Uvodnik / Jani Sever: Koliko Slovenij?

"V tem pogledu se nas je na koprski tribuni Zbora za republiko strinjalo več, Janša, Rupel, Starman. Ideja o Sloveniji kot eni regiji, ki bi bila center širše evroregije, se mi zdi odlična."
Dr. Peter Jambrek

Ena od predvolilnih tem bo tudi regionalizacija. Zelo čustveno in tudi sicer pomembno vprašanje je, kako razdeliti Slovenijo. Zadeva je seveda večplastna in odgovori niso preprosti. Prav zato kakšne racionalne razprave o tem v tokratni predvolilni bitki pravzaprav ni mogoče pričakovati.

Glede na dosedanje razpoloženje prebivalk in prebivalcev Slovenije do različnih oblik samouprave, števila občin, ki jih je v Sloveniji neverjetno veliko, in predloge, ki so glede regionalne razdelitve nastali v zadnjem mandatu, je bilo mogoče sklepati, da bomo enkrat v prihodnosti pač dobili veliko število regij. Vsekakor več kot tri, kot je doslej predvidevala minimalistična verzija. Delitev na Primorsko, Kranjsko in Štajersko, ki bi pomenila okrepitev Kopra in Maribora, je za ostale namreč nepopularna. Nekateri so zato razmišljali celo o dvanajstih regijah. Centralizem je namreč nekaj najhujšega, poleg tega pa ima v Sloveniji skoraj vsako malo večje območje svoje geografske kulturnozgodovinske posebnosti. Konec koncev bi bilo lahko regij tudi več kot dvanajst. Južne in severne Primorska, Gorenjska, Dolenjska in Štajerska, pa Bela krajina, Ljubljana, Zasavje, Koroška, Prekmurje ... Sliši se skrajno neracionalno. Ampak če že imamo občine z nekaj sto prebivalci, zakaj ne bi imeli še regij z nekaj deset tisoči? O tem bi pravzaprav lahko odločali na referendumih. Športno. Vsi proti vsem. In vsak zase. No, morda še vsi proti Ljubljani.

Vlada je bila glede tega vprašanja vedno nedorečena. Brez strategije. Na pobude, ki so prihajale predvsem iz Italije, je odgovarjala z molkom. Počakati je pač treba, da se najprej zmenimo doma. Kar je seveda res. Vendar se hkrati doma o tej temi praktično ni govorilo. Nekaj zaradi prej omenjenega problema populističnega pristopa k problemu in nekaj zaradi zgodovinskih strahov pred sosedi, ki so v Sloveniji, ne le nezavedno, še vedno prisotni. Malce zamolčani, tako nekako kot ksenofobija, o kateri se menda ne spodobi govoriti. Vse ima seveda svoje korenine, čeprav so italijanski fašizem in nemško-avstrijski pritisk proti jugu danes samo zgodovinska dejstva. Tako kot je dejstvo, da je sedanje ozemlje Slovenije, v primerjavi z nacionalno sliko iz konca 19. stoletja, temeljito etnično očiščeno. Na Primorskem in Štajerskem pa tudi v Ljubljani je takrat živelo kar precej Italijanov in Nemcev. Premožnih. Danes jih praktično ni. Ali bo vstop Slovenije v Evropsko unijo to sliko spet spremenil? In kako lahko na razvoj "nacionalnega" vpliva regionalizacija? Bomo "spet" imeli eno veliko italijansko-slovensko Julijsko krajino in eno veliko avstrijsko-slovensko Štajersko?

Zbor za republiko je te strahove nekako artikuliral. Hkrati pa je predstavil - ideja naj bi bila Jambrekova - povsem novo rešitev. Slovenijo kot eno regijo. To naj bi omogočilo, da bi namesto regijsko razdrobljene Slovenije, katere center bi bila v najboljšem primeru Kranjska, dobili veliko evroregijo s centrom v Ljubljani. Prestolnica tako ne bi postala malo mesto v senci Trsta, Gradca in Zagreba. Ideja "velike Slovenije" na evropski način. Če bodo sosedi pač hoteli zraven. Če ne, pa je vsaj dovolj privlačna za mnogo volilk in volilcev. Bi si "pomladniki" torej morali meti roke? Morda, posebej ker vlada ideje, kot je videti, ne misli posvojiti. Vendar je ideja tudi kontroverzna. Kako uskladiti parolo o enakomernem regionalnem razvoju in idejo o Sloveniji kot eni regiji? Kako črpati evropski denar za manj razvite predele, če je vsa država ena sama regija, ki po evropskih standardih v povprečju ni ravno nerazvita? In še nekaj, kar se zdi za velik del volilnega telesa gotovo izjemno pomembno. Razširjena Slovenija kot ena evroregija bi neizbežno, v primerjavi z drugimi manjšimi slovenskimi mesti, okrepila položaj Ljubljane. Precej neprijetnih vprašanj. A kljub temu so idejo začeli vneto ponavljati praktično vsi "pomladniki".

Zagnanost pravzaprav ni presenetljiva. Idejo o eni regiji je namreč mogoče razumeti na dva načina. Kot poziv tistim, ki naj bi se pridružili odprti mnogonacionalni skupnosti v potencialno propulzivni evroregiji. Ali pa kot idejo, ki naj z ambicijami o "veliki Sloveniji" krepi nacionalni zanos. Idejo, v kateri naj bi nacionalni občutki prevladali celo nad lokalpatriotizmom in naj bi v predvolilni tekmi motivirala konzervativni del volilnega telesa. Na žalost je slednje precej bolj v skladu s siceršnjimi doslej najbolj izpostavljenimi stališči in slogani opozicije. Od odnosa do izbrisanih in džamije do zaskrbljenosti za nacionalno substanco zaradi uvoza delovne sile in iskanja vrednostnega središča nacije. Teme, ki ne puščajo dilem in pričajo o grajenju političnega kapitala na strahu pred tujim. Isti naboj so, kot kaže, "pomladniki" prepoznali tudi v ideji o Sloveniji kot eni regiji. Kar je po svoje paradoksalno. Da bi se takšna ideja uresničila, bi jo namreč morali sprejeti naši sosedje. V Italiji, Avstriji in konec koncev tudi na Hrvaškem. Možnost, da bi se to zgodilo, pa povsem samoumevno predpostavlja, da je ponudba zaznamovana z idejo odprtosti in ne ksenofobije. Jo lahko reprezentirajo politiki, ki govorijo predvsem o obrambi slovenstva?

Vprašanje razdelitve Slovenije je od letošnje volilne kampanje, v kateri se gotovo ne bo razrešilo, torej na mizi. "Pomlad" ima do njega stališče. Kar je vsekakor dobro, saj bo to prisililo sedanje vladne stranke, da ob tem problemu potegnejo glavo iz peska in hkrati relativiziralo zahteve po regionalnem drobljenju, ki se je še pred kratkim večini zdelo edino privlačno.