"Avstroregija"

Na obisku v Ljubljani je nemški zunanji minister Joschka Fischer sporočil za Slovenijo skrajno neprijetno novico: Nemčija zahteva sedemletni prehodni rok za prost pretok delovne sile. Za vse, ki se bodo priključili EU. Tudi za Slovenijo. Naš zunanji minister je rekel, da je to "nerodno".

Nerodno? Kaj to sploh pomeni? Da se s tem ne strinja? Da mu to ni všeč in da je povsem nesmiselno, a bo to vseeno "požrl", ker gre pač za Nemčijo? Ali si ne bi včasih tudi slovenska zunanja politika lahko privoščila več samozavesti? Če si je ne more na relaciji do Nemčije, s katero so odnosi tako rekoč povsem neproblematični, kako naj kaj takega pričakujemo v bolj zapletenih razmerjih, denimo z Avstrijo. Ta je, po letu osamitve s strani EU, očitno izumila novo "podjetje", s katerim naj bi se odlikovala pred do Haiderjeve Avstrije skeptičnimi Evropejci. Gre za ponudbo o regionalnem sodelovanju med Avstrijo in kandidatkami za vstop v EU. Ob promociji ideje se je govorilo celo o nekakšnem novem Beneluksu - stara Avstro-Ogrska ima očitno še vedno ne najbolj simpatičen prizvok. Kar bi lahko bilo kul. A na žalost očitno le na prvi pogled.

Najbolj jasen je bil menda češki odgovor, ki gre nekako takole. Za začetek, če bi Avstrija mislila resno, bi pobudo najprej sporočila potencialnim partnerkam in ne medijem; poleg tega med mnogimi od teh držav regijsko sodelovanje že poteka v okviru Višegrajske skupine, Cefte in Srednjeevropske pobude; in za konec, sodelovanje ni mogoče brez Poljske (ki je dovolj velika) in ne pod pokroviteljstvom kogarkoli. Tudi če gre samo za prijazno sosedo iz EU. Dodatna težava je seveda, da je prav Avstrija trenutno najbolj neprijeten "partner" teh držav. Nelagodnosti pogojevanj glede Beneševih in avnojskih sklepov, pa nuklearke, pa manjšine, pa denacionalizacije ... pobude o regijskem sodelovanju, ki naj bi potekalo na Dunaju, vsekakor ne mehča. Nasprotno, vzbuja pomisleke, da bi bilo članstvo v nekakšni "avstroregiji" šele pogoj za prijaznost "pomembnejše" sosede.

Kaj velikega torej od vsega skupaj najbrž ne bo ostalo. Vendar je epizoda vseeno pomembna, ker po eni strani razkriva avstrijske ambicije in po drugi govori o nesamozavestnosti slovenske diplomacije. Vljudno zavrnitev so namreč izrekli Čehi. Slovenija je molčala. Oziroma še več. Že 20. februarja sta se v Ljubljani sestali delegaciji obeh držav. Pogovarjali so se o denacionalizaciji. Pač v skladu z besedami dr. Dimitrija Rupla, da se je treba o spornih zadevah pogovarjati na ravni ekspertnih skupin. Nenavadno pa je, da o tem mediji niso bili obveščeni. Močna avstrijska delegacija je menda nastopila v pričakovano naduti maniri in slovenska je menda pričakovano pohlevno "molčala". Tako naj bi med drugim vodja urada za mednarodno pravo na avstrijskem ministrstvu za zunanje zadeve glede dokazovanja lojalnosti avstrijskih državljanov celo izjavil, da tudi Židom ni bilo treba dokazovati, da so bili žrtve. Avstrijci so bili torej v Sloveniji žrtve druge svetovne vojne, v prvi vrsti najbrž pripadniki SS. A na takšno izvajanje se na slovenski strani ni odzval nihče. Tako kot nihče ni imel pripomb ob predlogu, da slovenski državni zbor sprejme nekakšno izjavo, da je ob denacionalizaciji kršeno načelo nediskriminatornosti na podlagi narodne pripadnosti.

Vse skupaj kaže pravzaprav neverjetno podobo naše diplomacije, ki Avstriji očitno ni sposobna parirati, poleg tega pa svoje poteze skrbno skriva pred svojo javnostjo. Slednje, kot kaže, postaja kar praksa. Tako nihče seveda tudi ne ve, da naj bi se "ljubljanski sestanek" nadaljeval na Dunaju, z obravnavo najbolj spornih konkretnih primerov. Kot da javnosti to ne sme zanimati. Mimogrede, od 1593 zahtevkov avstrijskih državljanov naj bi jih bilo 50 odstotkov kljub vsemu že rešenih. Nenavadno obnašanje slovenske diplomacije, ki bi ji v tem primeru podpora javnosti seveda več kot koristila, je zato še toliko bolj nerazumljivo. Kot da bodo strahovi odšli, če bodo glavo zakopali dovolj globoko v pesek. Takšno razmišljanje potrjuje tudi še nedokončana epizoda z diplomatsko noto o diskriminatorni denacionalizaciji, ki jo je Avstrija na slovensko zunanje ministrstvo naslovila že konec lanskega julija, vendar nanjo še vedno ni prejela odgovora, pa tudi javnost o kakršnikoli noti nikoli ni bila obveščena. Tako da je videti, kot da ne obstaja. Kar pa seveda ne ovira avstrijskih ekspertov, da se nanjo ne bi sklicevali.

O tem, kakšni so vzroki za takšno ravnanje, lahko samo ugibamo. Ali gre samo za zgodovinski manjvrednostni kompleks? Konec koncev je res, da so Čehi ob Dunaju vedno imeli tudi Prago. Ali pa je treba razloge iskati tudi v povsem konkretnih povezavah, saj je celo ena od vladajočih strank prav v Avstriji najemala kredite za svoje poslovanje? Kakorkoli, zdi se, da si tudi v trenutku, ko se med Slovenijo in Hrvaško ustvarja konstruktivno vzdušje popuščanja, pred avstrijskimi ambicijami slovenska diplomacija ne bi smela zatiskati oči. Še huje pa je, da jih očitno poskuša zatiskati slovenski javnosti.