fenomeni / Slovenski slačifantje

Delavski razred spet zgreši raj in se znajde na ulici. S preveč prostega časa in s premalo denarja. Šest tehnoloških viškov se odloči, da na zavodu za zaposlovanje ne bodo čakali na vbogajme, ampak se bodo po vzoru slačifantov iz skupine Chippendales vrgli v šovbiznis, točneje v moški striptiz. Ne glede na to, da so vsi skupaj in vsak posebej živo nasprotje tega poklica. Toda če punce plačujejo, da gledajo tiste naoljene pomehkužence, bodo zagotovo prišle gledat tudi striptiz klenih dedcev, ki migajo na zimzelenčke Donne Summer, Garryja Glitterja, Sister Sledge in Toma Jonesa. Tako gre zgodba filma The Full Monty ali po naše Do nazga, ki je leta 1997 moški striptiz povzdignil na raven fenomena globalnih razsežnosti in z repom oplazil tudi Slovenijo.

Kmalu se je Slovencem zgodilo isto kot šestim brezposelnim jeklarjem iz Sheffielda v prej omenjenem filmu. V mesto je prispela mednarodna plesno erotična zasedba postavnih, nabildanih in do konca razgaljenih kerlcev s skupnim imenom Chippendales, ki je razprodala Halo Tivoli in tisoče pripadnic lepšega spola pahnila v ekstazo. Zato so Chippendales vajo večkrat ponovili. Vsakič v razprodani dvorani in ob zavidljivi stopnji ženskih decibelov. Mnogi naši fantje so to razumeli kot odkrit namig, da se zanimanje za gola in prepotena moška telesa lahko enakopravno kosa s komercializiranim seksapilom razgaljenih žensk. In razume se, da so tisti najbolj podjetni takojci pristopili k praktičnemu raziskovanju potencialov takorekoč prazne tržne niše.

"Pa kaj je s tabo, si prestopil med pederajse? Od kdaj se zanimaš za moški striptiz?" je zvenel odgovor v obliki standardiziranega retoričnega vprašanja, ko sem preverjene vire pocukal za rokav, naj me po čim krajši poti povežejo s katerim od slovenskih slačifantov. Za dekleta in žene ni problem, so mi dejali. Slačipunc ne zmanjka. Naših, uvoženih, mladih, zrelih, postavnih, zaobljenih... kar hočeš. Ampak slačifantje, hm, tu smo pa žal malce bosi. Simptomatično. Zakaj, mislite, so moški masovno špricali šov bržčas najslavnejših striptizerjev na zemeljski obli? Psihoanalitiki freudovske šole bi pripomnili, da je moško občinstvo umanjkalo zato, ker Chippendales ne pokažejo edine mišice, ki moškega resnično zanima in s katero se moški pri konkurenci identificira. Bolj praktična razlaga pa se glasi takole: Chippendalesom, ki bi me sicer zanimali, sem se odrekel zato, ker bi si v nasprotnem primeru lahko o meni kdo mislil, da sem peder. Da se razumemo, Chippendales in njhovi podobniki niso toliko ženski vlažni sen, kot prav utelešenje moške fantazme o popolnem moškem. Chippendales razgaljajo to, kako si moški predstavljajo podobo idealnega moškega, pred katerim sleherna ženska pade na kolena.

Po mnenju enega od mojih sogovornikov, ki jih bom predstavil v nadaljevanju, gre popularnost moškega striptiza med drugim pripisati stereotipnemu mišljenju, ki ženski striptiz avtomatično povezuje s prostitucijo, saj se po prevladujočem šentflorjanskem prepričanju vsaka ženska, ki se v javnosti slači, tudi kurba. Moški so seveda drugačni, oni se ne kurbajo, ker jim tega ni treba. Moški pecajo, zato je z vidika politične korektnosti primerneje poročati o slačifantih kot o slačipuncah. Nočnih lokalov, kjer bi umetniški program vsakodnevno izvajalo pet, šest fantov, v Sloveniji zaenkrat še ni, takih z brhkimi artistkami pa kar mrgoli. Sklep: moška prostitucija uradno ne obstaja. S pisanjem o slačifantih je tako ne moremo podpirati.

