pri imajo, se vstop v program zaščitenih prič začne z zastavitvijo vprašanja, ali je določeno osebo sploh primerno vključiti v program. To odločitev sprejemajo komisije, v katerih so predstavniki policije, tožilstva in vrhovnega sodišča. Oseb, ki so v kazenskem postopku, ne vključujejo v program zaščitenih prič. Pred odločitvijo, ali naj neka oseba vstopi v program, posebno oceno poda policijski psiholog. Ali bo oseba zdržala breme programa zaščitenih prič? Vstop v program zaščitenih prič namreč predpostavlja, da zaščitena priča od tega ne bo imela koristi. V resnici bo živela skromno. Če je bila nekoč vajena razkošja, tega ne bo več. V Nemčiji je v program zaščite prič vključenih okrog 500 oseb, v Italiji pa 1100.

Evropski programi zaščite prič so izjemno zanesljivi. Od kar obstajajo, ni bila v Evropi izgubljena niti ena zaščitena priča. To pa ne pomeni, da se zaščitene priče niso razkrivale. Zgodilo se je, da zaščitene priče niso zdržale bremena programa, saj ta pričam ne zagotavlja nobenega razkošja.

In pri nas? Alen Robar ni mogel vstopiti v program zaščitenih prič, ker zakona o zaščitenih pričah Slovenija nima. Organi pregona pa naj bi mu vendarle jamčili, da bo ostal anonimen. Dejstvo, da smo za podatek o identiteti anonimne priče slišali na ulici, kaže, da improvizirano početje slovenskih organov pregona zahteva regulacijo.

Vendarle, kako je podatek o identiteti konkretne varovane priče ušel? Obstajata le dve hipotetični varianti: možno je, da se je do podatka o anonimni priči dokopal sicer še neznani naročnik poskusa umora novinarja Petka. Ta varianta predpostavlja, da je še neznani naročnik prodrl do skrivnosti, ki bi morala biti najbolj strogo varovana. Naročnik bi torej informacijo zbezal od nekoga, ki dela bodisi v organih pregona bodisi v pravosodju. Neznani naročnik bi potem, ko bi iz varovanega trezorja izvlekel podatek anonimni priči, pritisnil nanjo. Če je tako, morajo organi pregona ugotoviti, kdo je tisti, ki je dopustil kompromitacijo priče.

Druga hipotetična varianta bi bila, da so se organi pregona slabo pripravili na aktiviranje mehanizma varovane anonimne priče. Zaradi slabe priprave bi lahko anonimno pričo izdali kar sami med zadnjo fazo preiskave, ki je tekla pred preiskovalnim sodnikom.

S kakšnimi trditvami je Alen Robar kot anonimna priča nastopil med preiskavo? Prvič, trdil je, da ga je eden od obdolžencev vabil k nekemu poslu. Robarja naj bi namreč vabili, da bi bil šofer. Drugič, trdil je, da se mu je isti obdolženec bahal s tem, da je kazal članek iz Večera, ki govori o napadu na novinarja Petka. Ob tem pa se zastavlja vprašanje, zakaj so organi pregona Robarju sploh podelili status anonimne priče? Zakaj bi njegovo identiteto zakrivali pred obdolženci, če pa naj bi bil v tako tesnem stiku z njimi, da bi ga ti zlahka identificirali? Saj menda obdolženec ni imel množične avdicije, na kateri bi izbiral šoferja, ki bi ga peljal na kraj zločina? Menda se s kazanjem časopisa ni hvalil pred množičnim občinstvom? Če je obdolženec leta 2001 res novačil Robarja za sodelovanje in če se je res bahal z kazanjem časopisa, bi leta 2003 najbrž še vedno vedel, pred kom se je bahal. Bi se Robar odločil, da bo nastopil kot obremenilna priča, če bi bila možnost, da ga obdolženci kljub obljubljeni anonimnosti prepoznajo, zelo visoka?

Kakorkoli že, zadovoljivega pojasnila, kako je lahko podatek o anonimni priči pobegnil na ulico, ni. Karkoli se je zgodilo, je slabo. Se je po vdoru v strukture organov pregona do podatka o anonimni priči dokopal naročnik? Je bila priprava na nastop anonimne priče tako diletantska, da je bila anonimna priča kompromitirana kar med nastopom pred preiskovalnim sodnikom?

