intervju / "Vrata so vsem odprta"

Ali obstaja življenje po Koreji?

Nisem bil v Koreji, ha ha.

Ste jo pa videli - od daleč.

Precej dogodkov je bilo predvidljivih. Veste, v nogometu ni prav dosti stvari nepredvidljivih, ravno nasprotno. Videlo se je, da so se nekatere stvari dogajale povsem nepričakovano, nerazumljivo. Srečko Katanec je pogosto rekel: Niti sam ne vem, zakaj smo zmagali. In včasih se res ni vedelo, zakaj smo zmagali.

Če ne veš, zakaj si zmagal, potem nisi zmagal, je nekoč rekel Jure Košir.

Vsi imamo v življenju obdobja, ko se vse obrača na pozitivno, so pa obdobja, ko vse narediš narobe. Zelo pomembno je, da takrat, ko ti gre narobe, najdeš pot. Ko gre fajn, ni problema. Varčevati moraš, ko imaš, pravi pregovor, ne pa, ko nimaš.

Se je videlo, da se nekaj lomi in da bo počilo?

Zadnjih pet tekem, recimo od tekme s Švico, so bili momenti, ki so kazali, da je prisotna napetost in da lahko pride do česa. Vedno pa je te negativne trenutke prikril rezultat. V klubih, kjer si vsak dan skupaj, pa ne vsak dan enkrat, ampak po cele dneve, moraš, ko pride do konfliktne situacije, to razčistiti, ker je jutri nov dan in je treba naprej. Če z igralcem danes prideva navzkriž, ker ni naredil tistega, kar bi moral, morava to razčistiti, ker bova popoldne ali pa jutri zjutraj spet trenirala. V reprezentanci pa je letnih zborov pet ali šest in nastanejo situacije, ki jih je treba rešiti, ko se gre narazen, da na naslednjem zboru ni težav. Če greš narazen z nerešenim problemom, si ga le prestavil. In enkrat eksplodira. Vsak igralec, ki je dober, mora biti posebnež, saj je ravno zato dober. To je logično. Če je takšen kot vsi drugi, ni posebnež.

Kako ste pa vi pripravljeni na posebneže? Kot klubski trener rešujete probleme vsak dan sproti, toda v reprezentanci se s posebnežem srečate le petkrat na leto.

Z večino igralcev sem dolgo sodeloval v hudem in dobrem. Ko smo izgubljali in ko smo zmagovali. Tako smo ostali v kontaktu. Vse te igralce poznam - navajeni so spoštovati odnose, ki veljajo v klubih, posebej tisti, ki igrajo v tujini. Obstajati mora sistem - in šele ko je vzpostavljen sistem, se lahko popušča. Deviacije in posebnosti so možne, toda le znotraj sistema. Če je sistem preveč sproščen, pride do anarhije.

Recimo: Olimpiji se je letos obetal Prosinečki, za naše razmere izvenserijski igralec, a zagotovo tudi posebnež. Kako bi vi reagirali, če bi v Maribor dobili takega igralca?

Klub ne more temeljiti na takih deviacijah; ne morejo imeti eni takšnega statusa, drugi pa čisto drugačnega, ker sam nogomet zahteva zelo veliko povezovanja. S takšnim zvezdnikom lahko pridobiš gledalce, vprašanje pa je, kako to deluje na igrišču. Če tam sistem ne funkcionira, ljudje to hitro pogruntajo. Dvakrat pridejo gledat, potem jih ne zanima več. Če bi bila tekma v nedeljo, Prosinečki pa bi šel v ponedeljek v Zagreb, bi vsi vedeli, da je tam in da ne trenira. Jaz ne bi podcenjeval slovenske lige - v njej je zelo neugodno igrati. Prisotna je kar precejšnja agresivnost, zagrizenost, tudi porežejo te po nogi, če je treba. Če nisi pripravljen, te hitro zmanjka.

V klubu ima trener svoje pogoje. Kako se ti pogoji spremenijo pri vodenju reprezentance?

