Uvodnik / Jani Sever: Za čistejšo Slovenijo!

"Že vemo, kolikokrat se je to zgodilo že prej. Če nisi z nami, potem si pa hitlerjanec! Tega jaz ne bom sprejel in odločno zavračam! In danes z vso odgovornostjo zahtevam, da gospod varuh človekovih pravic odstopi."
Andrej Bajuk, na POP TV

Neofašistični plakati, ki so se prejšnji teden pojavili na Koroškem, potrjujejo to, na kar opozarjamo že nekaj časa in na kar je varuh človekovih pravic opozoril pred nekaj dnevi - v Sloveniji "neofašistično razmišljanje" dobiva neverjeten zagon. Politiki, ki bi se te neprijetne oznake radi otresli s floskulami, da niso proti izbrisanim ali gradnji džamije, temveč jih zanimata samo dobra zakonodaja ter varovanje videza kulturne krajine, se bi vsekakor morali zavedati, da kdor seje veter, žanje vihar.

Je to doumel Janez Janša? Prejšnji teden je vsekakor izginil iz prvih vrst borcev proti izbrisanim. Vendar zlobni jeziki pravijo, da je kriv samo golf, ki ga je za nekaj časa odtegnil od žara političnega boja. Po vrnitvi naj bi bil samo bolj spočit in pripravljen na nova junaštva. Da ne gre za spremembo strankine politike, konec koncev dokazujejo povečana dejavnost Mihe Brejca ob vprašanju izbrisanih in nastopi ljubljanskih svetnikov SDS pri odločanju o gradnji džamije. Kakorkoli, stranke desnice so v Sloveniji padle na izpitu evropskosti. Kje je konservativna strpnost, ki predvideva dosledno spoštovanje človekovih pravic? Ne glede na socialni, verski ali nacionalni status prizadetih. Izbrisani in džamija sta temi, ki se ju je opozicija lotila z največ žara. Celo afera, v katero je zabredla vlada s prodajo Sistemske tehnike, najbolj perspektivnega dela vojaške industrije, za bagatelno ceno, in to podjetju, ki ga vodi in katerega delni lastnik je strankarski kolega predsednika vlade, opozicije očitno ne zanima. Kako bi tudi jo, ko pa gre v tem trenutku za nekaj več. Za usodo rasne čistosti domovine. Za čisto Slovenijo. Očiščeno Srbov in muslimanov. Gotovo pa bi jim lahko dodali še komuniste in ateiste. Pa še koga. Vse zaveznike nečistoče. Tiste, ki so na strani izbrisanih, in tiste, ki jih pogled na minaret v Ljubljani ne bi prav nič motil. Če nič drugega, bi brez njih lahko vse skupaj vsaj mirno pozabili.

To je tudi tisto, kar si očitno želi največji del tako imenovanih strpnih politikov sredine. Odziv predsednika republike dr. Janeza Drnovška na referendumske pobude je bil več kot medel. Videti je bilo skoraj, kot da so ga izzvale ombudsmanove besede o nestrpnih in ne nestrpnost, ki se bohoti v državi, katere predsednik je. In kaj je povedal prvi mož? V zapletenih okoliščinah so bile - po Drnovškovem mnenju seveda povsem nenamerno - nekaterim pač storjene krivice. To je treba sedaj popraviti. Toliko o tem. Dosti več predsednik ni znal povedati. Le še to, da nestrpne izjave in zbujanje napetosti v družbi ob reševanju problematike izbrisanih ne sodijo v naš čas. Katere izjave? Je imel predsednik republike v mislih tudi tiste, ki so nestrpne do nestrpnih? Je bilo njegovo izjavo mogoče razumeti tudi kot poziv k spravi z "neofašističnimi" pojavi v slovenski politiki? Ali morda celo kot grajanje mnenja varuha človekovih pravic? Desni politiki, ki so zadnje tedne tako nezgrešljivo zajadrali proti skrajni desnici, se na predsednikove besede vsekakor niso odzvali negativno, kar pravzaprav pove dovolj. Jasnost in odločnost mnenj, s katerimi bi stal na strani tistih, katerih človekove pravice je slovenska država eklatantno kršila, očitno nista nekaj, kar bi lahko pričakovali od dr. Janeza Drnovška. A kaj bi bilo šele, če bi bila predsednica republike Barbara Brezigar? Podpirale so jo stranke, ki najbolj zavzeto nasprotujejo popravi krivic izbrisanim. Sicer pa, o izbrisanih tudi ona molči. Je varneje!

Prav tako kot rimskokatoliška cerkev, ki ob vsej silni nestrpnosti politikov že ob omenjanju izbrisa ne reče ničesar. Jo odobrava? Kar zadeva odnos do islama, jo včasih celo spodbuja. Tako kot jo glede izbrisanih spodbujajo prav stranke, ki predstavljajo politično zavezništvo njenim ambicijam postati "državna" cerkev, pripeljati "pravi" verouk v šole in postaviti dolgoročni temelj svojemu ekskluzivnemu položaju glede na druge veroizpovedi. Je takšno ravnanje lahko etično sprejemljivo? Ali ni poslanstvo vseh cerkva ravno to, da so na strani deprivilegiranih, tistih, ki so jim bile storjene krivice? Kako se bo počutila slovenska rimskokatoliška cerkev čez desetletja? Se bo opravičevala za svoj molk, tako kot se sedaj, sicer res bolj po tihem, opravičuje za tistega pred petdesetimi leti? Ali morda celo upa, da se bo s konformnim pristopom, ki se priklanja menda večinsko nestrpnemu javnemu mnenju, približala ljudstvu? Tako nekako kot očitno razmišlja kar nekaj novinark in novinarjev ter celo medijev, ki seveda ne molčijo. Nasprotno, pogosto so zelo glasni. A tako kot politiki, katerih besede so polne prikrite ksenofobije, zase seveda nikoli ne bodo rekli, da so nestrpni ali ksenofobni. Ne, gre samo za pristno zaskrbljenost za svoj narod in državo. Za njeno čistost. Nestrpni so drugi - tisti, ki nočejo živeti v čisti Sloveniji. Zdi se, kot da le redki resno jemljejo opozorila o nevarnosti eksplozije nestrpnosti. Eksplozije, ki jo spodbuja že molk, kaj šele propaganda.

Izgovarjanje, da gre pri vsem skupaj za fašizacijo, ki so jo zakrivili tisti, ki neofašiste poimenujejo s pravim imenom, ne pomaga. Na koncu vendarle ostanejo samo besede in dejanja. Ne slišati in videti grozečih izpadov ksenofobije samo zato, ker so nekomu politično bliže desno konzervativne stranke, je nenavadno slaboumno početje.