Nelagodno mirovno poslanstvo

"Zavedamo se tudi, da se glede na število vojakov, ki jih ima Slovenija v tujini v mirovnih in drugih vojaških aktivnostih Nata in Organizacije združenih narodov, lahko zgodi marsikaj."
Janez Janša, na TVS

Zakaj v Irak? Da pomagamo reševati težave sveta. Da Slovenija ne deluje egoistično. To je to. Gre za dobro stvar. Izuriti vojsko novega demokratičnega Iraka pomeni prispevek h globalnemu miru in blaginji. Podobno kot predsednikova pobuda o pomoči Darfurju. Nad drugačnimi odzivi je premier začuden. Irak menda ni prav nič tako zelo posebnega.

A zakaj potem tako strašno dolga predigra z javnostjo s strani prvega moža oblasti? Predsednik vlade je čakal skoraj ves teden, preden je spregovoril o odločitvi, do katere javnost vsekakor ni ravnodušna. Ker vse skupaj ni nič posebnega? Gotovo ne. Drugi so medtem samo pripravili teren. Premier dobro ve, da javno menje, ki sicer ni bilo merjeno pretirano intenzivno, bolj ali manj enotno reflektira široko odklonilno razpoloženje do pošiljanja slovenskih vojakov v Irak. To je precej bolj razširjeno, kot je bilo pred referendumom nasprotovanje vstopu Slovenije v Nato. Nato in Irak živita v zapletenih odnosih. Zaveznice se iz Iraka umikajo in vanj vstopajo. Vsaka po svoji presoji in zmožnostih. Je torej že sam vstop v Nato pomenil, da moramo v Irak? Slovenija je konec koncev samo majhna država, članica zveze pod dominacijo ZDA, ki nima kaj veliko možnosti za avtonomne odločitve. Hoteli ste Nato, imate Irak. In kdo je hotel Nato? Volilke in volilci na referendumu. Vitezi pa so bili tako rekoč vsi slovenski vodilni politiki.

Res je. Zasluge za iraški podvig, ki čaka slovenske vojake, morajo biti pravično razdeljene. Še posebej prejšnji vladi in LDS je treba priznati njun prispevek. Precej nenavadno je sicer, da tisti, ki so že od vsega začetka zagovarjali vojno intervencijo v Iraku, sedaj iščejo izgovore za sodelovanje v njej. A vladni manever je bil dovolj spretno izpeljan. Vsaj na začetku. Razprava o tem, kaj je na Danskem govoril Rop, je preglasila vse ostalo. Za nekaj časa celo to, da je z razkritjem zapisov o "danskih" pogovorih obrambni minister storil neprijeten diplomatski spodrsljaj. Danski predstavnik je potem zanikal obstoj slovenskih ponudb s strani Antona Ropa in videti je bilo, kot da mu je nekoliko nerodno. Erjavcu so se, ko je pred kamerami bral iz doslej tajnih dokumentov, hudo tresle roke, čeprav je vprašanje, ali se je zavedal, kako veliko napako je naredil. Le kdo mu je sugeriral, da uporabi to "balkansko" strategijo, s katero je celotna vlada tako neznansko zadovoljna? Kljub temu da je razkritje mednarodnih dokumentov zaradi notranjepolitičnih sporov skrajno neverodostojno.

Tudi opozicija je seveda v zadregi. V času, ko je bila na oblasti, se je odločila za Nato in tudi pogovori o sodelovanju slovenske vojske v Iraku so očitno bili. Ne le na Danskem. Dejstvo, da v času, ko so vodili vlado, v Irak nismo šli, še ne pomeni, da tega ne bi bili nekoč pripravljeni storiti. ZDA znajo biti zelo prepričljive. Vilenska izjava to potrjuje in je dober primer takratnega delovanja LDS. Za izjavo menda nihče ni bil kriv. Na koncu pa je vendarle veljala. Slovenija je podprla napad na Irak. In ameriške laži. Razlika je samo v tem, da je sedanja oblast na čelu z Janezom Janšo vilensko izjavo takrat navdušeno pozdravila, LDS pa je imela z njo hude težave. Enako hude ali še hujše je imela z njo tudi takratna ZLSD. Razlika je vsaj glede tega med prejšnjo in sedanjo vlado očitna, ampak končni rezultat je bil, kakršen je bil. "Pomladna" stran je pred vstopom Slovenije v Nato pogosto očitala LDS in ZLSD, da z zavzemanjem za pridružitev zavezništvu ne mislita dovolj resno. Kar je bilo deloma gotovo res. Ampak na koncu so bili vendarle skoraj popolnoma enotno za Nato.

Kakorkoli, v Irak gremo pod poveljstvom vlade Janeza Janše. Štirje slovenski inštruktorji v Bagdadu bodo predstavniki Republike Slovenije. Tam bodo delovali pod vrhovnim poveljstvom Američanov. Zavezniki nas pričakujejo. In tudi Iračani. Takšna je bila odločitev slovenske vlade, ki tako kot ZDA koraka v Irak z lažmi. Predsednik slovenske vlade razume globalno politiko ZDA in jo iskreno podpira. Irak ni Afganistan in ni Kosovo. Je nekaj več. V Iraku je na preizkušnji ameriška neokolonialna politika. Slovenski ištruktorji v Iraku seveda ne bodo nikakršni mirovniki. V Iraku ne potekajo mirovne, ampak vojne operacije. Tudi operacije, s katerimi se je nemogoče strinjati. Faludža. Abu Graib. Slovenija postaja tudi del tega. Mrtvi in bombe, ki jih je v Iraku vsak dan tako mnogo, nam bodo poslej še precej bližji. Res je, kar pravijo zagovorniki vladne odločitve, razmere so danes v Iraku drugačne kot ob začetku vojne. Še bolj so dramatične. Tisti, ki so bili tam na začetku, so iz Iraka že odšli ali o tem zelo resno razmišljajo.

Iz Slovenije na vojno odhajajo samo štirje profesionalni vojaki. Malo. Mnogi tudi to, da ne gre za nabornike, razumejo kot tolažbo. Težka služba pač. Pomembno vprašanje je postalo celo, ali bo iraško avanturo mogoče kakorkoli unovčiti. Seveda proti Hrvaški. Potem bi najbrž postala vojna v Iraku še bolj sprejemljiva. Znamenja časa. A kot je rekel predsednik vlade. Posledice bodo.