In kar brez skrbi, četudi si moški striptiz ogledate večkrat, to še ne pomeni, da ste peder. Oziroma da niste, če si ga ne ogledate. Ostanite torej z nami. V nadaljevanju v glavnih vlogah nastopajo Lepi Romeo, Marcus, Ricky in DeAngelo, v stranskih pa Mr. Robi in Hot Miki.

Pravila službe

"Moški striptease za ženske. V klubih, diskotekah, plesalec kot darilo. Presenečenje na dekliščinah, privat zabavah in rojstnih dnevih," piše na Marcusovi vizitki. Marcus je slačifant s tremi leti delovnih izkušenj. "Preden sem začel, nikoli v življenju nisem videl striptiza. Največja in edina motivacija, da se preizkusim v striptizu, je bilo to, da sem rad v ženski družbi." Podobno kot večina njegovih kolegov, ki se med sabo bolj ali manj poznajo, Marcus nastopa po vsej Sloveniji. Pride, kamor ga pač povabijo. V glavnem pleše sam, med dejavnike uspeha pri nasprotnem spolu stavi na postavo in dramaturgijo nastopa. "Rekel bi, da eno brez drugega ne gre. Če ni šova, če ne znaš stopnjevati napetosti in prehitro zmečeš vse s sebe, ti še tako manekenska postava ne more pomagati do uspeha." Velja tudi v obratni smeri? "Vsekakor. Lahko si briljanten plesalec in odličen šovmen, toda če tvoja fizična podoba ne ugaja dekletom, se boš trudil zaman." Poleg tega je treba na odru poznati mero. "Ne smeš biti vsiljiv. Če se ženska ne pusti zanimirati, ne smeš vztrajati. Oceniti moraš publiko in usmerjati nastop po njihovih željah." Vprašanje, ali lahko vsakdo postane slačifant, pospremi s poznavalskim nasmeškom. "No, kot prvo moraš znati plesati in izgledati kolikor toliko privlačno. Pri ženski publiki najbolj vžge prav ples in stopnjevanje napetosti, način, kako odmetavaš obleko s sebe in kako dolgo jih dražiš. Jasno, šol, v katerih bi se tega naučil, ni. Nekdo te mora uvesti in predstaviti javnosti. Potem moraš premagati tremo, ki jo je iz nastopa v nastop manj. Izpopolnjuješ se lahko samo s prakso. S striptizom tudi ne moreš dočakati penzije. Zame je to dodaten zaslužek poleg redne službe, hobi, ki združuje prijetno s koristnim. Nimam namena od tega živeti. O tem, kako dolgo boš na sceni, itak odločajo ženske. Dokler si jim všeč, dokler jih s telesom in nastopom animiraš, do takrat imaš možnosti. Potem te škartirajo. Ponikneš hitreje, kot si se pojavil."

Od moškega striptiza se torej ne da živeti, lahko se pa z njim živi lepše. Lepi Romeo je zaposlen v gostinstvu, kjer je največ dela prav ob koncih tedna, zato mora veliko kombinirati in usklajevati termine. "Veselica se začne v petek ali soboto zvečer, tam nekje po deseti uri, med tednom pa najpogosteje ob sredah. Kot zaupanja vreden slačifant moraš biti na razpolago, kadarkoli te pokličejo, kajti če vabila zavračaš, te odpišejo in poiščejo druge." Romeo razlaga, da ga največ vabijo na Gorenjsko, v Lesce in na Bled, na Štajersko od Celja naprej in na Koroško, skratka širom po Sloveniji. "Praktično ni večjega kraja, kjer še nisem nastopil. Ampak Štajerska je še zmeraj najbolj vroča, tamkajšnje čage so legendarne in ženske, posebej tiste po tridesetem, najbolj naklonjene sceni. Štajerke ne rabijo alkoholne vzpodbude, da se razvnamejo. Najbolj zadržane so Ljubljančanke. Klasika, nič ni dovolj dobro zanje. A veš, o čem se pred nastopi najprej pozanimam? Katera od punc v dvorani ima tipa Črnogorca. Ali pa Šiptarja. Zato v Tomačevem in na Rakovi jelši ne nastopam. Punce se jim napijejo, ti med šovom padejo v objem ali kaj podobnega, njim se strga in lahko te golega zabrišejo na cesto. Ali pa v Ljubljanico. Ej, si predstavljaš, da te golega slikajo s tako bejbo pa da potem njen tip ali njegovi prijatelji vidijo te fotke? Zajebano, stari." Poleg dekliščin in rojstnih dnevov pokriva tudi sindikalne zabave in praznovanja abrahamov v podjetjih. "Zelo hvaležne in dobičkonosne so novoletne fešte in praznovanja osmega marca, ko diskoteke organizirajo tematske žurke in na veliko vabijo striptizerje. Ob takih priložnostih ponudbe kar dežujejo."

