Globalizacija majhnosti

Slovenija se je v zadnjih desetih letih pravzaprav neverjetno spremenila. To še posebej opazijo tisti, ki ne živijo tu. Za domorodce so spremembe manj opazne in pogosto tudi preskromne. Še posebej, ker se počasi vendarle začenjajo zavedati, da so nujno potrebne za vzpostavitev možnosti "ponosnega" preživetja v "odprtem" svetu oziroma v skupnosti, kakršna je EU, v kateri je uspešnost dogovarjanja očitno odvisna predvsem od moči posameznih pogajalcev.

Primerjave so glede tega med Slovenijo in članicami Unije seveda neprijetne. Neprivatizirani veliki gospodarski sistemi, ki bodo še dolgo ostali v neučinkoviti lasti paradržavnih investicijskih in finančnih družb, ter vsemogočni monopolisti pa jih tudi dolgoročno najbrž ne bodo naredili bolj prijazne. Državni monopolist Telekom Slovenije, denimo, še vedno lahko dela, kar hoče, in prodaja v paketu po izjemno visokih cenah tehnologije, ki sploh niso povezane, ter s tem neposredno goljufa potrošnike. LDS je imela pred volitvami polna usta informacijske družbe, tako da imamo za to področje celo ministra. Ampak to je tudi vse. Kot je videti, se še zelo dolgo ne bo nič bistveno spremenilo. Ob tem zunanji minister Dimitrij Rupel na Irskem razlaga, kako sta Irska in Slovenija podobni državi. Gotovo bi se sicer lahko našla tudi kakšna podobnost, na primer majhnost, vendar se tu najbrž vse skupaj konča, sploh glede odnosa do odprtosti ekonomije in novih tehnologij, na katerih je Irska v veliki meri zgradila svoj uspeh.

Irska se ni ravno z lahkoto odločila za vstop v EU. Tudi referendumi, ki jih predvideva njihova ustava o vseh pomembnih skupnih vprašanjih Unije, kakršno je na primer pogodba iz Nice, so posledica tega nelagodja. Vendar je Irska po tem dosegla skorajda neverjeten ekonomski razcvet. Kljub temu je pogodba iz Nice na referendumu padla. Pomemben je bil menda strah pred izgubo komisarja v novi evropski ureditvi. Pred izgubo vpliva. Bi bilo v drugih državah članicah kaj drugače, če bi tudi tam razpisali referendume o tem vprašanju? Najbrž ne. Čeprav bi marsikje najbrž odločilno vlogo odigrala predvsem kritičnost do širitve EU. Kot radi pravijo Američani, Evropejci so pač ksenofobični. Kaj drugega lahko pomenijo zahteve po prehodnih obdobjih za pretok delovne sile? Bolj ko se približuje datum širitve, bolj se tega počasi začenjajo zavedati tudi kandidatke. Še posebej, ker se bodo pogajanja, ki naj bi bila končana do konca leta 2002, gotovo zavlekla, saj so šele sedaj, kot to priznavajo vsi, na vrsti najtežja vprašanja, kakršno je vprašanje kmetijstva, ki je povezano z reformo skupne evropske kmetijske politike. Pozicije kandidatk to dodatno zapleta, saj je interes njihovih politikov usmerjen predvsem v vprašanje, kako v Evropo in ne v kakšno Evropo. Vse, da bi lahko sodelovali na volitvah v evropski parlament 2004.

Medtem v EU že nekaj časa teče temeljna debata o tem, kakšna naj bo sploh podoba Unije. Slovensko stališče je, kot je mogoče razumeti našega zunanjega ministra, skoraj bi lahko rekli, enostavno. Ohranjanje jezika, naravnih in kulturnih posebnosti. Unija, katere temelj so nacionalne države in njihovi nacionalni parlamenti. Ter Komisija kot skrbnik nad spoštovanjem in implementacijo prava EU. Nikakršnih dilem o pravi evropski vladi ali federaciji. Pozicija majhnih. Irci sicer pravijo, da Irska nima nobene slabe izkušnje kot manjša članica EU. Bo tako ostalo še naprej? Nica je samo majhen, a jasen korak v drugo smer. S katerim pa veliki nikakor niso zadovoljni. Irski ne lahko zato razumemo tudi kot svarilo majhnim kandidatkam.

Težave Evrope vedno bolj spominjajo na težave bivše Jugoslavije, v kateri so bili interesi "velikih" in "malih" tako zelo različni. Razlika med EU in bivšo Jugoslavijo je seveda očitna. Unija pozna skupne demokratične inštitucije, v katerih se je mogoče dogovoriti in gospodarsko ji gre vse prej kot slabo. Obstaja pa tudi še neka na glavo obrnjena podobnost. Če so se na Balkanu v osemdesetih "šibkejši" bali, da jih iz Jugoslavije "močnejši" ne bodo spustili, jih je sedaj strah, da jim države članice EU, zaradi zaščite ali pridobitve koristi zase, ne bodo dovolile vstopiti v Unijo. Napovedi, da se bo, ko bo prišel čas za širitev, zgodil avstrijski referendum, te strahove samo utemeljujejo. In tolažba? Ta je cinična. Tisti, ki imajo sedaj težave z vstopanjem, bodo, znova v interesu svojih koristi, enake ali morda še hujše težave čez nekaj let lahko povzročali novim kandidatkam v prihodnjem krogu širitve. Dokler ne bodo vse evropske države članice Unije. In kaj potem? Še vedno se bo pač treba "dogovarjati" tudi znotraj Unije. Kakršna koli že bo.

V vsakem primeru pa bo ob "dogovarjanju", glede na izkušnje, pomembna "teža" pogajalcev. "Teža", ki je ne definira samo velikost, ampak morda celo bolj uspešnost. Tudi če bo Evropa sčasoma postala nekakšen drugačen "melting-pot" ali vsaj federacija, ki jo napovedujejo transnacionalnost kapitala, neustavljive migracije ter konec koncev tudi poskusi skupnega evropskega nasprotovanja ameriški globalni ekološki politiki.