V klubu je mogoče vsak dan vplivati na igralca, ga vsak dan usmerjati, v reprezentanci pa ne, zato je treba ustvariti sistem. Vsak nov igralec potem hitro razume, za kaj gre. Reprezentanca je vendarle kolekcija igralcev, ki hitreje reagirajo. Klubi vzgajajo igralce, tako da imaš potem razpon od dobrih do slabih. V reprezentanci pa gre le za izbor najboljših, zato je lažje izpeljati neko zamisel kot v klubu. V klubu za vse potrebuješ več časa. Poleg tega v klubu ogromno časa porabiš za bazično pripravo igralcev, v reprezentanci pa morajo biti pripravljeni - reprezentantom na pripravah ni treba teči 10 kilometrov.

Skratka: v klubu gre za učenje, v reprezentanci pa le še za strategijo.

Točno. V klubu se gradi občutek za podajanje, za igro - igralec mora priti v formo. Na treningih reprezentance zato ni treba trenirati dolgih podaj, z reprezentanco treniraš le sistem igre. Problem pa je, če igralec nima kluba.

Ali pa če ne igra. To je bil pod Katancem problem številnih naših reprezentantov. Kakšna bo vaša politika do neigralcev?

Vzemimo banalen primer: imamo prvega vratarja, ki nikjer ne brani, isto velja za oba rezervna vratarja. V gol pa moraš nekoga postaviti. Nazadnje se moraš za enega odločiti, to pa pomeni, da na tistem mestu nimaš prave rešitve. Zato ne moreš že kar vnaprej reči, da tistih, ki ne igrajo, nočeš.

Ampak v naši reprezentanci jih je bilo veliko.

Pri naši reprezentanci je bila težava v tem, da so imeli nekateri glede na zgodbo, ki se je dogajala, občutek, da so nezamenljivi.

Zdelo se je že tako.

Seveda, nezamenljivi so bili zato, ker jih ni zamenjal. Tako so dobili občutek, da jim ni treba nikjer igrati. Ko je Katanec rekel Kariču, če si ne najdeš kluba, ne boš igral na svetovnem prvenstvu, si je hitro poiskal klub, prišel v Maribor, treniral kot nor in bil na svetovnem prvenstvu med boljšimi. Predvsem pa je igral, veliko drugih pa ne. Sploh pa, kako naj nogometaš pride v formo, če ne trenira in ne igra? Ni variante.

Pomeni, da bodo pri vas bolj kot doslej igrali tisti, ki igrajo tudi v klubih?

Ti bodo imeli prednost.

Pa je to tudi praktično izvedljivo?

Je.

Kje pa bi bila ovira?

Vsak igralec se mora boriti za svoj status, ker ta ni dan. Tako igralec ne prihaja do statusa, ki nima realne osnove. Zato pa je treba vzpostaviti sistem. Sistem naše reprezentance je bil precej sproščen. Nogometaši so lahko počeli, kar so hoteli. Je pa res, da so na igrišču nastopili zelo homogeno. Veliko igralcev v svojih klubih ni igralo in to so bile edine tekme, kjer so igrali, zato so se maksimalno angažirali. To nekaj časa funkcionira, toda kot trener kmalu ugotoviš, da je to premalo za tisto, kar želiš. Potem začneš razmišljati, kje bi to dobil, in prideš do logične razlage, da bi lahko nekaj dobil tako, da bi jih pripravil, da bi malce bolj zategnil, da jim ne popuščaš več. Ker pa so igralci že sprejeli tak sistem, jih je težko čez noč spreobrniti.

Boste potrebovali psihologa?

Ne, mislim, da ne.

Boste nadaljevali tam, kjer je Katanec nehal, ali pa se vam zdi, da boste morali narediti rez?

Rigoroznega reza gotovo ne bo. Vse, kar je dobro, moram nadaljevati, tisto, kar bom ocenil, da ni dobro, pa bom poskušal spremeniti.

In kaj je najboljše?

Zelo cenim homogenost ekipe, to odgovornost v ekipi - odgovornost, ki jo imajo igralci do sebe in do vsega, kar se dogaja, do reprezentance.

Za Ekipo ste rekli, da boste Zahoviču vrnili kapetanski trak.