Romeo se od Marcusa in ostalih sogovornikov razlikuje po tem, da zelo rad kaže tiča in da gre na vsakem nastopu do konca. "Jebiga, eni imajo mišice in brezhibno postavo, jaz imam kurca. Meni ga lahko ližejo, fafajo, karkoli. S smetano ali brez. Ženskam pustim, da se me dotikajo. In one pustijo, da se jaz dotikam njih. Punce ližejo smetano z mene, v hlače si zataknem banano, ki jo najpogumnejša liže ali grize. Priljubljeno je tudi vzajemno mazanje z oljem. Uf, punce so vedno za akcijo, nimaš pojma, kako se vživijo. Čisto se jim utrga, pa čeprav pod vplivom opojnih substanc." Kot slačifant s sedemletnim stažem si je nabral veliko izkušenj. Dobro ve, da je razvnete ženske hudičevo težko krotiti. "V takih primerih si prisiljen uporabiti fizično silo, saj prepričevanje ne zaleže. Mislim, da smo moški pri tem bolj zadržani. Nisem še slišal, da bi tipčki med striptizom skakali na oder, šlatali striptizeto in pulili opravo z nje." Eh ja, patriarhat in dva tisoč let krščanske vzgoje žensk sta očitno naredila svoje.

Marcus se bolj kot ekstremnemu ekshibicionizmu posveča profesionalni ravni nastopa in potrdi, da se včasih ekscesom ne moreš izogniti. "Ženske se najbolj sprostijo, če zraven ni moških. Zato so najbolj uspešni nastopi na dekliščinah, kjer pa se jim po drugi strani pod vplivom alkohola tudi najbolj odpuli. Zgodilo se je že, da sem moral bežati pred zagreto oboževalko. In to dobesedno. Pograbila je nož in stekla proti meni. Na srečo sem jo pomiril in veš, kaj mi je rekla? Da mi je hotela prerezati tangice, da bi videla, kaj skrivam v njih." Marcus hlačke na koncu odvrže, a ne za vse in ne za dolgo. "Če ne pokažeš vsega, ni pravi striptiz, to pa še ne pomeni, da moraš s tičem stalno opletati. Mislim, da ni estetsko, publiko lahko spraviš v zadrego. Če pokažeš malo, punce zrajcaš in te bodo ponovno najele, da jim pokažeš več."

