Prihodnost je prišla

Zadnji teden posreduje vlada javnosti presenetljiva sporočila: kot da poskuša zapirati fronte, ki jih je pred časom tako zlahka, pogosto neodgovorno odpirala. Še pred mesecem dni je na primer trmasto vztrajala pri takojšnji razpustitvi protikorupcijske komisije, danes napoveduje, da bo komisija v tej sestavi končala mandat - torej bo delovala do leta 2010. In čeprav je minister za visoko šolstvo še prejšnji teden neizprosno vztrajal pri spremembi zakona o visokem šolstvu, ki so jo zavrnili vsi relevantni akterji, je ta teden naredil vse korake nazaj in se z visokošolskimi partnerji začel pogovarjati o izhodiščih za pripravo zakona. Tudi predsednik vlade Janez Janša, ki je prejšnji teden tako pompozno napovedal tožbo zoper Antona Ropa zaradi njegovih trditev o dogovarjanju o mejnih incidentih, če se mu v petih dneh ne opraviči, ni ta teden storil nič. Od vehemence in arogance, ki je v veliki meri zaznamovala vlado še prejšnji teden, je nenadoma ostal le - Aleksander Zorn. Pa še ta zaradi značaja.

A dejansko ima ta teden vlada vse razloge za molk in umik iz javnosti - ti razlogi pa izhajajo iz razkritih obetov gospodarskih gibanj v prihodnjih mesecih, morda celo letih. Zdi se sicer, da vlada ni umolknila zaradi obeta gospodarskih težav, ampak so na njeno ravnanje vplivali predvsem podatki iz javnomnenjskih raziskav, ki so le še potrdili upad podpore.

Vendar podatkov o inflaciji, ki pačijo še pred tedni tako poudarjano sliko o silni gospodarski rasti - takrat so bila opozorila o tem, da je gospodarska rast spodbujena z zadolževanjem, pri čemer pa vlada v času visoke rasti ohranja tudi proračunski primanjkljaj, pospremljena z vladnim posmehom -, nikakor ne gre izkoriščati za škodoželjno privoščljivost vladi. V resnici je treba ta trenutek upati, da bomo na ravni vlade končno doživeli streznitev in resno obravnavanje opozoril.

Inflacija ni nekaj imaginarnega, inflacijo čutijo vsi. Manj jo čutijo premožnejši, najbolj pa tisti, ki imajo denarja manj. Prejšnje mesece se je najbolj podražila hrana, in čeprav premožnejše prebivalstvo spremenjenih cen še ni začutilo, jih tisti, ki zaradi nizkih dohodkov pomemben del denarja porabijo za nakup hrane, že občutijo. Inflacija na primer tudi pomeni, da se bodo začeli mesečni obroki kreditov povečevati, to pa bo prav tako zmanjšalo del razpoložljivih sredstev pri že sicer razmeroma visoko zadolženem prebivalstvu. Inflacija z drugimi besedami ni nekaj, kar ostaja med stenami vladnih dvoran in univerzitetnih kabinetov, inflacija vedno vstopi v dnevno sobo vsakega doma. In če se bo trend nadaljeval, se bo začel zato povečevati pritisk, naj se plače dvignejo, kar bo inflacijo še pospešilo, saj se bodo morali spet podražiti izdelki, pri katerih pomemben del cene sestavljajo prav stroški dela. Seveda gre za poenostavitev - a inflacija ni nekaj neotipljivega. Ima vpliv na vse: na prebivalstvo, na podjetja in na državo.

Danes se tudi vidi bilanca tako poudarjane davčne reforme - vse, kar naj bi se domnevno prelilo v razbremenitev podjetij, se je spremenilo v višje neto plače. Večina sicer tega prelitja ni občutila, saj se je izplačana plača večine zvišala za nekaj evrov, bolje plačani - tudi ministri so med njimi - pa so si s tem neto plačo zvišali za nekaj sto evrov. A konkurenčnost gospodarstva se zato ni povečala, le proračun je zaradi tega ostal brez pomembnega dela prihodkov.

Napake pri izvajanju ekonomske politike se ne poznajo takoj, so v času, ko se je vlada nespametno odločala in večinoma povzročila današnja nevarna gibanja, opozarjali vodilni ekonomisti. Vlada je to razumela predvsem kot poskus, da bi se takratni dobri kazalci prikazovali kot uspeh prejšnjih vlad. Vendar so ekonomisti že takrat govorili predvsem o prihodnosti - o tem, kar se je začelo kazati in dogajati zdaj.