Zakaj vztrajajo?

Čeprav je v tem trenutku pozornost medijev in javnosti usmerjena v gradbena podjetja in poslovanje države z njimi, se pri nas glede na razmere na trgu z nenavadno dinamiko odvija neka druga zgodba: namreč prodaja deleža v zdaj še večinsko državnem Telekomu, ki v okviru skupine združuje tudi največjega operaterja mobilne telefonije Mobitel in največjega ponudnika internetnih storitev Siol. Z drugimi besedami: čeprav razmere ne na domačem ne na mednarodnih trgih niso naklonjene prodaji Telekoma - denar je v tem trenutku plašen, cene pa nizke -, tako uprava Telekoma kot vladna komisija za prodajo enega najpomembnejših podjetij v državi pri prodaji vztrajata in tudi hitita. Pri tem pa se o razlogih, zakaj sploh prodati Telekom, že dolgo časa vladni predstavniki sploh ne želijo pogovarjati. Prav tako je delež, ki naj bi ga država prodala, že fiksno določen na dobrih 49 odstotkov. V resnici bo vsak, ki bi kupil ta delež, zagotovo hkrati pridobil tudi tisti odstotek delnic - tako ali drugače -, ki bi mu zagotavljal večinsko lastništvo.

Država torej ob podpori vodstva Telekoma vztraja pri prodaji. Ne želimo biti aprioristični. Morda ima za to dobre razloge - morda je res našla dobrega strateškega partnerja za razvoj Telekoma, ki je pripravljen za dobrih 49 odstotkov plačati tudi primerno ceno. Ceno, kakršne ne bo mogoče več doseči. A ni tako. Na drugi strani pogajalske mize ne sedijo prepoznavni in prepričljivi ponudniki - nasprotno, le eden je. In ta edini preostali kupec je telekomunikacijski holding Skipti z Islandije. Vsi vsaj delno kredibilni in v resnici kredibilni ponudniki so se iz pogajanj že umaknili. Kot je mogoče razbrati s spletne strani islandske družbe Exista, največje lastnice Skiptija, je njihov 43,5-odstotni delež v Skiptiju vreden dobrih 150 milijonov evrov. Skipti kot celota je torej mnogo manj vreden kot slovenski Telekom (uradno ga sicer ocenjujejo kot trikrat manjšega, a iz podatkov Existe izhaja, da je še mnogo manjši). In ta Skipti, ki je sicer lastnik islandskega telekoma Siminn - v primerjavi s slovenskim trojčkom Telekom-Mobitel-Siol je tudi Siminn majhno telekomunikacijsko podjetje -, naj bi kupil malenkost manj kot kot polovico delnic slovenskega Telekoma. Dovolj podatkov, da bi se morali povsod prižgati alarmi. A se ne.

Ministrstvo za gospodarstvo pri prodaji vztraja - le da zdaj ne gre več samo za možnost dejanske prodaje, ampak se vse bolj izrazito govori predvsem o izmenjavi delnic. Kaj iz tega izvemo? Zelo preprosto dejstvo: da Skipti nima denarja, da bi lahko kupil Telekom. In če ga ne more kupiti, zakaj se pogajanja sploh nadaljujejo? Zakaj se nenadoma ocenjuje vrednost Skiptija? V javnost prihajajo nepotrjene informacije, da se poskuša z dajanjem navodil cenilcem preceniti vrednost Skiptija. Zakaj se tako vztraja pri podjetju, ki ni prepričljivo? Gre morda za provizijo?

Ne gre namreč pozabiti nenavadne prodaje večinskega deleža Slovenske industrije jekla (SIJ). Vlada je 55,35-odstotni delež SIJ-a za 105 milijonov evrov prodala ruski skupini Koks. Že ob prodaji je bilo nemalo opozoril, da je prodaja po tej ceni nelogična, saj je zaradi povpraševanja po jeklu SIJ vreden več. In te trditve so potem potrdili tudi dobri poslovni rezultati v lanskem letu, ko je čisti dobiček SIJ znašal 49,8 milijona evrov ali skoraj polovico kupnine. Zakaj je bila vlada tako zainteresirana za prodajo tega podjetja? Zakaj so se odločili za prodajo, če pa so vedeli, da je podjetje tako donosno? Je šlo morda za provizije?

Največji politični škandali v zadnjih desetih letih so bili v Evropi povezani prav z izplačili provizij - do teh je prišlo prav pri tovrstnih poslih. Ne nazadnje so prav zaradi razkritij tovrstnega poslovanja zoper nekdanjega francoskega predsednika Jacquesa Chiraca začeli postopek takoj potem, ko je prenehal opravljati to funkcijo. Lahko zaupamo slovenskim politikom, da tako ne ravnajo zaradi provizij?