Nespodobna povabila

Romeo prisega na naraven izgled in se ne depilira. Okej, včasih, na željo strank. "Enkrat samkrat sem se pobril v mednožju, pa me je cel mesec pikalo in srbelo, zato tega ne prakticiram. Mislim, da depilacija bolje pristoji mišičastemu telesu." Marcus, ki telo načrtno ohranja v formi in pazi, da bicepsi in tricepsi ne izgubijo tonusa, je mnenja, da mora biti torzo resnega slačifanta depiliran, ker tako pride bolj do izraza. Vsi so menda depilirani samo pod pazduhami. Tudi naročnice običajno nimajo posebnih želja. "To, da moraš biti visok in postaven, se razume samo po sebi. Pri tem vztrajajo, drugače pa jih preveč nabildani tipi prej odbijajo kot privlačijo. Pri vabilih najbolje deluje ustna reklama. Zaleže bolj kot oglasi v tisku ali na spletu. Če te preizkusijo in si jim všeč, te bodo priporočile prijateljicam, ki te bodo priporočile naprej. Če ohranjaš nivo, si sam sebi najboljša reklama," pravi Marcus. "Z oglaševanjem si zagotovimo kakih deset odstotkov nastopov, vse ostalo odpade na priporočila in ustno reklamo. Zase lahko trdim, da sem v določenih krogih že tako znan, da bi lahko popolnoma prenehal z oglaševanjem, pa se mi to pri številu nastopov ne bi kaj prida poznalo." Tudi Romeo puncam med nastopom na različna mesta zatika svoje vizitke. Priznava, da se mu zaradi kazanja curaka posel ni opazno povečal. V povprečju nastopi desetkrat na mesec, Marcus pa ne več kot petkrat. "Ženske nam bolj poredko zatikajo bankovce za tangice. Žal. Včasih na Štajerskem. Ta ekstra zaslužek je rezerviran za striptizete. Poznam punco, ki je tako nabrala petdeset jurjev. V petnajstih minutah. Plus honorar, seveda."

Tarife slovenskih slačifantov so zelo raztegljive in odvisne od vsakega performerja posebej, običajno pa nastop z dvema izhodoma, se pravi dvakrat po petnajst minut programa, stane med 18.000 in 20.000 SIT plus potni stroški. "Dobrega tisočaka na osebo," pravi Marcus, "glede na to, da se na dekliščinah v povprečju zbere med petnajst in dvajset punc. Cene se po dogovoru prilagajajo, odvisno od števila izhodov, trajanja programa in množičnosti udeležbe." In po zaključku uradnega programa začnejo padati nespodobna povabila? "O, se zgodi, seveda se," se zvito nasmehne Romeo, "in če se le da, se jim ne upiram, haha. Včasih mi ga katera potegne med šovom, ampak ne do konca, zgodilo se je, da sem spal z nevesto - res samo spal - seksa v živo pa še ni bilo. Vzamem številke, ki mi jih punce ponujajo. Če so mi posebej simpatične, jih pokličem nazaj. Večina se drugi dan strezni in se nespodobnega povabila noče več spomniti. Če pa se ga... zakaj pa ne? Z marsikatero oboževalko sem že padel v posteljo, a nikoli za denar, zmeraj iz lastnega užitka." Marcus se osebnim kontaktom, ki niso povezani s predstavo ali poslom, vztrajno izogiba. "Če me dekleta po šovu povabijo, naj ostanem z njimi, pač ostanem. To pa je tudi vse. Posel strogo ločujem od zasebnosti. Nikoli ga nisem izkoriščal za navezovanje intimnih stikov. Denimo, dve prijateljici sta me povabili, naj grem seksat z obema naenkrat. Dal sem jima vizitko in rekel, naj me pokličeta naslednji dan. Jasno, punci se nista več oglasili. Če bi hotel na vsak način spati z njima, bi ju lahko izkoristil takrat, ko sta bili pod gasom."

Romeo in Marcus za gejevsko občinstvo ne plešeta. Marcus pravi, da take ponudbe vljudno zavrne, Romeo pa je nekoč, ko je plesal tudi za pare na privatnih zabavah, dvakrat nastopil pred istospolno publiko. "Pač nisem vedel, kam me vabijo. Nastopov nisem zavrnil, ker bi bilo to neprofesionalno, sem pa zahteval višjo tarifo. In nisem dovolil, da se me dotikajo." Po njuni presoji je v Sloveniji sedem, največ osem slačifantov, ki znajo punce na profesionalen način spraviti v dobro voljo. "S tem da Ricky, DeAngelo in Matteo ne plešejo več solo, ampak zgolj kot skupina Total Knockout. Prišteti je treba še kakšnih deset padalcev, študente brez štipendij, nekega 42-letnega zanesenjaka s štajerskega konca, ki plešejo občasno in po potrebi, pa še to samo na svojih koncih." Romeo se ne strinja, da je moški striptiz zadnje čase popularnejši. "O nas se morda res več piše, po ženskem striptizu pa je večje povpraševanje. Neprimerno večje. Uspešna striptizeta ima samo v petek in soboto po osem nastopov, s tem da ni vikenda, ko ne bi plesala vsaj šestkrat. Nisem še srečal slačifanta, ki bi imel toliko nastopov."

