Uvodnik / Jani Sever: Težavna veličastnost

Premier bo odstopil 2. decembra. Dan po morebitnem drugem krogu predsedniških volitev. Odločil se je torej, da bo v predvolilni tekmi za položaj predsednika republike nastopal z mesta predsednika vlade. Izbira, ki ji LDS sprva ni bila naklonjena in bo volilnemu telesu skoraj gotovo nesimpatična.

Čeprav je dr. Janez Drnovšek nekako obljubil odstop s premierskega položaja, tudi če slučajno ne bi bil izvoljen, si glede tega najbrž z lahkoto premisli, kar pomeni, da gre za kandidaturo brez tveganja in hkrati z vsemi prednostmi, ki jih prinaša najeminentnejši izvršilni položaj. To dejstvo je tako očitno, da ga volilke in volilci skoraj zagotovo ne morejo spregledati. Zakaj torej odločitev, nad katero so bili še najbolj navdušeni v vladnih partnericah LDS (razen v ZLSD) in naj bi zagotavljala predvsem stabilnost vlade v prehodnem obdobju? Uradno naj bi bili razlogi predvsem zunanjepolitični, zaradi možnosti zapletanja pri končevanju pogajanj z EU in priključevanju Natu naj bi bila na vrhu vlade pač potrebna osebnost Drnovškovih razsežnosti. Brez njega nam torej grozi, da bo Slovenija "propadla" pri obeh ključnih projektih svoje politične elite.

Ne glede na to, koliko to zares drži, pomeni takšno argumentiranje odločitve nezaupnico tako novemu prvemu ministru kot novemu in sedanjemu zunanjemu ministru. Ali pa gre samo za nečimrnost, ker je pač treba pobrati lovorike ob vstopanju v mednarodne asociacije. Najbrž ne, saj za tistega, ki računa na izvolitev, to najverjetneje ne more biti motiv. Poleg tega pa se nič ne bo zares dokončno zgodilo letos jeseni. Tudi po morebitnem povabilu v Nato bo še treba opraviti referendum, in če bo uspešen, še pristopna pogajanja. Glede vstopanja v Evropsko unijo se bodo vse neznanke razpletale morda še dalj časa, vsaj glede na zadnje signale z vrha v Sevilli. Čas Drnovškove nepogrešljivosti, če upoštevamo argumentacijo LDS, se bo tako skoraj zagotovo potegnil še globoko v obdobje po 2. decembru 2002. Zunanjepolitični razlogi se torej ne zdijo tisti, ki bi lahko odločilno vplivali na pravzaprav nepričakovano Drnovškovo odločitev.

Precej pomembnejšo vlogo, kot je LDS pripravljena javno priznati, so pri izbiri več kot očitno odigrali notranja rivalstva v LDS in negotovost stabilnosti vladne koalicije po zamenjavi na vrhu. Drnovškova zunanjepolitična nezaupnica novemu prvemu ministru Tonetu Ropu je tako vendarle hkrati tudi notranjepolitična. Gotovo ni naključje, da so glasovi o alternativnem kandidatu za premierja Janezu Potočniku, ki sploh ni član LDS, v preteklih tednih prihajali prav iz te stranke. Potem pa je tu seveda še vprašanje vladne rekonstrukcije, ki v predvolilnem obdobju najbrž ne more biti lahka. Še sploh, če naj bi se zamenjalo kar nekaj ministrov. Poleg menda nujne zamenjave ministra za finance se je govorilo vsaj še o zunanjem, notranjem pa o ministru za promet in zveze, gospodarskem in šolskem resorju. Če bi se kaj zataknilo, bi bilo to za Drnovškovo kandidaturo morda še slabše kot njegovo kandidiranje v vlogi premierja. Konec koncev je Arhar po prvih anketah javnega mnenja dovolj nevaren protikandidat.

Bolj ali manj je torej jasno, da je bil Drnovšek v neljubo odločitev tako rekoč prisiljen, čeprav je res, da bi bila verjetno nemogoča brez njegovega prepričanja o svoji izjemni superiornosti. A ne glede na to je rezultat njegove zadnje izbire slika, ki vzbuja precej nelagodja. Ponavlja namreč vzorec Drnovškove nenadomestljivosti. V zunanji in notranji politiki. To seveda postavlja logično vprašanje, zakaj bi se po 2. decembru, če bo izvoljen za predsednika republike, kaj spremenilo. Odločitev o načinu Drnovškove kandidature riše kasnejšo podobo Drnovška kot predsednika republike, ki vodi vse pomembne zunanje in notranje zadeve, vlado pa uporablja samo kot nekakšen najvišji operativni servis svoje strategije in konkretnih odločitev. Kar je seveda nenavadno, ker Slovenija nima predsedniškega sistema, in je hkrati potrditev mladosti države, v kateri pravila igre še niso dovolj natančno določena.

Po zadnjih parlamentarnih volitvah smo kljub uzakonjenemu proporcionalnemu volilnemu sistemu dobili v dobršni meri večinski volilni izid. Ta "večinska" premoč LDS sedaj ustvarja možnost, da bomo po jesenskih volitvah dobili, sicer zakonsko nereguliran, predsedniški sistem. To pa bi bilo precej neprijetno, ne glede na odličnost vrhovnega predsednika. Tudi za LDS in Drnovškove naslednike, ki jim je s svojo zadnjo odločitvijo javno sporočil, da jim ne zaupa, da so zeleni in da se po njegovem mnenju brez njega ne morejo spoprijeti z najzahtevnejšimi izzivi, čeprav uradno samo zunanjepolitičnimi. Za stranko to dolgoročno gotovo ne more biti dobro. Vplivalo pa bo najbrž tudi na odločanje volilnega telesa na predsedniških volitvah. Opravičilo, češ da se ob kritikah zaradi načina kandidature predsednik vlade "ne počuti dobro", zveni sicer prepričljivo, vendar zadrege najbrž ne more odpraviti.

Je bolj znak, da se nerodnosti situacije zaveda tudi Drnovšek. "Dobro počutje" je pač odvisno od notranjega miru, temu pa menda koristi, da so argumenti za ali proti odločitvi jasni in takšni, da jih je mogoče predstaviti tudi javno. Ali si lahko torej še enkrat premisli in sploh ne kandidira?