Gola prepričljivost

"Govoriti, da je bila pri izbiri (ponudnika za helikopterske prevoze, op. p.) izbrana dražja varianta, je nesmiselno, še posebno, ker je bil objavljen javni razpis in je bil izbran najboljši ponudnik."
Janez Janša, predsednik vlade, 18. decembra 2006, v intervjuju na TV Slovenija

Predsednik vlade je navedeni stavek, odgovor novinarki Tanji Starič, izrekel z vso prepričljivostjo. Če predsednik vlade reče o tako vroči temi "bil je javni razpis in bil je izbran najboljši ponudnik", je to pač lahko le resnica. Morda se lahko podvomi o razpisu, morda kdo lahko posumi, da niso bili morda "zadaj" kakšni dogovori, a razpis je bil in postopek je bil izpeljan - in če pristojni urad za javna naročila ni ugotovil nobene napake pri postopku javnega naročanja, potem so stvari jasne. Lahko kdo misli, da je bila dosedanja ureditev boljša, ampak to je zgolj mnenje, teža mnenja pa je odvisna od strokovne usposobljenosti tistega, ki ga je izrekel.

Zakaj torej sploh navajamo to izjavo predsednika vlade? Ker razpisa sploh ni bilo. In zato tudi ni bil izbran najboljši ponudnik. Ker to, kar je kot trdo dejstvo navedel predsednik vlade, preprosto ni res. Če je laž dovolj velika, dovolj kolosalna, le malokdo pomisli, da bi bila lahko laž. Na veliko pač nihče ne laže.

Seveda se je s tem Janez Janša zapletel. Zgodba o najemu helikopterja za prvo pomoč ima namreč vse elemente korupcijskega dejanja. Najbolj zloglasni korupcijski prijem namreč ni sprejemanje plavih kuvert, temveč prilagajanje zakonodaje in uredb tako, da favorizirajo določene ponudnike oziroma rešitve, od katerih imajo koristi prav določeni ponudniki. Tako je vlada pred enim letom v uredbi o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč določila, da pri reševanju na cestah sodeluje AMZS s helikopterskimi prevozi. In potem je AMZS te helikopterske prevoze tudi dejansko začel izvajati. Kot bi zakona o javnem naročanju ne bilo, kot ne bi bilo evropske direktive o naročilih večje vrednosti, ki prav tako zapoveduje javni razpis, celo na ravni unije. In kot da minister za zdravje, ki po vseh kolobocijah z operacijskimi mizami med ministri zagotovo najbolje pozna določila zakona o javnih naročilih, ne bi vedel, da ta zakon sploh obstaja. Morda bi se lahko tako izgovarjal kakšen novopečeni župan - minister za zdravje pa naivnih izjav, ki jih daje, preprosto ne more izrekati. Enako velja tudi za predsednika vlade.

A AMZS omenjene prevoze celo izvaja brez kakršnekoli pogodbe. Še več: kot se vse bolj jasno izrisuje, jih še naprej izvaja na podlagi tihega dogovora, da bo ministrstvo čez čas pripravilo razpis in tako za nazaj uredilo to "birokratsko zadevo". Kot da bi bil namen zakona le ustvarjanje vtisa, da v državi veljajo neka zakonska pravila glede javnega naročanja.

Najbolj nenavadno seveda ni to, da se je vladi "afera helikopterski prevozi" zgodila. Zgodila bi se lahko vsaki oblasti in vsaki vladi. Presenetljiva je prostodušnost ministra za zdravje in njegovih služb. In presenetljiva je prostodušnost predsednika vlade. Ni rekel: zadevo bomo pregledali, za zdaj zaupam ministru, da je vse potekalo v skladu z zakonom. Ne. Zatrdil je, da je bil izveden javni razpis. Hkrati pa je diskvalificiral vse, ki so opozorili na problem, češ da govorijo nesmisle, sicer pa gre tako in tako za politično manipulacijo.

Na podlagi enega primera seveda ni mogoče izpeljati generalnega sklepa. Se je pa v dveh letih nabralo že veliko izkušenj. Naj gre za javno radiotelevizijo in druge posege v medije in medijski prostor. Naj gre za družino Strojan in njim protiustavno odvzeto pravico do svobodnega gibanja in razpolaganja z lastnino. Naj gre za izbrisane, ki jim vlada zdaj z uradnim besedilom odvzema tudi pravico do tega imena, ne le pravico do krivice, ki se jim je zgodila. Naj gre za vladno poseganje v podjetja, ki ga po trditvah predsednika vlade ni, pa čeprav so predstavniki vlade in državnih skladov tisti, ki so na primer preprečili podjetju Gorenje dokapitalizacijo, in čeprav sta prav državna sklada v primeru Mlinotesta izigrala zakon o prevzemih in delnice prodala tretjemu podjetju. So to posamični primeri? Niso. In kaj je skupno navedenim primerom? Da se vedno znova računa na prepričljivost laži in zanikanja in da je vedno znova del argumentov diskvalifikacija tistih, ki so si drznili podvomiti.

"Vaš namen razumem kot poskus diskvalifikacije in diskreditacije zunanjega ministra, ki ste si ga ali ki so Vam ga določili za političnega nasprotnika. Vi ali Vaši naročniki bi lahko imeli toliko spodobnosti, da bi napadli mene neposredno, ne da v Vaše podjetje vpletate mojo soprogo. Sporočam Vam, da prostovoljno ne nameravam sodelovati v montiranem političnem procesu zoper sebe," se je glasil pisni odgovor zunanjega ministra uredništvu POP TV, ker so pripravljali prispevek o tem, da ministrova žena brez zakonske podlage uporablja vozilo in službenega šoferja ministrstva.

Kdo poskuša koga diskvalificirati in diskreditirati?