Grega Repovž

19. 9. 2025  |  Mladina 38  |  Uvodnik

Uvodnik / Volitve 2026

Nobenega dvoma ni: leta 2026 Slovenijo čaka močan obrat v desno. Dejstvo namreč je, da ima Slovenija v tem trenutku tri desnopopulistične stranke, ki bodo brez dvoma prišle v državni zbor: prva je SDS, kot najbolj skrajna, druga je Nova Slovenija, ki gradi na enakem populizmu, a ga zavija v domnevno podjetniški plašč, tretja stranka te istosti pa so Logarjevi Demokrati, ki danes svoja dejanska stališča skriva za nasmehi. Ta stranka je zdaj razkrinkana, je laboratorijsko natančno izdelan satelit SDS, ravno ta teden je vodenje njene velenjske podružnice prevzela ena najzvestejših podpornic Janeza Janše, ki se mu nikoli ni odrekla. Dvomov o tem, ali gre res za skupen projekt Janše in Logarja, ni bilo več že ob razkritju, kako natančno so iz stranke Konkretno preselili kadre v SDS, denar pa pustili Demokratom.

Poudarek pa je drugje: Slovenija v nasprotju z drugimi zahodnoevropskimi državami, a hkrati podobno kot vse ostale vzhodnoevropske države, ne premore zmerne konservativne stranke. Kar je desno od sredine, ima v Sloveniji enaka stališča, kot jih imajo skrajno desne stranke na evropskem zahodu.

Stvari niso tako preproste niti na domnevni levi. Ekonomsko ima namreč Slovenija kljub vsemu dve konservativni politični stranki: Gibanje Svoboda in Socialdemokrate. Če bi ti dve po dejanjih na področju ekonomske politike primerjali z nemškimi političnimi strankami, sta obe najbližje krščanskim demokratom – kar se je izkazalo pri obdavčitvi premoženja, ki ga je dejansko zrušil kar sam finančni minister Svobode, in tudi pri urejanju nepremičninskega trga. Edina stranka, ki dejansko goji leva stališča in prepričanja, hkrati pa to izvaja tudi politično v vladi, je Levica. Zakaj vse to navajamo oziroma ponavljamo? Da bi pokazali, da je slovenska politika že v izhodišču veliko bolj desna, kot se zdi iz javnih opredelitev. Tam, kjer bi morale biti v normalni državi konservativne stranke, so v Sloveniji tri skrajno desne stranke, tisti, ki se opredeljujejo za levosredinske, so dejansko konservativni. A navkljub povedanemu že danes vemo, da se bo Slovenija na naslednjih volitvah premaknila še bolj v desno, saj bo populistični trojček brez dvoma dosegel močan rezultat. To so pokazale že evropske volitve in tudi referendum o izjemnih pokojninah. Desno volilno telo je po dobrih treh letih vlade Roberta Goloba izredno angažirano, sredinsko in levo telo pa dezorientirano, jezno, razočarano. Zadnja raziskava agencije Ninamedia, ki je bila objavljena ta teden v Dnevniku, je pokazala, da bi SDS, Demokrati in Nova Slovenija zbrali za desetino glasov več kot pa Gibanje Svoboda, Socialdemokrati, Stranka Vladimirja Prebiliča in Levica skupaj.

To pa ne pomeni, da so stvari že jasne in da Slovenijo čaka desna koalicija pod vodstvom Janeza Janše. Kar tretjina volivcev se že dve leti ne želi izreči o svojih volilnih preferencah. Je to skriti adut levega pola? Ni. Del teh volivcev bo tudi na dan volitev ostal neopredeljen in doma, večina pa bo sledila tistemu, ki bo zbujal več simpatij v sami volilni tekmi. Prav s simpatičnostjo imata največ težav predsednika največjih strank, Janša in Golob, Logar je zalogo domnevne svežine že precej porabil, Hanu in Vrtovcu na tej točki vedno zmanjka, Prebilič morda lahko preseneti, Asta Vrečko in Luka Mesec pa bosta težko obdržala že sedanje odstotke, saj so volivci Levice razcepljeni, ker so od svoje stranke v vladi pričakovali večjo radikalnost (čeprav je Levica dejansko izpeljala zelo radikalne socialne projekte).

A dejansko so tisti, ki so zamudili priložnost, da prevzamejo pobudo, Socialdemokrati. S šibitvijo Gibanja Svoboda se jim je odpiral prostor, ki bi ga s spretnim in politično razgledanim predsednikom zlahka zasedli – a so z izvolitvijo Matjaža Hana to priložnost zapravili. Po fiasku z obvodnim financiranjem stranke (naj na tem mestu še enkrat opozorimo na dvojne vatle medijev, ki so SD razcefrali, NSi pa gledajo skozi prste) so Socialdemokrati imeli idealno priložnost, da zasedejo prostor na levi. Ne z Milanom Brglezom, ampak z novim svežim imenom dejanskih socialdemokratskih prepričanj. Res pa se to vidi šele zdaj. Takrat se je zdelo, da gre stranki za preživetje.

In vendar bi morali ta razmislek v SD in tudi Levici opraviti temeljiteje, kot so ga. Volivci so voljni – in želijo si novih obrazov, nove govorice. Že Prebilič in Logar sta dokaz tega, pa čeprav ni nobeden od njiju res nov obraz. Gibanje Svoboda gre seveda lahko na volitve le s tem predsednikom, a obe drugi koalicijski stranki bi z novimi imeni na vrhu resno posegli v predvolilno tekmo. Levica se tega problema sicer loteva, po zgledu nemških strank uvaja dva voditelja, v politično torišče vrača Mesca. A če bi se v teh dveh strankah upali biti radikalni, bi lahko s tem popolnoma obrnili tok volitev in morda tudi prihodnost Slovenije. Janša na oblasti v teh mednarodnih razmerah, ko nikogar več ne zanima vladavina prava, pomeni nič drugega kot izredne razmere. Veliko hujše izredne razmere od tistih med letoma 2020 in 2022.