V krempljih LDS

"Postavili smo jasno alternativo, to pomeni, vsekakor smo na levi strani sedanje zelo desne konservativne opcije."
Dušan Keber, v Studiu City

Poslanska skupina LDS je razklana. Prvi je to povsem jasno povedal Jožef Školč. Na programski konferenci, kjer so razpravljali o manifestu oziroma o nekakšnih vodilih za program stranke, je manjkala skoraj polovica poslanske skupine. Izraz nezadovoljstva je bil jasen. Glasnejši, kot če bi odsotni razpravljali in konfrontirali svoje poglede s svojimi strankarskimi kolegicami in kolegi.

Prav to, da odkritega soočenja ni, je, kot je videti, osrednji problem LDS. V jedru strankine krize pravzaprav niso bistvene razlike glede političnih usmeritev, saj jih za zdaj niti ni bilo mogoče zaznati. Tudi ne na strani edinega javno artikuliranega predstavnika tistega dela poslanske skupine LDS, ki je do potez predsednika stranke najbolj kritična, dr. Slavka Gabra. Med nezadovoljne, ki seveda ne razmišljajo povsem enako, sodijo menda še Milan Cvikl, Marko Pavliha, Majda Širca, dr. Pavel Gantar, Anton Rop in Darja Lavtižar Brebler. Pa tudi Jožef Školč, ki je vendarle nekako nad vsem skupaj. Kritičen do vseh skupin in do predsednika stranke. Očitno je torej, da ima Jelko Kacin težave z vključevanjem v delo stranke tistih, ki so bili v njej med najpomembnejšimi v prejšnjem obdobju. Posebej nerodno ob tem je, da gre predvsem za poslanke in poslance. Za tiste, ki so bili izvoljeni in so za LDS zato danes, ko je v opoziciji, ključnega pomena. Je vse skupaj torej samo igra prestiža v stranki, kjer tovrstnih trenj nikoli ni manjkalo?

Jelko Kacin in dr. Slavko Gaber o ključnih programskih smernicah pravzaprav razmišljata zelo podobno in tudi delovanje vlade ocenjujeta praktično enako. Gaber se strinja z večino tistega, kar je povedal avtor LDS-ovega manifesta Dušan Keber o dokumentu, ki naj bi začel debato in povezal stranko. Tudi glede partnerstva za razvoj je enako kot predsednik LDS prepričan, da gre le za politični manever predsednika vlade. Hkrati se oba strinjata, da so reforme nujnost. A za uspeh reform so potrebni svoboda medijev, neodvisno državno uradništvo, socialna država ... vse tisto, kar po mnenju LDS delovanje sedanje vlade ogroža. Tako Kacin kot Gaber sta prepričana, da je cilj vladnih politik podreditev države desnici. Zelo desni desnici. Oba verjameta, da je bila NOB vrednota. Oba mislita, da bi morala država skrbeti za varovanje človekovih pravic. Tudi človekovih pravic izbrisanih. In kar je morda najbolj pomembno, oba sta zagovornika socialno-liberalnega profila LDS. Podobe stranke, ki jo "komandni stroj z Gregorčičeve" - kot temu pravi Gaber, z vso vehementnostjo pogosto uvršča na skrajno levico.

Kljub temu se težave LDS ne dajo pojasniti s floskulo, češ da gre samo za znotrajstrankarske prestižne boje. Da nasledniku Antona Ropa na mestu predsednika LDS ne bo lahko, je bilo mogoče pričakovati. Ne glede na to, kdo bi to mesto zasedel. Mnogi so govorili o tem, da gre tako ali tako samo za prehodno rešitev do lokalnih volitev. Razpoloženje so sicer prikrivale javne izjave tekmecev o tem, da bodo brez pomislekov podprli izvoljenega novega predsednika LDS. A takšne so običajno volilne fraze. Kacin prav veliko priložnosti znotraj stranke ni dobil. Posebej ne v poslanski skupini. Situacijo pa je s svojimi ravnanji zapletal tudi sam. Ni si naredil ravno veliko uslug. Največji neuspeh je novi predsednik stranke gotovo doživel v komunikaciji s poslansko skupino. Posebej glede odnosa do vladne ponudbe o partnerstvu za razvoj. Poslanska skupina je konec koncev pripravila dokument, pri katerih reformah bi bilo partnerstvo smiselno. Kar bi lahko bilo, če ne drugega, dobra podlaga za začetek strankine debate o programu.

Zdi se, da k trdnosti LDS tudi ne more veliko prispevati govorjenje o zarotah in razbijanju stranke. Tudi če so zarote obstajale, le kaj bi z njimi, če se ne dajo dokazati. Lahko so medijsko blago in vsekakor so za kroniste izjemno zanimive. Vendar Kacin z govorenjem o njih samo potrjuje strahove, da je kot politik značajsko podoben Janezu Janši, čeprav za takšne ugotovitve ni ravno veliko argumentov. Bi jih bilo mogoče najti v odnosu predsednika do strankine poslanske skupine? Primerjava ni posrečena, saj ima poslanska skupina v LDS očitno vsaj enakovredno, če že ne večjo moč od predsednika stranke. LDS pač ni SDS, in to tudi ne more postati. Vprašanje, ki je vedno bolj realno, pa je, ali lahko preživi. Prvi, vse prej kot lahek preizkus bodo jesenske lokalne volitve, na katerih se bo LDS morala spopasti tudi z listo gibanja svojega bivšega predsednika dr. Janeza Drnovška. Gibanje je nevaren tekmec, čeprav je res, da bo najverjetneje temeljito zmešalo račune praktično vsem političnim strankam.

Pravi preizkus za stranko so seveda parlamentarne volitve in do njih je še precej časa. Vendar zato ključno vprašanje, ki ga prinašajo, ni nič manj zapleteno. Kdo lahko premaga Janeza Janšo? Kdo je lahko v očeh volilk in volilcev kredibilna alternativa predsedniku vlade? Je to lahko Jelko Kacin? Če o tem ne bodo prepričani vsaj v LDS, je edina pot, ki največji opozicijski stranki ostane, iskanje novega predsednika. Ali odločitev za vdajo.