Uvodnik / Jani Sever: Kdo ogroža demokracijo

"To, da je LDS dolgo na oblasti, je morda res. Tudi sam sem imel občutek, ko sem bil 10 let predsednik vlade, da je to že kar neka zgornja meja."
Janez Drnovšek

Pri predsedniku je bilo spet živahno. Mnenja so se kresala o demokraciji. O tem, kakšna je njena prihodnost v Sloveniji, in o njenem primanjkljaju na področju sodne zaščite, v odnosu države do civilne družbe in na področju medijev. Debata je seveda neizogibno predstavila kritiko družbe. Kritiko sistema, ki ga je v veliki meri pomagal vzpostaviti predsednik v svojem dolgoletnem vodenju slovenskih vlad.

Sveti gral demokracije je kajpak civilna družba. In civilna družba oziroma razmerja med njo in oblastjo so bila osrednja tema pogovora. Posebej aroganca slednje, ki jo je Tine Hribar ilustriral s problematiko povojnih pobojev. V Sloveniji v gozdovih še vedno ležijo trupla pobitih, ki so tam že pol stoletja. Brez nekakšnega simbolnega pokopa. Zato ker se je, kot kaže, skorajda nemogoče dogovoriti za neko vsedržavno, splošno, pietetno, a hkrati resnicoljubno posvetilo mrtvim. Vsem mrtvim. Tako črnim kot rdečim. Žrtvam! Sliši se nekako kratko. Preveč odrezavo. Kaj pa: Žrtvam revolucije in kolaboracije! Malce trdo, mar ne? Kaj pa: Žrtvam obdobja 1941-1945! Preveč suhoparno? Brez revolucije na eni in kolaboracije na drugi strani pač očitno ne bo šlo. A kaj, ko je na obeh straneh velja prepričanje, da izraza ne povesta dovolj. Državljanska vojna je ostro razrezala slovensko družbo na dvoje. Tako globoko, da tudi skupni napis vsem žrtvam razpoke ne bi mogel premostiti. Delitev je tu in v veliki meri še vedno določa dva politična pola ter dve civilni družbi. Levo in desno.

Za vsak politični pol seveda največ neprijetnosti pomeni tisti del civilne družbe, ki simpatizira z njegovim političnim nasprotnikom. Janeza Janšo seveda prav nič ne moti politično-civilni Odbor za Nato. Precej več pomislekov ima o Forumu 21. Odbor za Nato je pač kul, ker v njem ni gospoda Glogovška, ki obvladuje mariborski Večer, ni gospoda Turnška, ki obvladuje Delo, ni gospoda Kocjančiča, ki je na čelu upravnega organa nacionalnega radia in televizije, in ni nikogar od Šetincev, ki obvladujejo Dnevnik. Razmišljanje, ki izzveni kot lamentacija, češ ko bi vsaj kateri od medijskih "mogočnikov", presedlal k meni, v mojo civilno družbo. Tako pa: "....ta enormna koncentracija neke moči, ki je izključno na eni strani, seveda v temelju onemogoča, da bi se demokratični procesi razvijali tako, kot bi bilo potrebno". Za dosego prave, kot so včasih radi poudarjali "pomladniki", avtentične demokracije, bi bilo predvsem treba uravnotežiti moči obeh civilnih družb. Tistih, ki sta neposredno vezani na politične opcije. A kako to storiti brez revolucije?

Z evolucijo? O tem, da so čimprejšnje spremembe tako rekoč nujne, ni skoraj nobenega dvoma. Čeprav se s tem seveda ne strinjajo vsi. Še posebej ne največji sovražniki politične uravnotežitve in posledično demokracije. Njih je ponovno mogoče prepoznati v Forumu 21. Gre za privilegirane korporacije, ki jih vodijo predstavniki nove elite. Njihov interes je, kot pravi Peter Jambrek, ".... ohraniti svoj privilegirani položaj, odnos, razmerje do državnega proračuna in do zakonodajne in vladne veje oblasti. Drugič, ohraniti svoj, v celoti ali deloma, monopolni položaj na Slovenskem trgu, in tretjič, zavarovati ta dva interesa spričo mobilnosti evropskega kapitala". Kako umazano. Še posebej pa se vsa beda teh elit razkrije ob besedah Franceta Bučarja, ki sicer priznava, da elite so in morajo biti. Vendar opozarja, da elitnost pomeni nadpovprečnost. V Sloveniji elita ni nadpovprečna, ampak gre za ljudi, ki so na ta položaj prišli s pomočjo protekcije ali klientelizma. Ali kako drugače, kot temu pravi Bučar. Konec koncev pravosodni sitem pri nas pač ne funkcionira tako, kot je treba.

Revolucija bi nam kar prav prišla. In vse kaže, da jo bomo - takšno malce počasnejšo, evropsko - dovolj kmalu dočakali. S pomočjo tujih korporacij. Ampak najprej bodo morali nesnago pomesti sami domačini. Predsednik vlade Anton Rop lahko samo negoduje, da se državni zbor spreminja v tožilstvo, policijo in sodstvo in da bi bili posamezni politiki radi tudi sodniki. Janša mu prostodušno pritrdi, da je deloma to res, vendar se to dogaja zato, ker tisti, ki bi morali opravljati svoj posel, tega ne počnejo. Smrad se širi iz vladne palače. Nekako se s tem menda strinja tudi predsednik republike. Po njegovem je optimalni čas za spremembe pri nas praktično že minil. Vladavine LDS je bilo dovolj že takrat, ko se je Drnovšek preselil na mesto predsednika republike. Vendar sprememb ni bilo. Oziroma so bile tako rekoč neopazne. Vsekakor se zdi, da potrebujemo kaj precej bolj krepkega. Nevarnost klientelizma se povečuje praktično vsak dan, ko je še na oblasti LDS. Na različnih ravneh. Ker ne prihaja do sprememb. Ker ni dovolj pozornosti. Ker ni prepiha.

Rešitev enačbe je enostavna. Zmaga opozicije na prihodnjih volitvah pomeni več in boljšo demokracijo. O neprijetnem odnosu opozicije do izbrisanih in džamije ni bilo rečenega nič. Tudi ne o demokratičnosti prepovedi oplojevanja samskih žensk. Vse to z demokracijo menda nima nič. Konvencija se pač ukvarja z bolj elitnimi stvarmi, kot so manjšine in marginalne civilnodružbene skupine. S pravimi sovražniki demokracije.