Konec nekega obdobja

"Kot kaže, vse poteka v skladu z izjavo nekdanjega predsednika države Milana Kučana, ki jo je izrekel 23. februarja 1994 na poslanskem večeru takratnega državnozborskega poslanca in sedanjega evropskega poslanca ter predsednika SD Boruta Pahorja v Novi Gorici."
Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS, 28. junija 2007

Odločitev Boruta Pahorja, da ne nastopi na predsedniških volitvah, ampak tvega in poskuša v dobrem letu, kolikor Slovenijo loči od volitev v državni zbor, ohraniti svoji stranki prednost pred drugimi, nato pa zmagati na volitvah, bo šele v prihodnjih tednih začela kazati svoje realne dimenzije. In odločitev je neprimerno težja, kot se je zdelo pred dobrim tednom, ko so socialdemokrati zaploskali Pahorju, ker jim je prisluhnil in se odpovedal predsedniški kandidaturi.

Socialdemokrati so se zdaj znašli pred težko preizkušnjo. Nikoli doslej, tudi v času visokih rejtingov, zaznamovanih s Pahorjevim odločanjem, jih politični konkurenti niso res sprejemali kot realno politično silo. Preprosto jim to ni bilo treba, ker se je vzpon SD upravičeno zdel prehoden, minljiv v trenutku, ko Pahor stranko zapusti in odide na položaj predsednika republike. Vsi, tako na levi kot na desni, so ga namreč navkljub vsemu, kar je govoril, preprosto ves čas videli na položaju predsednika republike, socialdemokrate pa po odhodu predsednika stranke primerno šibkejše. Na glasove podpore, ki so jih socialdemokrati akumulirali v preteklih mesecih, so navsezadnje ob njegovem odhodu v predsedniško palačo računali v nastajajoči stranki, ki jo bodo ustanovili člani društva Zares, in tudi v Liberalni demokraciji Slovenije.

S Pahorjevim odhodom na predsedniški položaj bi se volilne preference na levi polovici političnega spektra samodejno ponovno premešale. S tem, ko Pahor ostaja v strankarski politiki, bo za glasove, ta trenutek akumulirane pri socialdemokratih, treba delovati, jih prepričati. Tisto, kar je, kljub vsem razlikam med politiki in strankami, še prejšnji teden delovalo kot potencialno dovolj enoten političen pol, so zdaj spet le konkurenčne stranke, ki iščejo volivce v istem prostoru. Izjave predstavnikov društva Zares in LDS kažejo, da na takšno Pahorjevo odločitev dejansko niso bili pripravljeni - in Pahor jih je s svojim odločanjem hote ali nehote naredil za talce te svoje odločitve. S tem je nase vzel veliko odgovornost, saj so danes tudi zato vse stranke levice nepripravljene na predsedniške volitve.

Nič manj pa na to Pahorjevo odločitev ni bila nepripravljena sama SD - pa čeprav si jo je tako želela. Zakaj trdimo, da je SD nepripravljena? Ker ima za stranko s tako veliko podporo ta hip izredno malo res opaznih politikov. V javnem prostoru sta dejansko res prisotna le dva politika: prvi je Pahor sam, drugi pa starosta slovenskega parlamentarizma Miran Potrč, vodja poslanske skupine. Pahorju je uspelo v letih po odhodu v opozicijo leta 2004 popolnoma umakniti dovčerajšnje opaznejše strankarske kolege, novi, ki so mu omogočili močno pozicijo znotraj stranke, pa razen ambicije po oblasti še niso pokazali veliko, predvsem pa s svojimi nastopi ne pritegnejo javnosti. Javno pozicijo SD dejansko krepijo le trije nekdanji poslanci LDS, ki so v stranko prestopili spomladi. Dejansko so pozicijo SD v javnosti Rop, Cvikl in Pavliha okrepili bolj, kot si je bilo mogoče predstavljati ob prestopu. Tudi meritve javnega mnenja kažejo, da jih volilno telo SD ne zavrača.

Prestopniki, zlasti Tone Rop, se na prvi pogled sicer zdijo šibka točka Pahorjeve stranke. Kot šibko točko, točko potencialnega notranjega razdora, jih navsezadnje ocenjuje tudi Pahorjev bodoči najhujši tekmec, Janez Janša - že od prestopa jurišniki SDS napadajo predvsem prestopnike in s tem poskušajo povzročiti notranji razdor v SD. A v resnici so le najlažja tarča. Pahorja so namreč že prvi teden po odstopu od kandidature za predsednika republike začeli napadati najbolj brezkompromisni Janševi poslanci. Doslej je še lahko lovil nekakšno ravnotežje, dejansko predvsem zato, ker ga politični nasprotniki še niso jemali kot resnega konkurenta, po odločitvi za naskok na izvršno oblast pa je vse drugače. In če se Pahorju doslej ni bilo treba jasno profilirati, je tega obdobja nepreklicno konec. Saj je to vedel, ko se je odločil?