Pod nadzorom

"V Ameriki se prostovoljno odrekajo nekaterim svoboščinam, ki so temelj njihove demokracije."
Dr. Janez Drnovšek, v Sobotni prilogi Dela

O ponovitvi premierove bolezni se je v "dobro obveščenih" krogih govorilo že od trenutka, ko ni prišel v državni zbor odgovarjat na poslanska vprašanja. Potem je prišla potrditev, da nekaj res ni v redu. Najprej na premierovi spletni strani, potem še na zadnji strani Dela - kot da je časniku nekako nerodno in kot da ne gre za predsednika vlade.

Potem je zadrego odpravil kar sam dr. Janez Drnovšek, ki je o preiskavah spregovoril pred kamerami. Kar je pravzaprav celo več od tistega minimuma obveščanja o zdravju predsednika vlade, ki ga zahteva interes javnosti. Lahko bi celo rekli, da je bilo tokrat obveščanje zgledno. Vsekakor pa mnogo boljše kot v primerih bolezni tudi nekoliko bolj znamenitih voditeljev demokratičnih dežel, na primer Mitterranda. Diagnoza Drnovškove bolezni je za zdaj nedokončna, kar zbuja tako strah kot upanje. Obe čustvi nista vezani samo na konkretno osebo, temveč navkljub vsej naklonjenosti mnogih do gospoda Drnovška tudi na posledice, ki bi jih njegova odsotnost na političnem prizorišču povzročila tako v največji politični stranki LDS kot tudi na vsej slovenski politični sceni. Drnovšek je predsednik slovenske vlade, s krajšim "Bajukovim intermecem", že skoraj deset let. Afere, čeprav se dogajajo v njegovi bližini, kot da se ga ne dotaknejo. Zaradi Kopača je odšel v Maribor, pri NLB je molčal, pri nekaterih predlogih ustavnih sprememb, ki so za opozicijo nesprejemljive, pa gre menda smo za predloge in konec. Njegov zadnji veliki met je bilo nedavno dokončanje pogajanj s Hrvaško, ki so Sloveniji, kljub temu da so se pozneje stvari na Hrvaškem zapletle, prinesla prednost pri oblikovanju končne rešitve. Tudi sicer so seveda Drnovškove izkušnje na mednarodni sceni precejšnje Začel si jih je nabirati že kot član predsedstva SFRJ v času razpadanja Jugoslavije, kar je bila vsekakor ena od najbolj izpostavljenih funkcij slovenskih politikov v tistem času. Za njegovo vlogo v tem obdobju ima celo prvak opozicije Janez Janša v zadnjem času samo pozitivne ocene.

Drnovšek je pripeljal LDS do položaja največje stranke, v zadnjih letih pa mu je uspelo postati skoraj nekakšno merilo politične sredine, s katerim so večkrat nezadovoljni na "levi" in na "desni", pogosto pa mu z obeh strani izrekajo tudi priznanja. Včasih se zdi, kot da je pravzaprav edini kohezivni politik v slovenski politiki, kjer izbira ni ravno velika. Kaj torej namerava? Vsekakor je nedvoumno napovedal, da bo do pomladi še ostal predsednik vlade, potem pa naj bi to mesto prepustil svojemu nasledniku. Bo vlogo predsednika vlade za njim igral Tone Rop? Kakorkoli, Drnovšek se je odločil, da bo kandidiral za predsednika republike. Če mu bo zdravje dopuščalo. A iz njegovih besed je mogoče sklepati, da ga tudi neprijetni diagnostični zasuki ne bi nujno odvrnili od morebitne kandidature. Kot pravi, je opravilno sposoben in optimističen. Vsekakor diagnoze, ki bi bila usodna in bi posledično sprožila "paniko" na slovenski politični sceni, najbrž pa tudi izven nje, ni. Pa tudi, če bi jo prejšnji teden slišali, bi bilo še vedno gotovo samo to, da ni gotovo skoraj nič. Kako dolgo se s svojo, na prvi pogled hujšo boleznijo bolj ali manj uspešno denimo bori češki predsednik Vaclav Havel.

Še najbolj pomembna novica prejšnjega tedna so bila tako imena njegovih namestnikov, ki naj bi vodili vlado ob njegovi odsotnosti. Kljub temu da vsi v LDS uradno zanikajo kakršnakoli notranja trenja v stranki, je izbor po svoje posledica prav teh trenj, po drugi strani pa bo gotovo vplival tudi na potek in rezultate kongresa, ki ga bo LDS imela januarja prihodnje leto. Drnovškova volja, ki jo je uveljavil v vladi, bo namreč gotovo vplivala tudi na ravnanje LDS. Kongres se bo težko odločal drugače, kot se je predsednik stranke, ko je promoviral Toneta Ropa in nekoliko manj Igorja Bavčarja in Pavla Gantarja. Ob tem je morda zanimivo, da je spregledal zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Čeprav je res, da drugačnega razpleta najbrž niso pričakovali ravno mnogi. Vsekakor je mogoče tudi to, da bo na kongresu za predsednika LDS ponovno kandidiral dr. Janez Drnovšek. Vendar se zdi, da je vse že nekaj časa pripravljeno za "tranzicijo" tudi v LDS. Vprašanje je seveda, ali bo lahko morebitni novi predsednik LDS prevzel povezovalno vlogo vsaj v stranki. To vsekakor ne bo lahko. Najbrž pa bi svoje "tranzicijsko" obdobje mnogo lažje preživel od pomoči sedanjega premiera, denimo v funkciji častnega predsednika stranke.

Ampak do takrat se bo zgodilo še marsikaj. Novica tega tedna je denimo mnogo bolj neprijetna od tistih iz prejšnjega. Sova - tajna služba, ki naj bi delovala v tujini - se ukvarja z nadzorovanjem elektronske pošte. Nezakonito.

V Sloveniji se namreč nismo prostovoljno odrekli nekaterim svoboščinam. Ali torej stopamo v nekakšne Orvelowske čase? Drnovškova modrost, sicer namenjena Ameriki, o nihalu, ki bo slej ko prej zanihalo nazaj v smer ponovnega uveljavljanja pomena svoboščin, je lahko samo zelo slaba tolažba. V Sloveniji je njegova dolžnost, da vsaj zagotovljene svoboščine brani.