intervju / "Hotel sem iti malo pogledat, ali veter že kaj piha v tisto smer, za katero mislim, da je prava, pa so našli stol v prvi vrsti, potem pa me je Jambrek presenetili še s tem, naj kaj povem. Bila je precej neprijetna situacija." Matjaž Gantar

Bili ste ena glavnih zvezd med udeleženci Janševega Zbora za republiko. Bi se odzvali tudi na povabilo Kučanovega Foruma 21?

Bi, ampak me ni nihče poklical.

Kar nekaj slovenskih direktorjev je potožilo, da niso bili poklicani. Mislite, da je šlo za slabo adremo ali za to, da so mislili, da ne želijo biti člani Foruma 21, ali pa jih zgolj niso želeli izpostaviti?

Šlo bi lahko za eno in drugo. Pri nas na splošno poznamo dve obliki stanj. Po eni strani gre za polarizacijo, ki je bolj ali manj narejena na silo, ker so nekateri določeni, da sodijo na eno stran, drugi na drugo. Po drugi strani gre za površnost, za nesistematičnost. Čeprav Forumu 21 ne bi prisojal nesistematičnosti, ker so tam stvari navadno natančno premišljene.

Na zasedanju Zbora za republiko ste se pokazali, videti vas je bilo predvsem v družbi Franceta Arharja.

Slučajno sva se srečala v pasaži Maximarketa. Ker poslovno sodelujemo z banko Bank Austria, sva družno nadaljevala pot in medtem premlevala neki posel.

V Zboru za republiko najdemo tudi ljudi, ki se zavzemajo za malo bolj nacionalistično oziroma šovinistično politiko do Neslovencev. Vas to moti?

Mene sicer moti marsikaj. Vendar pa, če motijo stališča nekoga, ki je v širši skupini, v kateri jaz samo malo zvedavo opazujem, to pri meni ni kriterij, po katerem bi me kaj odgnalo.

Eden vaših najtesnejših sodelavcev je Janez Zemljarič, nekdanji podpredsednik jugoslovanskega izvršnega sveta. On je popolno nasprotje Zbora za republiko.

Ni ravno moj najtesnejši sodelavec. Morda niti eden od tesnejših. Naša družba je z njim sodelovala predvsem, ko smo ustanavljali podjetje v BiH. Takrat nam je precej pomagal. Potem nam je pomagal tudi pri gradnji multipleksa v Mariboru in to je to. Zdaj se še srečujeva pri nogometu. Pri Olimpiji. Zemljariča vidim mogoče petkrat na leto za največ kakih dvajset minut, in še to v glavnem v zvezi z Bosno. Dejansko ne sediva vsak dan skupaj. Sicer pa je to zelo korekten gospod.

Vas je Zemljarič pripeljal v Olimpijo?

Ne, Schollmayer me je pregovoril.

O njem bomo kasneje govorili natančneje, najprej nam povejte, kako tečejo vaši in Zemljaričevi posli v Bosni. Vaše podjetje v BiH je v Sloveniji najbolj znano po tem, da ste reševali Oslobođenje. Kako je bilo s tem?

Postopek privatizacije v Sloveniji se je končeval oziroma je bil v zaključni fazi. Tam pa se je začenjal. Ker izkušnje s tem imamo in smo Hrvaško že izpustili, smo se odločili, da bomo nastopili v BiH. V razmišljanjih, kako se lotiti bosanskega trga, smo se odločili za lokalne partnerje. S pomočjo Janeza Zemljariča smo našli Udruženje bošnjaških privrednika in skupaj ustanovili družbo za upravljanje ABDS. Ta je ustanovila sklad BIG, lastniško razmerje pa je okrog 40 odstotkov proti 60 odstotkom v korist domačih, se pravi bosanskih delničarjev. Eden od teh je bil Salko Hasanefendić, takratni direktor Oslobođenja, in on nas je začel nagovarjati, da bi to stvar rešili. Naredili smo izračune in zadeva je bila videti obetavna, vendar se je izkazalo, da stvari niso bile take, kot so nam jih prikazali.

Dobili pa ste stavbo oziroma lokacijo v središču mesta?

Ni šlo za to, nismo zato kupili tega podjetja. Bosanski trg je po številu potencialnih bralcev tako velik kot slovenski, a so takrat prodali le okrog 40.000 izvodov domačega tiska. