Domačijska vizija

"Povedati moram, da do oškodovanja še ni prišlo, ker pogodba še ni začela veljati."
Marko Pogačnik, direktor SOD

Netransparentnost posla, ki ga je izpeljala vlada, katere glavni akterji se že nekaj časa zaklinjajo, da bodo poslovali transparentno, je bila v javnosti sprejeta kot dovolj neprijetna, da je premier moral spregovoriti. Spregovorilo pa je še nekaj drugih. Tudi šefa Kada in Soda, za katera bi bilo bolje, če bi lahko molčala.

Nastopil je celo Jože P. Damijan, ki naj bi v prihodnosti morda vodil ministrstvo za razvoj, katerega ustanovitev je še vedno v pripravi. Bil je kritičen. Ni dobro prodajati delnic po dogovorjeni ceni. Ne za državo, ne za podjetja, ne za bodoče upokojence. Z vidika davkoplačevalcev, prilivov v proračun, transparentnosti, pravic malih delničarjev, z vidika konkurenčne zakonodaje "... zadeva ni bila dobro izpeljana". Govoril je celo o tem, da bi morala država še enkrat razmisliti o potezi Kada in Soda. Nastop je bil sicer menda namenjen drugim stvarem. Damijan je napovedal, da bo skupina za strukturne reforme pripravila dva svežnja ukrepov. Skupina naj bi predlagala uvedbo enotne davčne stopnje in umik države iz gospodarstva. Pa tudi model privatizacije, po katerem bi v podjetjih država obdržala zlato delnico, da ohrani vpliv na statusne spremembe in strateške odločitve. Kolizije med svojimi videnji in premierovim vodenjem vladne politike pozneje ni želel komentirati. Tako kot tega ni komentiral predsednik vlade. Kljub temu da je v enem od nastopov v odgovoru na očitke ob prodaji Mercatorjevih delnic povedal, da strokovnjaki, ki komentirajo prodajo, ne da bi videli pogodbo, ne morejo biti kakšni strokovnjaki.

To je bil samo eden od premierovih odgovorov, ki so jih sprožili odzivi na netransparento prodajo. Prvi je bil, da transparentna prodaja delnic Mercatorja ne bi bila v nacionalnem interesu. Bojazen, da bi v primeru mednarodnega natečaja za prodajo Mercatorjevih delnic postal vprašljiv obstoj slovenske živilske industrije in slovenske trgovine, naj bi bila razlog za netransparentnost. Kar je bilo slišati nekoliko nenavadno glede na Janševe izjave izpred volitev, vendar pričakovano glede na njegovo skrb za nacionalno substanco. A očitki o netransparentnosti so ostali. Konec koncev je transparentnost nekaj, kar vlada predstavlja kot svojo največjo svetinjo praktično ves čas. Predsednik vlade je zato povedal še, da je to počela tudi LDS. Naštel je Lek, Gorenje, Interevropo, Živila ... Poleg tega je vse skupaj samo novinarska gonja. Kot da se o teh prodajah ne bi nikoli pisalo in kot da je ideal delovanja sedanje vlade v delovanju vlad LDS. Čeprav primerjave niso povsem natančne in čeprav so se časi spremenili. "V korist hitrejšega gospodarskega razvoja je, da podjetja čim hitreje dobijo realne lastnike, kjer se bo tehtalo tudi ravnanje uprav, kjer ne bo vsak šef uprave mislil, da je hkrati tudi lastnik," je za konec premier še osebno napadel direktorja Mercatorja.

To, da obstajajo tudi pravice malih delničarjev in obveze do upravljanja davkoplačevalskega denarja za vlado, kar naenkrat ni bilo več pomembno. Ob smešnih nastopih direktorja Soda in začasnega predsednika uprave Kada ter potrditvi prodaje je vse ostalo strogo zaupno. Kljub temu je Sod napovedal, da bo sodeloval pri dokapitalizaciji. Znano je tudi, da je v pogodbi tudi določilo, da lahko Sod od Pivovarne Laško delnice odkupi nazaj. Kapitalska družba pa izraža interes za dokapitalizacijo Mercatorja, še preden je podpisala prodajo svojih delnic Mercatorja. Neverjetno. Šerifa Kada in Soda sta s tiskovnih konferenc skoraj zbežala. Kljub temu sta povedala preveč. Svoje je dodal še finančni minister. Dr. Andrej Bajuk, ki o poslu očitno ne ve nič, vendar pravi: "Razumem, da so določeni dvomi, in mislim, da bodo, ko bodo vse okoliščine znane, da se bo izkazalo, da so neutemeljene." Finančni minister pač verjame. Je pa vlada ob neprijetnih dogodkih obljubila spremembe v plačevanju DDV-ja, o katerih še delajo študije. Bajuk pa je že za prihodnje leto obljubil občutno znižanje davka na plače. Veliko lepega. Čeprav ni bilo rečeno nič dovolj konkretnega in je vse skupaj ostalo na ravni neprepričljive propagande.

Vprašanje, ki se ob vsem tem postavlja, je, zakaj se vsi vpleteni ob pojasnjevanju posla tako zapletajo? Odgovor je preprost. Ker ne gre samo za ta posel. Kupčija, ki sta jo Kad in Sod sklenila z Mercatorjevimi delnicami, je namreč samo del večjega posla, ki je bil dogovorjen pri predsedniku vlade. Tam, kjer se takšne stvari morajo dogajati. V vladni palači 12. avgusta 2005. Glavni igralec je bil predsednik vlade Janez Janša. In ni šlo za nacionalni interes. Fructal in Radenska naj bi bila na koncu namreč prodana na tuje. In to ponovno pod mizo. Načrt, ki se morda ne bo izšel in je precej zapleten, naj bi zagotovil premierovo oblast nad pomembnim delom gospodarstva in nad Delom. Dogovor je zanimiv. Laško rabi denar. Gantar bi imel banko. Istrabenz pa potrebuje poslovne priložnosti. Vsi bodo, če bo posel izpeljan, dolžniki predsednika vlade. Istrabenz oziroma Igor Bavčar je to že postal. Kar bi bilo ob njegovih morebitnih političnih ambicijah v prihodnosti dovolj nerodno. In Janković? Mercatorju prva gospodarska kadrovnica s prihodom nemške konkurence že obeta težave. Kar je najbrž bolj neprijetno kot sam prihod novega konkurenta. In Delo? Kdo bo kupec? To bo odločil predsednik vlade. Sam. In odločitev bo samo še sporočil izvršiteljem.

Tako kot so to preveč pogosto in v mnogih različnih oblikah počeli prejšnji oblastniki. Oblike in tradicije demokratičnosti se po svetu zelo razlikujejo. In to, da Janez Janša deluje na način, ki ga je v preteklosti žigosal, je precej zoprna vizija. Vizija Slovenije, v kateri se sklepajo nepregledni posli brez udeležbe tujcev.