mučenje / Abu Vilna

Se spominjate Fikreta Alića? Ne? Tistega 180 centimetrov visokega in 48 kilogramov težkega mladeniča, ki se je znašel na naslovnici tednika Newsweek? Avgusta leta 1992 je snemalna ekipa ITN-a ekranizirala nekaj dni staro zgodbo Roya Gutmana, novinarja dnevnika Newsday, ki je poročal o obstoju koncentracijskih taborišč v okolici bosanskega mesta Prijedor. Ekipa ITN-a je obiskala koncentracijsko taborišče Trnpolje, v katerega so srbske paravojaške enote stlačile Bošnjake. Ko je ekipa ITN-a prišla do ograje, je iz množice taboriščnikov izstopala Fikretova koščena postava in brezzobi obraz. Fikret je bil tako suh, da bi se skoraj lahko skril za bodečo žico.

Fikret Alić je kasneje pripovedoval, kaj se je dogajalo v srbskih koncentracijskih taboriščih. Govoril je o mučenjih, o tem, kako so mu stražarji v taborišču Keraterm v usta porinili palico in mu razbili zobe. Kako ga je srbski stražar, njegov nekdanji sosed, s palico za baseball mlatil po ledvicah. Kako se morali jetniki stražarjem lizati škornje. Kako so stražarji prisilili očeta in sina, naj spolno občujeta, potem pa so ju ustrelili. Poročila o mučenju ujetnikov so polnila fascikle in po par letih je bila zbirka tako obsežna, da so tudi mirovniki od svojih vlad zahtevali, naj NATO v Bosni končno intervenira. In čisto na koncu je NATO res poslal avione. Na koga naj danes mirovnik naslovi apel, ko vidi, kako Američani mučijo Iračane? Na NATO?

Kako se je na novice o mučenju odzivala slovenska politika? Pred dobrim desetletjem se je slovenska politika obnašala, kot da se je dogodki, ki se odvijajo 300 kilometrov južneje, ne tičejo. In danes? Je slovenska politika reagirala ob novicah o mučenju v zaporu Abu Graib? Zunanji minister dr. Rupel je na zasedanju odbora ministrov Sveta Evrope izrekel misel, ki nas, če se potrudimo, po nizu asociacij vendarle pripelje do kritike mučenja. "Nedavni teroristični napadi v Ruski Federaciji, Turčiji in Španiji so pokazali, kako zelo smo ranljivi in kako pomembno je skupno delovanje - na eni strani proti terorizmu in na drugi strani v podpiranju demokratičnih vrednot. Smernice odbora ministrov Sveta Evrope o človekovih pravicah in boju zoper terorizem so jasno začrtale mejo, ki je država, ki upošteva mednarodne standarde, ne sme prestopiti v boju zoper terorizem in ki lahko služi kot svojevrsten model v mednarodnem prostoru." To je vse? Slovenski zunanji minister pravi, da država, ko se bori proti terorizmu, ne sme prestopiti jasno začrtane meje. In kakšna je ta meja? Kje je obljubljena kritika mučenja? Smernice, na katere se sklicuje slovenski zunanji minister, med drugim res govorijo tudi o mučenju. Pravijo, da je mučenje absolutno prepovedano. Še zlasti pa je mučenje prepovedano, ko gre za aretacijo, zasliševanje in pridržanje oseb. Absolutna prepoved mučenja naj velja ne glede na to, česa je neka oseba osumljena.

Dokument, na katerega se je dr. Rupel skliceval, je kar primeren. Glede na težo kriminalnega početja v zaporu Abu Graib pa bi vendarle pričakovali, da bi kak član slovenske politične elite rekel kaj več. Če je slovenska politika pred dobrim desetletjem mučenje v Bosni ignorirala, ker naj bi se v pretiranem ukvarjanju z Balkanom skrivala nevarnost, da bi nas kdo skušal zvezati nazaj v neko južnoslovansko zvezo, danes tega alibija ni.

Obstaja še drugi razlog, zaradi katerega Slovenija ne more biti tiho. Februarja 2003 je Slovenija pristopila k t.i. vilenski deklaraciji, v kateri je bila zapisana ocena, da so Združene države varnostnemu svetu OZN predstavile prepričljive dokaze o obstoju iraškega orožja za množično uničevanje. Hkrati naj bi Združene države predstavile dokaze, kako skušajo Iračani prelisičiti inšpektorje ZN, ter dokaze o povezavi Iraka z mednarodnim terorizmom. Ob kimanju, da je ameriški državni sekretar varnostnemu svetu predstavil prepričljive dokaze o obstoju orožja za množično uničevanje, je bila v vilenski deklaraciji zapisana tudi pripravljenost, da bi podpisnice sodelovale pri delovanju mednarodne koalicije, ki bi s silo razorožila Irak. Vilenska deklaracija je ena od izjav, s katerimi je skušala ameriška administracija legitimizirati vojno, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom. Seveda; če bi ameriška vojska res odkrila orožje za množično uničevanje, bi bila operacija legitimiranja nelegalne vojne bolj uspešna. Ker orožja za množično uničevanje niso našli, je tudi legitimnost, ki jo je ameriška administracija dobila z kovanjem mednarodne koalicije, splahnela. Morda pa je mučenje v zaporu Abu Graib povezano prav z željo, da bi iz zapornikov vendarle izvlekli kak podatek o orožju za množično uničevanje.

In še tretji razlog obstaja, zaradi katerega si slovenska oblast ne more privoščiti udobnega molka: poročila mednarodnih organizacij govorijo, da Irak ni edino prizorišče mučenj ujetnikov. Kršitve mednarodnega prava se dogajajo tudi v Afganistanu. Slovenska vlada je po sramoti z vilensko deklaracijo sklenila, da slovenskih vojakov ne bo napotila v Irak. Zato pa je vod izvidnikov odpotoval v Afganistan. Afganistanska operacija je sicer pokrita s sklepi Združenih narodov, prav podatki o mučenju zapornikov v Afganistanu pa lahko spodkopljejo tudi legitimnost operacije, pri kateri sodeluje 18 slovenskih vojakov. Čez nekaj mesecev bo v Afganistan odpotovala še slovenska gasilska enota.