Razred zase

"Naša skupna želja je bila, da bi se dvignili na čim bolj profesionalno raven in zapustili povprečje oziroma kar podpovprečje, ki pri nas vlada na tej sceni," pravi Ricky, koordinator skupine Total Knockout, ki je kot plesno erotična zasedba začela delovati pred slabima dvema letoma in kmalu prerasla tezgarjenja na dekliščinah, rojstnih dnevih in sindikalnih zabavah. Ricky je sprva nastopal solo in izvajal tako striptiz kot erotični šov s plesom, DeAngelo in Matteo pa sta nastopala kot animacijska plesalca. Po ustanovitvi skupine so začeli delati na celostni podobi, vlagati v imidž, izbirati glasbo, izpopolnjevati koreografijo in dopolnjevati kostumografijo. Nastopajo izključno v diskotekah in na medijsko odmevnejših prireditvah, popevkarskih festivalih in lepotnih tekmovanjih. Kaj pa denimo otvoritve novih mercatorjev? "No, ne vem, če smo mi najbolj primerni za najboljšega soseda. Za najboljšo sosedo pa bi že premislili, haha. Trije smo, kar zahteva določen manevrski prostor za program in scenografijo, ki sta sestavna dela našega nastopa. Prizorišče si zmeraj ogledamo vnaprej in naredimo generalko, da vidimo, če vse štima." Skratka, drage moje, na privatne žurke s Total Knockout lahko pri priči pozabite. Ali morda ne? "Ne, kot skupina na privatnih zabavah ne nastopamo," odkima DeAngelo. "Delamo na tem, da nas jemljejo profesionalno, kot bend oziroma estradne umetnike. Naš nastop ni zgolj klasičen striptiz."

Ricky je mnenja, da so v Sloveniji največ trije slačifantje, ki so vredni svojega denarja. "Koliko denarja je kdo vreden, je zelo relativno vprašanje. Priznam, da konkurenci ne sledim več tako, kot sem nekoč. Ti trije so resnično striptizerji, ne pa erotični plesalci. Čeprav nas mediji mečejo v isti koš s slačifanti, se Total Knockout kvalificira kot erotična plesna skupina. Imamo namreč vnaprej pripravljen in koreografiran program brez improvizacije, ki je značilna za solistične striptizerje." Individualni performerji v tem vidijo samo trenuten zaslužek, je prepričan DeAngelo. "Ne vlagajo ne v svoje delo ne v svoje telo, ne izpopolnjujejo se. Delujejo prejkone anonimno in vloga povprečnežev jim povsem ustreza."

