Borovničev šok

Zgodba o radioaktivnih borovnicah v Fructalovih sokovih se je začela 9. julija. Zdravstveno-sanitarnim inšpektorjem v Podgorici se je zazdelo, da je v Fructalovih sokovih preveč radioaktivne snovi, zato so nevarno pošiljko vrnili proizvajalcu. Nekaj dni pozneje so varnostnim ukrepom sledili še v Beogradu, Banjaluki, v čudnih razmerah celo v Unmikovi Prištini, pa čeprav so predpisi na Kosovu drugačni od tistih v Srbiji, Črni gori in Republiki Srbski. Oglasili so se mediji, politiki, znanstveniki, zgodba se je preselila na internetne forume. Velike, zasvinjane, nevarne borovnice so iz Slovenije napadle Balkan.

Pravzaprav gre res za velike borovnice. Litrska embalaža Fructalovega soka je namreč bistveno drugačna od one za sok iz črnega ribeza. Če je pri črnem ribezu odtisnjenih kakšnih sto črnih jagod, jih je na borovničevem soku manj kot deset. In jasno, borovnice so desetkrat večje od črnega ribeza. A gigantska rast ni povezana z radioaktivnostjo. Borovnice, odtisnjene na litrsko embalažo, namreč niso tisti mali, simpatični gozdni plodovi, ki se pred nedeljskimi izletniki skrivajo v pritlikavem rastju, ampak so prav posebni sadeži, poimenovani ameriške borovnice, ki rastejo na visokih grmih. In iz enega grma pride tudi do kakšnega pol ducata kilogramov borovnic, količina, za katero bi morali nedeljski dopustniki zorati pol gozda. Ameriške borovnice gojijo tudi v Sloveniji, a v Fructal pridejo s plantaž Poljske, baltskih držav in Ukrajine.

Pravzaprav jih v Ajdovščino pošlje dobavitelj, nizozemsko podjetje SVZ International BV, ki pripravi borovničev koncentrat. Nizozemci so multinacionalka, svoje izpostave imajo na Kitajskem in v ZDA. Zgolj za opombo, poslovne odnose imajo tudi s Srbijo, kdo pa sodeluje z njimi, pa je poslovna skrivnost. Nizozemci so seveda odgovorni za naročeno blago, Fructalu dostavijo različne analize, iz katerih je razvidna kakovost borovničevega koncentrata. Merijo tudi radioaktivnost.

In prav pri različnem dojemanju, kje postane radioaktivnost dejansko škodljiva, se je zataknilo. Sicer je res, da je vsakršna radioaktivnost škodljiva, a res je tudi, da je že naravno prisotna, da jo ljudje dobijo brez uživanja kontaminiranih sokov in da je postavljanje prenizkih varnostnih mej nesmiselno. Zakoni Evropske unije, sprejeti in spremenjeni po černobilski nesreči, so prilagojeni novemu stanju v okolju. Dovoljena radioaktivnost za cezij je postavljena na 600 becquerelov na kilogram. Kar z drugimi besedami pomeni, da neko živilo ustreza evropskim standardom, če v sekundi ne razpade več kot 600 atomov cezija. A drugod imajo drugačna pravila. V Črni gori velja recimo pravilnik, po katerem uvožena živila ne smejo vsebovati več radioaktivnih snovi, kot jih ugotovijo v izdelkih domačega proizvajalca. Če torej v nekem borovničevem soku kakšnega domačega proizvajalca preštejejo manj becquerelov kot v soku kakšnega tujega proizvajalca, ima domači proizvajalec prednost. Takšen pravilnik naj bi bil spisan iz dveh razlogov, prvič zaradi zaščite zdravja ljudi - zaradi preventive, in drugič zaradi zaščite domačega trga - zaradi politike protekcionizma.

