Uvodnik / Jani Sever: Vizija enotnosti

Začetek poletja napoveduje zmerno dramatičen razvoj predvolilne tekme. Odstavitev dr. Rupla pomeni, čeprav gre za nadaljevanje že pred časom zastavljene politike novega vrha LDS, radikalen rez. Ta, kot je prepričan Rupel in kot naj bi potrjevali izidi evropskih volitev, LDS zmanjšuje bazen, v katerem lovi svoje volilke in volilce. Sredina naj bi torej ostajala prazna. Prepuščena Zboru za republiko?

Zbor in strokovni svet SDS sestavljata program desnice, ki naj bi jo zaobjel v vsej njeni širini in jo hkrati vsaj do volitev držal skupaj. To nikoli ni bilo enostavno in prvi znaki trenj so se že pokazali. Skupino strank, ki sega od krščanskih demokratov in ljudske stranke do konservativne republikanske laične sredine, je v Sloveniji težko držati skupaj. Težava je seveda v tem, kdo naj ima glavno besedo oziroma v kolikšni meri. Osrednji figuri obeh institucij slovenske "pomladi" 2004, civilnodružbenega Zbora in strokovnega sveta SDS, sta Janez Janša in dr. Peter Jambrek. Razumnika z izrazito vizijo. Podoba gospodarske politike, ki naj bi jo jeseni na volitvah ponudila opozicija, sicer še ni povsem jasna. A nekatere stvari je vendarle že mogoče razbrati. Mrkaićeve liberalistične ideje so tudi za slovenske konservativce očitno nekoliko preveč nesocialne. A razbitje mreže velikega tranzicijskega kapitala, ki je eden glavnih ciljev "pomladnikov", je s težnjo po radikalni liberalizaciji menda v dovolj dobrem soglasju.

Liberalizacija bi z radikalno privatizacijo omogočila tudi nižje davke, ti pa bi lahko tlakovali pot v boljše čase, v slovensko zlato dobo, kot prihodnjo vladavino sedanje opozicije imenuje Janez Janša. Ta naj bi temeljila na malih in srednje velikih podjetjih. Revolucija? Program, ki ga je na Zboru v točkah predstavil Janez Janša, je dovolj enostaven in suhoparen, da dopušča ugibanja. V njem so poleg nižjih davkov in oblikovanja stimulativnega okolja za mala in srednje velika podjetja napovedani še liberalizacija šolstva, dvig kulturne ravni in spodbujanje kreativnosti, poenostavitev odnosov med posameznikom in državo ter lokalno skupnostjo in enakomernejši regionalni razvoj. Dovolj všečne stvari, ki pa same po sebi ne povedo prav veliko. Zgovornejši se zdijo stavki o tem, da potrebujemo soglasje. Nekakšno ponovitev konca osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so bili nekateri "povabljeni k oblikovanju slovenske države". Ritual obujanja slavnih časov, ki se ponavlja pred vsakimi volitvami.

Voditelja seveda ne govorita samo o domovini. Tudi svet je predmet vizije. Predvsem Jambrekove. Scenarij, ki ga slika, pa je pravzaprav šokanten. Jambrekova geopolitika riše naslednjo schengensko mejo z veliko lahkoto. Na prvi pogled se mu zdi "relativno optimalen kompromisni scenarij" prihodnje širitve EU proti jugovzhodu, nekako do Drine. S Hrvaško, z BiH in s Črno goro. In z mednarodnim nadzorom Kosova in Makedonije. "Tako bi Rusija ostala 'landlocked' oziroma brez izhoda do toplih morij ...," pravi Jambrek. Ideje 19. stoletja, razbijanje države Srbije in Črne gore, izoliranje Srbije ob realni predpostavki širitve EU na Bolgarijo in Romunijo, redukcija Makedonije na status Kosova in vizija tenzij med EU in Rusijo. Vizija, v kateri na sredini zemljevida JV Evrope zeva luknja. Srbija - simbolna podoba neprijetnega in nevarnega Balkana, kjer "... endemična civilizacijska, demografska in ekonomska nasprotja porajajo latentne in občasno odprte konflikte med pravoslavno in islamsko civilizacijo". Simptom izbrisa?

Slovenija bo potem varna. Schengen bo daleč in Srbija pozabljena. To pa še ni vse. Slovenija ima po Jambrekovem mnenju še eno enkratno priložnost. "Avstrija, ki očitno ne želi biti zgolj ekonomsko-finančni privesek Nemčije, pošilja razpoznavne signale proti novim vzhodnim članicam, s katerimi bi lahko skupaj ustvarila skupnost nacionalnih držav, ki so nastale na širokem območju avstro-ogrske monarhije," pravi predsednik strokovnega sveta SDS. Vizija Evrope koalicij. Evrope velikih zavezništev. Evrope konca 19. stoletja? Vizija, v kateri naj bi, ne več koalicije velikih - to je vsekakor novo - , temveč skupine manjših držav igrale igre moči, rezervirane za velike. Zgled naj bi bile skandinavske in baltske države, ki seveda tesno sodelujejo, čeprav o kakšni skupnosti nacionalnih držav ne govorijo. Kakorkoli, ideja oživljanja nekakšne "avstro-ogrske skupnosti" bi vsekakor pomenila radikalen odmik od doslej proklamirane slovenske zunanje politike svobodnih ad hoc zavezništev, ki je tudi običajna zunanja politika velike večine članic EU.

A kaj bi to. Janša napoveduje Slovenijo na novi poti. Slovenijo, v kateri bodo strnjeno korakali v prihodnost. Tja, kjer bo, kot je mogoče razumeti prvega junaka pomladi, prvič v slovenski zgodovini zares vzpostavljena "... skladnost med spontanim občutenjem posameznikov in osrednjim območjem nacionalnih vrednot ter med vrednostnim središčem nacije in oblastno elito". Uf, drugačne je lahko ob takšnih besedah samo strah.