Uvodnik / Jani Sever: Pred novo bitko

Razmerja moči med političnimi strankami so spet zanihala. LDS navzgor in SDS nekoliko navzdol. Ali so vsa upanja o radikalnih spremembah na slovenski politični sceni ponovno padla v vodo? No, do volitev, tudi tistih za evropski parlament, je kljub vsemu še dovolj časa.

Sprememba v javnomnenjskih merjenjih se je zgodila ravno, ko so veljaki SDS začeli, vsaj javno, verjeti v njihovo verodostojnost. O tem, da so prirejena, se ni govorilo več veliko. Janša v intervjuju na TV Pika denimo sploh ni omenil, da so manipulirana. Nasprotno, postala so dokaz, da gre stranki dobro. Sedaj gotovo ne bo mogel spet molčati. Se bo začarani krog samozaslepitve nadaljeval? Interpretacija, da je bila pavza v obdobju premoči LDS samo finta, ki daje ponovnemu dvigu vladajoče stranke videz kredibilnosti, se ponuja sama po sebi. Čeprav bi bilo seveda realneje priznati, da so za vse skupaj vendarle krivi izbrisani, ki so sedaj očitno nekoliko pase. Referendum je mimo. Gorečneži so zadovoljni, čeprav ni spremenil ničesar. Tistim izbrisanim, ki čakajo na sistemski zakon, pa ob napovedanih obstrukcijah opozicije najbrž ostaneta samo čakanje na volitve in upanje, da na njih ne bo zmagala desnica.

Drugo je seveda vprašanje, ali je dvig LDS tudi posledica spremenjenega dojemanja drže in ravnanj Antona Ropa. Odhod SLS je koalicija preživela povsem netravmatično. Brez včasih običajnih kadrovskih sporov. Vlada je hitro dobila pet novih ministrov, s katerimi je javnost kljub vsemu sorazmerno zadovoljna. Odločitev o glasovanju v paketu je bila učinkovita. Posamezne pomanjkljivosti kandidatke in kandidatov so bile tako še manj opazne. Zunanji minister seveda pričakovano ostaja zunanji minister. In vlada lahko delavno proslavlja vstop v Evropsko unijo. A glavne težave LDS prej ali slej ostajajo iste. Naveličanost volilnega telesa z dolgotrajno oblastjo, vsaj v percepciji javnosti iste ekipe. Občutek precejšnje koruptivnosti in klientelizma slovenske družbe ter neprijetne zgodbe tranzicijskega divjega kapitalizma - ekstremno bogatenje elite, oderuštva in socialne stiske.

Evropske volitve bodo vsekakor pomemben test pred jesenskim finalom. Delne rezultate le-teh je mogoče vsaj v obrisih že napovedovati. Na prvem mestu bo po napovedih tudi na teh volitvah LDS. Presenečenje je drugo mesto. Politbarometer ga je nameril ZLSD, kar vsekakor kaže na strankin potencial. Tako nekako, kot ga siceršnja merjenja napovedujejo Borutu Pahorju. Ne pa tudi ZLSD. Povezava med podobo predsednika stranke in stranke same v očeh volilk in volilcev ni ravno velika. A kljub temu ankete kažejo na priložnost za ZLSD. Priložnost, podobno tisti, ki jo je na ljubljanskih volitvah izkoristila Danica Simšič. Prvi pogoj za kaj takšnega bi bil seveda, da bi bil predsednik stranke pripravljen prevzeti odgovornost premiera ali vsaj zunanjega ministra. Medtem ko Borut Pahor menda povsem resno razmišlja o kandidaturi za evropskega poslanca in celo o vodenju stranke iz Bruslja.

Janez Janša teh težav nima. Njegovi problemi so ravno obratni. On sam je stranka. On sam je celo Koalicija Slovenija. Čeprav se z Bajukom lahko včasih celo majceno spreta, denimo okoli lovskega zakona. Ob vodji ni videti mnogo velikih imen. Celo za volitve v evropski parlament SDS ni zmogla postaviti na vrh liste dovolj privlačnega kandidata. Tako vsaj napovedujejo ankete, po katerih Miha Brejc precej zaostaja za rezultatom stranke. In tudi šeststo strokovnjakov v senci za zdaj še vedno ostaja neznanih. Druga nevšečnost je, da je SDS tudi tokrat pridobivala točke predvsem ob problemu, ki je otrok izrednih razmer. In tudi politika SDS se ga je lotila v istem slogu. Na prvi pogled uspešno. A čeprav je bil rezultat referenduma o izbrisanih, s skoraj tretjino glasov proti zakonu, grozljiv, je iz skoraj sedemdesetodstotne abstinence mogoče vendarle razbrati tudi dovolj odločen ne Janševemu radikalnemu pristopu.

Ob vstopanju Slovenije v Evropsko unijo za nekaj časa pač mineva čas revolucij. Vsaj za malo deželo. Čeprav bosta njena pozicija v svetu, ki je sredi velike vojne, in blaginja še mnogo bolj odvisni od sposobnosti njenih prebivalk in prebivalcev. Vse bolj pomembne bodo majhne velike stvari. Nič novega, pa vendarle. Ob upoštevanju želja civilne družbe, socialni solidarnosti in okolju, predvsem pravna država. Neodvisni in učinkoviti organi pregona, ki strogo upoštevajo človekove pravice in predpisane postopke ter hkrati spoštovanje pravice do avtonomnosti in svobode javne besede. Tu je še vedno dovolj prostora za radikalne premike, ki bi jih na primer pomenilo razkrinkanje lokalne mafije, ki naj bi naročila napad na novinarja. A kaj, ko se zdi, da je nerodnosti in morebitno krivdo pač težko razdeliti med "desnega" Pogorevca in "levo" Cerarjevo. Čeprav je slednja sedaj postala celo ministrica.

A opozicija ne miruje. V praktično isti sestavi kot ob izbrisanih se vrača k obrazcu izrednih sej. Tokrat o klientelizmu in korupciji. Konkretni primeri, nekateri celo z vsotami korupcijskega denarja, naj bi bili povezani s podjetji Ericsson, Mobitel, Telekom Slovenije in Ultra, od imen pa naj bi bil glavna zvezda izredne parlamentarne debate Gregor Golobič. SDS kot edini učinkoviti organ pregona v tej državi.