Pragmatično postavljanje mej

Kljub navideznemu altruizmu postavljanja mej med zdravju škodljivimi in zdravju neškodljivimi vplivi, pa je ta le plod političnega konsenza, dogovora med proizvajalci in zaskrbljeno državo. "Zadeva je pragmatično politična. Evropa je sredi osemdesetih doživela Černobil in kontaminacija se je povečala. Zato so v Evropi tudi dvignili standarde," pojasnjuje svobodni raziskovalec Anton Komat. "Takšni testi so narejeni za občutek varnosti. Podobno kot pri merjenju radioaktivnosti je tudi pri kemikalijah - če iščete neki nabor toksinov, ga boste gotovo našli, drugega pa ne. Past je seveda v metodi, postavljati moraš prava vprašanja, da dobiš prave odgovore. Pravzaprav gre za zlorabo znanstvene metode za pragmatične politične cilje. Imate navidezen materialni dokaz, ki v končni instanci preide v iracionalizem." In navidezno materialni dokaz pri Fructalovih sokovih je preveč becquerelov. Navidezno materialni zato, ker je lahko v teh ali pa katerih drugih sokovih bistveno več škodljivih snovi, ki pa niso bile izmerjene. Lahko bi merili naravno radioaktivnost, recimo prisotnost kakšnega kalija 40, lahko bi merili tudi druge snovi, ne nazadnje bi lahko primerjali tudi količino sadnega deleža in rezultate meritve obtežili še s tem koeficientom. V Fructalu namreč pravijo, da je količina cezija odvisna tudi od količine sadnega deleža v soku. "Glede na to, da se vsi proizvajalci tega nektarja oskrbujejo pri istih maloštevilnih proizvajalcih borovničevega koncentrata v Evropi, namreč sklepamo, da glede vsebnosti cezija v borovničevem nektarju ne bo veliko razlik. Razen v primerih, ko konkurenčni proizvajalci ne upoštevajo predpisov, ki določajo 40 % delež borovnic v nektarju." Če je torej kakšen borovničev sok razredčen z vodo, je nevarnih cezijevih razpadov na liter soka manj, kot jih je v bolj koncentriranem. "Če bi želeli v svojem borovničevem nektarju zagotoviti nižjo stopnjo vsebnosti cezija, ne bi mogli več zagotavljati 40-odstotnega sadnega deleža. To bi bil nov, drugačen izdelek." Zdi se, da v Fructalu posredno namigujejo, da glavni razlog za povečano radioaktivnost niso nevarne borovnice, ampak kakovost njihovega soka. Da je torej količina borovnic v sokovih njihovih konkurentov morebiti manjša, kot se zdi iz podatkov, zapisanih na embalaži.

Različni bojkoti

A Fructalov borovničev sok ni edini, ki je naletel na težave pri širjenju na južne trge. Ponovno osvajanje nekdanjih ozemelj je bilo za slovenske blagovne znamke ponekod težje, kot se je zdelo na prvi pogled. Ideja o bojkotu slovenskega blaga, zasidrana v davnem letu 1989, se je namreč po koncu zadnjih balkanskih vojn še nekajkrat vrnila v trgovske centre na ozemljih nekdanje Jugoslavije. Včasih se je bojkotu pridružila tudi prepoved. Razlogi so bili torej ali politični, ali zdravstveni, ali ekonomski, včasih tudi mešani. Po podatkih slovenskega ministrstva za zunanje zadeve teh prepovedi in blokad ni bilo malo. Do leta 1999 jih je bilo največ v tedanji Zvezni republiki Jugoslaviji, k njim so pozivale tudi nevladne organizacije in politične stranke. Seveda pa težave niso bile vezane zgolj na ozemlje sedanje Srbije in Črne gore, pred slovenskim ekspanzionizmom so se branile vse države iz nekdanje Jugoslavije. Včasih s prepričljivimi razlogi, drugič spet ne.

Tako je izvoz mleka ustavila afera kloramfenikol, izvoz govedine pa nore krave. Pri izvozu govedine je bila recimo nenavadna poteza Hrvaške, ki je vse do letošnjega 14. julija prepovedovala uvoz govedine iz Slovenije, pa čeprav je v okviru geografske kategorizacije BSE-tveganja uvrščena v isto skupino kot Slovenija. Hrvati so leta 2002 tudi preprečevali uvoz ali tranzit nafte in naftnih proizvodov čez svoje ozemlje, še zmeraj pa je otežen izvoz svinjine. Od začetka julija 2004 se pojavljajo tudi težave z izvozom piva v Bosno in Hercegovino, tamkajšnja carinska uprava je namreč carinske dajatve izračunala na osnovi slovenskega grosističnega cenika, ki pa ima že prišteto slovensko trošarino. Tako so carinske dajatve višje.