To ni bila moja izjava. Ko sem bil selektor, je bil Zahovič res kapetan, toda to je postal po spletu okoliščin. Ko smo igrali na Cipru, Milaniča, dotedanjega kapetana, tja zaradi poškodbe ni bilo. Njegov namestnik pri Verdeniku je bil Aleš Čeh, ta pa je bil takrat s svojo ekipo na pripravah v Dubaju, tako da ga tudi ni bilo. Naslednji je bil Džoni Novak, a je imel v Franciji prvenstveno tekmo. Ker pa ekipa mora imeti kapetana, sem se po takratnih ratingih odločil za Zahoviča. Vlogo je sprejel zelo resno in jo je opravljal vzorno. Ko sta prišla Čeh in Novak, sem rekel, da vse teče gladko in da naj tako ostane.

Morda bo tudi zdaj teklo gladko, če bo Zahovič kapetan.

V prvem obdobju, med letoma 1991 in 1993, sem bil selektor reprezentance A, mlade reprezentance in mediteranske reprezentance. Zahovič je bil tedaj še igralec Proleterja iz Zrenjanina, potem se je vrnil k Partizanu. Ker je bil dober, je bilo normalno, da zaigra za slovensko reprezentanco. Z njim in Milaničem smo se dobili pri Jovotu na Olimpiji in debatirali o tem. Z Milaničem sem se zmenil v petih minutah, z Zahovičem, ki je bil tedaj še zelo mlad, pa je trajalo malo dlje. Rekel je: Če me boste klicali, me boste. Rekel sem mu, da mora najprej v vojsko. Nekaj časa me je gledal, potem pa je rekel: Prav, v vojsko bom moral. Uredili smo, da je vojsko služil v Bistrici, potem je igral najprej za mlado pa za mediteransko in na Cipru za reprezentanco A. V pol leta sem ga pripeljal iz Proleterja v vse reprezentance - ker je bil dober. In ko je igral za mediteransko reprezentanco v Franciji, se je prodal na Portugalsko. Bil je kapetan mlade in mediteranske reprezentance in z njim nisem imel nobenih problemov. Nikoli.

Kaj vas torej ovira, da mu ne bi vrnili kapetanskega traku?

V tem trenutku niti ne vem, ali sploh še želi igrati za reprezentanco.

Z njim še niste imeli stikov?

Ne.

Kaj pa, če bo še želel igrati?

Vmes je še precej če-jev, ki pa jih mislim s pogovori zmanjševati. Ni težko reči nekomu, naj bo kapetan - kapetan je zato, da vodi ekipo. Tudi drugi ga morajo sprejeti. So pa ljudje, ki imajo v sebi čut za vodenje.

Nekateri reprezentanti so rekli, da bodo končali kariero ali pa da vsaj ne bi več igrali za reprezentanco, recimo Milinovič in Čeh. Slišati je tudi, da naj Knavs ne bi več hotel igrati.

Meni ni tega rekel še nihče. Z vsakim bom navezal stik. Prisotna pa mora biti želja igralca, da igra za reprezentanco. Na silo to ne gre. Igralec ima pravico reči, da ne bo več igral za reprezentanco, če pa to želi, so opcije odprte, toda če želi igrati, še ne pomeni, da bo tudi igral. To si mora izboriti.

Za katera mesta v igri boste najtežje našli igralce?

Takole bom rekel: v vsaki ekipi so ključni vratar, zadnji branilec, vezni igralec in napadalec. To je srednja linija, potem se pa vežejo med seboj.

Pa zdaj vidite to reprezentančno linijo?

Vidim jo. Je pa res, da v nogometu zgodba ni nikoli končana in da vsak dan prihaja do sprememb, poškodb, kartonov, izpadov. Imaš kader, in če imaš smolo, v trenutku izgubiš dva ali tri ključne igralce.

Mnogi pravijo, da se je v slovenski reprezentanci izkristalizirala idealna naveza - Zahovič, Ačimovič, Cimerotič. Je tudi v vaših očeh to sveta trojica prihodnosti?

Trener ima vedno v glavi neki koncept, toda pogosto se zgodi drugače, kot si je želel. V glavi je to lahko idealna naveza, v praksi pa je potem morda ne moreš nikoli spraviti skupaj.

Pa se ta trojica ujema z vašo poetiko?

Nikoli je še nismo videli, zato je zgolj hipotetična.

Jo boste testirali?