Prozorna garaža

Ponovimo: kako to, da so organi pregona prišli na idejo, da bi pred sodnike pripeljali pričo, ki je bila na strogo zaupni policijski honorarnim listi? Kako je lahko podatek o identiteti anonimne priče ušel? Obstajajo tudi druge težko razumljive okoliščine. Pred tednom dni smo že omenili nenavadno podrobnost, ki jo je omenila anonimna priča št. 2. Anonimna priča št. 2 naj bi v kraju Selnica sedela na terasi gostilne Vila, s terase pa naj bi videla, kako je obdolženec, ki stanuje sosednje bloku, prihajal skozi vhod bloka, v rokah držal palico ter jo spravil v avto, parkiran pred blokom. Izjava anonimne priče o tem, kako je obdolženec iz bloka prinesel palico, je navedena tudi v že pravnomočni obtožnici. Neizmerno nerodno pa je, da se s terase lokala Vila vhoda v blok, iz katerega naj prihajal obdolženec, ne vidi. Med lokalom Vila in blokom ter parkiriščem namreč stojijo garaže. In garaže tam stojijo že dolgo, dolgo časa. Dejstvo, da obiskovalec lokala Vila enostavno ne more vedeti, kaj se je dogajalo na sosednjem parkirišču, je zelo enostavno preverljivo. Pač, treba je iti do lokala Vila, se postaviti na teraso in pogledati proti parkirišču. So organi pregona sploh opravili ogled prizorišča? Kako lahko tako pomembna obtožnica sloni na trditvi anonimne priče, ki je dobesedno na prvi pogled napačna. Iz terase lokala Vila je treba pogledati proti bloku in ob tem nemudoma postane jasno, da se s terase tistega, o čemer govorita priča in obtožnica, ne vidi. Ker so organi pregona obtožnico zgradili okoli navedb anonimnih prič, si nikakor ne bi smeli privoščiti, da so trditve oseb, katerih verodostojnosti zaradi anonimnosti ni mogoče preverjati, tako trhle.

Materialni dokazi

So imeli organi pregona kaj več sreče z materialnimi dokazi? Eden od materialnih dokazov, na katerega stavi obtožnica, so odtisi čevljev, najdeni na prizorišču napada. Sledovi obuval, zavarovani na kraju poskusa umora, naj bi, kot trdi obtožnica in se ob tem sklicuje na mnenje sodnega izvedenca, ustrezali velikosti obuval, ki jih lahko obujeta dva obdolženca. Torej tista dva obdolženca, ki naj bi bila na mestu zločina.

Tednik Več pa pod vprašaj postavlja tudi verodostojnost materialnega dokaza. Poročilo sodnega izvedenca namreč pravi, da so bili na kraju zločina najdeni odtisi čevljev velikosti 42 ali 43. Menda bi obdolženci lahko nosili čevlje te velikosti. Vendar tednik Več navaja, da obdolženca nosita čevlje številka 45.

Kaj je torej z dihanjem za ovratnik? Od kod sploh prihaja policijska fraza: "Osumljencem dihamo za ovratnik!"? Da bi frazo razumeli, se moramo potopiti v zgodovino slovenska rock'n'rolla. Ansambel Lačni Franz je leta 1983 posnel LP z naslovom Ne mi dihat za ovratnik. Na LP-ju je tudi istoimenska popevka. Besedilo popevke v resnici nima nobene zveze s policijskim delom. Govori namreč o punci, ki mladeniču diha za ovratnik, ta pa jo opozarja, naj nemudoma neha, sicer ji bo začel odpenjati gumbe.

Zato bi bilo morda bolj primerno, če bi si za ilustracijo zgodbe, ki je pred nami, pri Lačnem Franzu sposodili naslov kakšnega drugega LP-ja. Recimo: Adijo pamet. Ali pa: Slon med porcelanom. Ali pa : Sirene tulijo. Ti naslovi bi bolje ilustrirali početje organov pregona.