A razlogi za bojkot so bili večkrat tudi nesramežljivo politični. Na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini so bili povezani predvsem z nerešenim vprašanjem deviznih vlog nekdanjih varčevalcev Ljubljanske banke. Zaokrožile pa so tudi grožnje o bojkotu zaradi oviranja gradnje ljubljanske džamije. Težave, s katerimi se trenutno spopadajo ukrajinske borovnice v Fructalovih sokovih, pa so poleg neizprosnega boja za prevlado na srbskem trgu povezane tudi s kampanjo "Kupujmo naše - obnovimo Srbijo", ki jo je začelo srbsko ministrstvo za trgovino in turizem. Podobno marketinško akcijo je pred mesecem sprožilo tudi devet bosanskih podjetij. Seveda tudi Slovenija ni (bila) imuna za ideje poveličevanja nacionalnih izdelkov. Pred leti so se namreč pojavile pobude za organizirano akcijo "kupuj slovensko blago", vendar tudi zaradi jasnega odklonilnega mnenja Gospodarske zbornice Slovenije, ki je zagovarjala odprt in konkurenčni trg, dlje od posameznih pozivov ni prišlo. V državah, nastalih iz nekdanje Jugoslavije, so torej vseskozi prisotni očitki o velikem trgovskem primanjkljaju, čutiti pa je bilo tudi strah pred prevelikim trgovskim ekspanzionizmom najbolj severne republike nekdanje skupne države. Ko je recimo pred časom velenjsko Gorenje napovedalo, da bo na ozemlju Srbije gradilo novo tovarno, so se na dvorišču cetinjske tovarne bele tehnike Obod zbrali ogorčeni delavci in v strahu za svojimi službami protestirali proti nameri črnogorske vlade. Gorenje trenutno gradi v Valjevu, pogajanja o strateškem partnerstvu med velenjskim Gorenjem in cetinjskim Obodom pa naj bi propadla.

Dolgoročna škoda za ugled?

In kaj sedaj preostane Fructalu? "Borovničev nektar sicer ne predstavlja visokega odstotka med Fructalovimi nektarji na tem trgu. Vendarle pa se zavedamo, da bodo posledice, kar zadeva ugled našega podjetja na trgu Srbije in Črne gore, nedvomno dolgoročne, čeprav so dileme, ki se odpirajo, glede na slovensko in evropsko zakonodajo povsem neutemeljene. Ocenjujemo, da bodo posledice čutili tudi drugi proizvajalci sokov na tem trgu," probleme z radioaktivnimi borovnicami komentira Fructalova direktorica marketinga Suzana Bavčar Rože. Fructal je sedaj iz prodaje umaknil vse kontaminirane sokove, zaradi težav pa se je obrnil na Gospodarsko zbornico in na zunanje ministrstvo. Oboji so po svojih kanalih začeli vplivati na srbske prijatelje. Jožko Čuk je tako poslal pismo, v katerem je zapisal, da je Fructal s kontaminacijo svojih sokov škodoval predvsem samemu sebi in ne potrošnikom in da je Fructalu žal, da ni zahteval "natančne interpretacije srbsko-črnogorskih predpisov in se s tem potencialno izognil neljubemu položaju". Čuk kolega iz Srbije in Črne gore še opozarja, da je slovenska gospodarska zbornica pripomogla k prodaji srbskih proizvodov v Sloveniji, med njimi je sok Next. Podobno so reagirali tudi na slovenskem zunanjem ministrstvu, ki priznava, da je vir spora rigorozen pravilnik. "Ta rigorozni pravilnik je v veljavi še danes, čeprav za to ni nobene potrebe. To pomeni, da je treba ustrezno spremeniti in prilagoditi predpise Srbije pravilnikom EU." Še bolj neposreden je bil sveži minister Vajgl. V intervjuju za televizijske Odmeve je pri pojasnjevanja dogajanja na Kosovu in težav Fructalovih sokov povedal: "V ozadju so očitno interesi kakšnih interesnih skupin in tistih, ki jim je protekcionistična politika po godu, ker hočejo slovenske proizvode izriniti s tržišča." Priznal je tudi, da gre za oviranje svobodne trgovine. In če že omenjamo Kosovo, v podobno zgodbo se je nedavno zapletel tudi Mobitel, ki je bil izbran na pozneje razveljavljenem razpisu za drugega mobilnega operaterja.

A Fructal seveda ni edini, ki ima težave s prebojem na novem trgu. Podobna zgodba, le z obrnjenimi akterji, se je pripetila srbskemu Palanačkemu Kiseljaku in mineralni vodi Karađorđe. Slovenski organi naj bi ugotovili, da so v vodi nad dovoljeno mejo nekatere snovi, ki bi lahko škodile zdravju ljudi. V Kolinski, ki naj bi uvažala čudežno mineralno vodo, priznavajo, da je prišlo do nekaterih zastojev na meji. Nekaj jih je bilo pri Karađorđu, nekaj pa na drugi strani pri Donatu Mg. "Do tovrstnih zastojev oz. prepovedi uvoza prihaja zaradi neusklajenosti Pravilnikov o kakovosti med državama. Slovenija je svoje pravilnike uskladila z evropskimi in pričakujemo, da bo v prihodnjih letih, v skladu s postopki približevanja Evropi, tudi Srbija in Črna gora uskladila svoje pravilnike z evropskimi."