Veliko stvari bo jasnejših pozneje. Tudi če imam jaz nekaj v glavi, mi jutri Zahovič lahko reče ne. Najprej je treba razčistiti in ugotoviti, kakšni so interesi. Na svetovnem prvenstvu so se zgodile nekatere stvari, ki so bistveno vplivale na zdajšnjo situacijo, in najprej je treba ugotoviti dejansko stanje. Do zdaj v reprezentanci ni bilo problema - kogar je Katanec poklical, je prišel. Celo sami so klicali.

S katero stopnjo po Mercallijevi lestvici bi ocenili potresni sunek, ki je doletel reprezentanco?

Trenutno tega ne bi potenciral. Če izhajaš iz tega, da se je zgodilo nekaj zelo hudega, potem je tudi reševanje veliko težje. Turbulence so malce zmešale idilo, čeprav so se tudi prej dogajale reči, ki pa niso prišle v javnost. Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Med desetimi ljudmi v ekipi sta vedno dva taka, s katerima se moraš zelo ukvarjati, s šestimi se moraš malo ukvarjati, z dvema pa sploh nič, ker vse sprejmeta. Zato ne potrebujem časopisnih člankov, ampak pogovor z njimi.

Hipotetično: če igralec Z reče, da ne bo igral, če bo igral igralec N, vi pa bi imeli oba ... Kaj bi naredili?

Ugotoviti je treba, kako ju povezati, to pa lahko narediš samo s pogovori, ki prinesejo nove opcije. Marsikdo se mora malce izpovedati, malce pojamrati, da gre lahko dalje.

Katanec se je v napadu zadovoljil z Ostercem, Šiljaka, ki briljira v Grčiji, in Pekiča, goleadorja slovenske lige, pa sploh ni vabil. Ju boste vi?

Pri izbiri igralcev ni nobenih omejitev. Z vsemi igralci, ki so ali pa niso v reprezentanci, tudi s Šiljakom, imam zelo soliden odnos. Nobenih osebnih zamer - in večina ve, kakšen sem. Vedo, da sem v nekaterih stvareh dosleden, tako da tudi vedo, do kod lahko gredo. Vrata so vsem odprta in Šiljak je eden izmed tistih, ki jih bom gotovo poklical.

Katančeva posebnost je bila tudi v tem, da najboljšega strelca nacionalne lige, Pekiča, ni odpeljal v Korejo. Še Francozi so pripeljali svojega in vsaj na koncu so ga poslali v igro kot jokerja.

In to z razlogom. Lovili so rezultat - in ker je on najboljši strelec, kdo bo pa dal gol, če ne on!? Ko potrebuješ gol, na koga boš računal? Na tistega, ki ga je že kdaj dal. Ne pa na tistega, ki ga ni dal še nikoli. Če računaš na tistega, ki ga ni dal še nikoli, pa bi ga potem dal, bi bil to čudež.

Nas so naprej peljali čudeži.

E, to je pa to. Naša reprezentanca je postala zaprt sistem. Prideš vanjo in potem v njej ostaneš. Ne moreš odpasti. To je na marsikaterega igralca vplivalo destimulativno. Zakaj bi se trudil, če veš, da te bo selektor jutri klical?

Vas kaj skrbi, ker prihajate za Katancem, ki ima odlične rezultate? Ko je prišel, mu je bilo vendarle malce lažje - prišel je za Verdenikom, ki je imel slab rezultat.

Ko je Verdenik odšel, sem jaz prevzel reprezentanco, toda bil sem tudi trener Maribora in moral sem se odločiti za eno. To, kar me čaka zdaj, ni ugodno. Toda 90 odstotkov zdajšnjih reprezentantov sem imel v reprezentanci tudi jaz. V mladi in v A. Pri meni so debitirali Ačimovič, Knavs, Bulajič. Ko smo igrali s Čehi v Murski Soboti, so bili ti igralci že standardni. To reprezentanco je potem prevzel Katanec.

Se vam zdi, da Katanec ni opazil kakih novih talentov?

Reprezentanca je nadgradnja vsega. Tu ni mladih, starih, perspektivnih. Reprezentanca je sklop najboljših že narejenih igralcev. V reprezentanci, ki ima vsako leto pet tekem, ne moreš vzgajati mladega igralca, da bo čez šest let dal gol.

In vendar lahko v reprezentanci pričakujemo tudi kaka nova imena?