Program skupine Total Knockout trenutno obsega sedem različnih tematskih sklopov. "Sedem različnih zgodb, ki imajo svoj uvod, jedro in zaključek, vsaka taka zgodba pa lahko z odmori za preoblačenje traja tudi do dve uri. Če nas ženske pridejo gledat zgolj kot seksualne objekte, jih s šovom ne bomo kaj prida fascinirali. Po drugi strani pa so obiskovalke, ki pridejo na naš nastop, na koncu prijetno presenečene, saj so pričakovale zgolj klasično odmetavanje obleke ob spremljavi Joeja Cockerja in njegove You Can Leave Your Hat On, kar ponuja večina slovenskih tako imenovanih erotičnih plesalcev. Mislim, da je za uspeh v tej sferi ključno ujemanje postave, elegance in samozavesti." Okej, zdaj pa najvažnejše vprašanje: Greste do konca oziroma do nazga? "Hm, načeloma ne..." Načeloma? "Naše načelo je, da gremo do konca tako, da ne gremo." Aha, in če to prevedemo za naše bralke? "Nastop končamo tako, da nimamo ničesar več na sebi." Kul, in pri tem z obema rokama pomahate oboževalkam? "Ne, to pa ne, haha." Kaj pa, če vztrajajo? "Saj vztrajajo, ampak ponavadi so najbolj neučakane ženske, ki pregloboko pogledajo v kozarec in od samega začetka vpijejo 'pokaži ga, pokaži ga'. Tiste, ki nastop spremljajo bolj zbrano, hitro ugotovijo, da nismo tam samo zato, da bi ga kazali." Njihov dosedanji rekord je nastop pred 4000 obiskovalci... ee, obiskovalkami na Pivu in cvetju v Laškem, kjer so najbolj zagnane fenice podrle ograjo, da bi lahko prišle bližje. Total Knockout imajo v poletni sezoni, ko pogosto nastopajo vzdolž hrvaške obale, tudi po dvajset nastopov mesečno in njihova cena je temu primerna. Nastopom v gejevskih krogih podobno kot njihova individualna konkurenca niso preveč naklonjeni. "Na naših plakatih in vizitkah piše ladies only. Tega se poskušamo držati. Ne bi se najbolje počutil, če bi me otipavali moški."

Za popularnost moškega striptiza na Slovenskem so po Rickyjevem mnenju najbolj zaslužni Chippendales. "Z njimi smo navezali stike in se dogovarjali o sodelovanju, a vedeti je treba, da gre za institucijo, v kateri veljajo točno določena pravila. Lahko si še tako dober, najboljši v svoji deželi, pa boš vseeno moral na avdicijo, če želiš postati njihov član. Njihova avdicija je edino merilo. Ni naključij. Če se dobro odrežeš, si zraven, njihovi kriteriji pa so izredno strogi."

Outsiderji

Vsi moji sogovorniki so med pogovorom često omenjali Mr. Robija iz Mr. Robi's Striptease Teama, bojda legendo slovenskega moškega striptiza in človeka z najbogatejšimi izkušnjami v tej panogi. Mr. Robi, ki zaradi družinskih obveznosti opušča aktivno nastopanje in se posveča tako menedžerskim poslom kot promoviranju mladih, talentiranih slačifantov in slačipunc, je sprva privolil v pogovor, nato pa se je premislil, ker je slišal, da se bo v tekstu pojavil skupaj z razvpitim Hot Mikijem, ki svoje storitve oglašuje s tičem v roki in približno takim tekstom: "Ženskice, pozor! Čisto pravi slovenski žigolo Miki vam izpolni najbolj skrite želje in fantazije ter vas popelje v svet ekstaze in pregrehe. Zakaj bi bile osamljene in razočarane ter nepotešene, če pa z menoj doživite tisto pravo. Nudim čisto vse od spremstva, erotične masaže, fetiša dominacije in norega seksa. Prav tako vas zadovoljim oralno kot analno... Popestritev za vašo zabavo, dekliščino, fantovščino ali rojstni dan - moški striptiz ter seks v živo... V lokalih, hotelih, pisarnah in na vašem domu." Ko sem mu razložil, da sem Hot Mikija črtal, ker zahteva dvajset jurjev za intervju in fotkanje, je Mr. Robi povedal, da se tudi z načinom dela nekaterih drugih sogovornikov ne strinja. "Zaradi striptizerjev, ki preveč radi mahajo s tičem, smo vsi na slabem glasu in nas mečejo v isti koš. Nočem biti del te scene, zato se umikam. Moški striptiz se je pri nas popolnoma izrodil. Striperje najemajo, da ljudi spravljajo v zadrego. Tega ne morem podpirati. S takimi ljudmi ne morem sodelovati."

Jep, Slovenci smo res nekaj posebnega. Niti pri moškem striptizu ne gre brez delitev na naše in vse ostale.