uvodnik / Mateja Hrastar: Balkanska čežana

Hm, pravijo, da gre ljubezen skozi želodec. Če ne ljubezen, pa vsaj neki topel občutek sreče, zadovoljstva. Hrana je vse prej kot samo fizična potreba. Hrana je nosilec simbolnih pomenov. Pa naj bo to kava Cankarjeve matere, Proustove magdalenice, čokolada Juliette Binoche, jagode in med iz Devet tednov in pol, kruh, ki ponoči spi iz Sivčeve narodno-zabavne popevke ali pa le vonj polnjenih paprik, ko pridete domov na kosilo.

Kot rečeno - hrana nam mnogokrat vzbuja občutek zadovoljstva, varnosti, nostalgije. No, pa smo tam ...nostalgija in spomini. Kolikokrat se vam je zgodilo, da ste si z nakupom določene hrane v spomin priklicali pozabljeno doživetje oz. ste namenoma obudili vam ljubi spomin? Četudi tega ne počnete zavedno, se to dogaja. Zase recimo vem, da se vsakič, kadar jem riž in fižolovo omako, spomnim babice. Ali pa maslo v beli kavi. Ali pa gavrilovičevo pašteto na beli žemlji. Da, natančno gavrilovičeva pašteta mora biti. Pa smo pri zgodovini.

Vsakokrat, kadar beseda v dovolj stari družbi napelje na Jugoslavijo, prej ali slej - tam nekje po zgodbah iz JLA - pade vprašanje: "A se spomnite eurokremovih čokoladk v pisanih papirjih?" Ali pa bajader, Pionirjeve riževe čokolade, šečernih tablic kar tako, gringa, bronhi bonbonov, zdenka sira ... Prej ali slej pogovor o Jugoslaviji zaplava v gastronomske vode. In potem od teh vsakdanjih artiklov na prave kuharske mojstrovine jugoslovanske kuhinje. Debate o čevapih, bureku, mučkalici, pasulju, jagnjetini, pitah, žitu, čorbah, sirih ...Pred kratkim se mi je na letalu za Sarajevo zgodilo, da je večina potnikov vseh 45 minut razpravljala o tem, kam bodo zvečer šli na večerjo. Kot da bi bili obsedeni s hrano. Kot da bi bil ves Balkan obseden s hrano.

Toda obstaja velika razlika med hrano in prehrambeno industrijo. Ja, velika razlika. V času, ko smo še hlepeli po zahodnih dobrinah, se nam niti sanjalo ni, kako dobro zelenjavo in sadje jemo. Resno. V trenutku ko je razpadla Juga, smo ugotovili, da paradižnik in paprika niti nista tako dobra zelenjava. Zakaj? Ker na tržnici ni bilo več kupov dišečih makedonskih paradajzov, svetlo zelenih paprik za polnjenje, rdečih dolgink za pečenje in bleščeče rumenih paradajzaric za vlaganje. Ni nam bilo mar za velike holandske paradižnike sredi zime ali gigantske temno zelene španske paprike. Kar naj jih imajo, smo si mislili. In si v mislih želeli malih aromatičnih makedonskih paradajzov. To je bila grenka izkušnja, ki nam je pokazala, da nam konec koncev politika kroji tudi to, kaj bomo jedli. Pa naj bodo to paradižniki, zelene okrogle lubenice ali drobne bosanske slive. V trenutku, ko smo postali del kapitalističnega zahoda, smo jih hočeš nočeš skupaj z mastnim kajmakom pustili nekje v balkanskem loncu. Ter se podali na pot gensko mutirane in oh in sploh sofisticirane hrane. Večje, lepše, hektarsko bolj donosne, bolj profitabilne ...vakuumsko pakirane. Sčasoma smo se nekako navadili okusa "industrijske" hrane. In tega, da je v trgovinah mogoče kupiti le še kitajski puhel česen in madžarske "galufaks" race. Globalizacija prehrane.

In minilo je še nekaj let, pa je tudi naša prehrambena industrija postala odposlanka te globalne prehrambene zarote. Logična pot razvoja. Tako kot je bilo logično, da je trg naše prehrambene industrije postal jug, kjer sta Fructalov sok in Alpsko mleko nekim drugim bivšim Jugoslovanom natančno taka spominska kapsula kot nam bosanske slive. Morda se bo to slišalo skrajno arogantno, toda slovenski izdelki so v bivših jugoslovanski republikah ikone izgubljenega časa. Ah, kako smo samovšečni in pokroviteljski do tega Balkana. In hkrati mali kmetiči, ki niti ne pomislijo na punt v Evropi. Tako slovensko.

Če pogledamo v zgodovino balkanskega gospodarstva, je navezava slovenske prehrambene industrije in južnih proizvajalcev sadja in zelenjave popolnoma logična. Spominjam se, da mi je tam nekje sredi osemdesetih, ko so se kalile ideje o samostojnosti, beograjski znanec, takrat rosni najstnik, siknil, da kako bo pa Fructal delal sokove, če se bo Slovenija odcepila in ne bo mogel uvažati srbskega sadja. Ah, ga bomo pa iz Evrope uvažali, sem arogantno zamahnila z roko. Evo, pa je bilo to res. A so dragi Srbi iz inata malo ponagajali s prepovedmi borovničevih Fructalovih sokov, češ da imajo preveliko dozo radioaktivnosti. Nič ni pomagalo naše togotno zagotavljanje, da je to evropska norma. Ne, na Balkanu evropski predpisi za enkrat še ne veljajo in pika. Sploh pa - kako bi se lahko zanesli na evropske predpise o prehrani, če nam vsakdanja prehranjevalna izkušnja pove, da evropska hrana ni okusna? Vsaka taka prepoved - pa naj bo še tako iracionalna, kot so radioaktivne borovnice - nam bi kot vse bolj osveščenim potrošnikom morala vključiti vse alarmne naprave, da bi od naše prehrambene industrije zahtevali transparentnost pridelave. Ampak do tega refleksa nam vseeno manjka še nekaj let.

Je pa zadnja slovensko-balkanska trgovinska vojna kazalec še nečesa. Dojeli smo, da je trgovinska vojna popolnoma legitimno orožje svetovnega gospodarstva. Nemara bi lahko kakšno tako balkansko zvijačo uporabili tudi mi, denimo v boju proti evropskim kvotam.

Toda najpomembnejša stvar, ki smo se jo naučili v balkanski borovničevi bitki, je, da gre konec koncev tudi poslovna ljubezen skozi želodec.