Omenil sem že Šiljaka in Pekiča, pa še kakšen je, recimo Cesar pri Dinamu in Beršnjak pri Celju. Kontaktiral bom vse. Ko sem bil leta 1998 selektor, sem se zelo trudil, da bi prišel v reprezentanco Florjančič, pa mi je vedno rekel, da nima motiva.

No, zdaj so slovenski nogometaši precej bolj motivirani - interes bo gotovo velik.

Gotovo. Zanimivo je tudi, da je pri meni nastalo ogromno igralcev in z njimi ostajam v stiku. Ko potrebujejo pomoč ali pa nasvet, me vedno pokličejo.

Tudi Cimerotič?

Tudi. Z njim sem se veliko ukvarjal, in če ne bi bilo tiste sezone pri Olimpiji, se ne bi z njim nič zgodilo. Šiljak je prišel k meni iz Svobode, pa je postal prvi strelec lige, potem je šel v Bastijo. Marsikomu so se pri meni začela odpirati vrata. Karič me kar naprej kliče, šefe, kaj naj. Ko je prišel Pavlin k meni v Olimpijo, je Franci Božič napisal, da je Pavlin Prašnikarjev sin - le od kod se je vzel? Sprva se je malce lovil, potem pa mu je steklo. Še vedno je eden izmed redkih slovenskih nogometašev, ki so igrali v Bundesligi. Igral je na Portugalskem, na evropskem prvenstvu, na svetovnem. Kaj se mu še lahko zgodi? Nastjo Čeha sem kot mladinca vzel iz Ptuja, začel je s petimi minutami pa desetimi - in potem je dal gol Ajaxu.

Toda vsi ti igralci so bili že v mladinskih vrstah veliki strelci - Cimerotič je bil tako velik talent, da je mladince praktično preskočil.

Jaz sem jih našel.

Ste dali vi nogometni zvezi kakšen pogoj ali je dala zveza vam kakšnega?

Zelo hitro smo se začeli konstruktivno pogovarjati. V interesu vseh je bilo, da v danih razmerah najdemo optimalno rešitev. Vedeli so, da reprezentanca potrebuje selektorja in da sem primerna oseba, hkrati pa so vedeli, da me potrebuje tudi Maribor, ki je pred kvalifikacijami za evropsko ligo. Dogovoriti smo se morali, kako narediti čim manj škode. Nazadnje sta obe strani - Maribor in zveza - soglašali, najhuje pa je meni.

Ste takoj privolili, da boste selektor?

Leta 1976, ko Slovenija še ni imela svoje reprezentance, sem igral za slovensko amatersko reprezentanco. Pa leta 1982, leta 1983 in leta 1984. Potem sem postal trener te reprezentance, ki je ni bilo. Iz trenerja sem postal selektor. Reprezentanca se je dve leti pripravljala na kvalifikacije, in ko je napočil ta dan, so rekli, da reprezentanca potrebuje profesionalnega selektorja. To je postal Zdenko Verdenik, toda sam nisem šel nikoli popolnoma stran. Bil sem na vseh tekmah. Tudi zunaj. V Kijevu, Romuniji, na Norveškem. Le v Korejo nisem šel.

Zla slutnja?

Ja. V Kijev sem šel, ker sem imel občutek, da bo šlo. Tu pa sem imel slab občutek. Tudi na Ferske otoke nisem šel.

Spet zla slutnja?

Spet. Ko sem podpisal pogodbo z Mariborom, smo vnesli klavzulo, ki pravi, da se lahko pogodba prekine, če postanem selektor reprezentance.

Do kdaj boste sedeli na dveh stolih?

Datum je določen: 30. november 2002. Letos ima reprezentanca le eno prijateljsko in dve prvenstveni tekmi, z Malto in s Francijo.

Poraz in zmaga?

O, ne.

Kaj pa, če se Maribor v evropski ligi prebije naprej?

Če bo tako, potem pravim - lako ćemo. Ko je rezultat dober, je vse lažje.

Že, ampak premagati bomo morali tudi Malto.

Seveda, temu je vse podrejeno. Razmišljati moraš sicer v pozitivni smeri, četudi je res, da se vsaka tekma začne z 0 : 0.

Je Maribor po vašem prevzemu selektorske službe sploh še kandidat za prvaka?

Normalno. Maribor je v vsakem primeru vedno med favoriti.

Pa je še vedno absolutni favorit?

Ko razmišljam o igralskem mozaiku, ne gre za kaj prav velikega. Maribor je izgubil Simeunoviča in Kariča, dobil pa ni nič. Toda Maribor je ekipa v stanju popolne angažiranosti in popolne pripravljenosti, tako da lahko vedno prevaga na svojo stran. Dobili smo Čorovića, toda preden ga pripraviš, traja. Za Pekiča še pred pol leta ne bi mogli reči ...

Zakaj ne? Ko je igral za Celje, je bil prvi strelec prvenstva. Za slovensko ligo je že kar etabliran nogometaš.

Spomladi je prvič odigral deset tekem tako, kot je prav. V Celju je dal v 33 kolih 22 golov, od tega petkrat po tri, potem pa na petih tekmah nobenega.

Kaj ste naredili z njim? Kako ste ga spremenili?

Dolgo je trajalo, da je ugotovil, da mora biti konkreten in da se je treba boriti za gole. Prej je čakal - če je padlo, je padlo, če ne, pa ne.

Poleg Pekiča imate še kar nekaj solidnih igralcev. Imate najboljšega tujca v Sloveniji - Dura.

Oh. Naj vam dam primer. Imate prijatelja in vidite, da ima lepo ženo. Rečete mu: Uf, kako lepo ženo imaš. On jo pozna, ti jo pa vidiš. Duro je na meji med tem, ali bo igral ali ne - zanj je vsaka tekma vprašanje. Spomladi je bil pet tekem na tribuni, ker je igral kar tako. Ni bil dober.

V bosanskih časopisih je pa mali heroj.

Slovenski prostor je zanje izredno aktualen in zelo radi pišejo, kaj se tu dogaja.

Merite na to, da je Šilič, nekdanji igralec Maribora, v bosanskih časopisih nedavno izjavil, da lahko pri Prašnikarju igraš le, če mu daješ del plače?

Tudi na to.

In kaj sami pravite na to obtožbo?

Edina sreča je, da jaz vem, za kaj gre, in da to vedo tisti, ki z mano sodelujejo. Pred mano je bil trener Šušak, ki ga je pripeljal, toda potem ga sploh ni dal v igro - niti za minuto. Za njim je prišel Kek, pri katerem prav tako ni igral - niti minuto. Potem pa pridem jaz in mu dam šanso - hočem videti, kako igra. Prvo tekmo igramo z Aluminijem, drugi polčas je igral, od njega ni bilo veliko. Naslednjo tekmo igramo v Gorici in ga dam v igro že kar takoj na začetku. V šestdeseti minuti ga zamenjam, ker ni nič. Potem ga nisem več dajal v igro. Imeli smo pač pet tujcev in le trije lahko igrajo. Štirinajst dni pred koncem prvenstva so mu dali roko in ga poslali domov. S financami nimam nič, jaz povem le, kateri igralec je pravi. Ko sem prišel na trening, so mi igralci, ki so prebrali članek, rekli le: Šefe, tako dolgo se poznamo, da o tem ni vredno debatirati. In nismo.

Kako boste reševali v zadnjem času zelo aktualno napetost med Mariborom in Ljubljano? Po ljubljanskem selektorju prihaja štajerski, mariborski. Je to že odgovor nogometne zveze na vse očitke, da forsira Ljubljano in diskriminira Maribor?

Šmartno, kjer sem doma, je točno na sredini med Ljubljano in Mariborom.

Slovenski reprezentanti, od Zahoviča in Pavlina do številke 7, so v zadnjem času dali veliko intervjujev in v njih povedali marsikaj pikantnega. Bo to dovoljeno tudi v bodoče?

Obstaja kodeks, ki velja povsod in ki ga morajo vsi spoštovati. Kdor pokaže interes, da bi igral za reprezentanco, mora vse svoje moči usmeriti v gradnjo, ne v destrukcijo. Če bom le lahko, bom komu pomagal, nikakor pa mu ne bom škodoval. Če lahko igralcu pomagam, mu bom stoodstotno, škode mu pa zagotovo ne bom delal. Tak je moj moto. Če lahko pomagam, pomagam, toda nazadnje bom vendarle jaz tisti, ki se bo moral odločiti za enajst nogometašev.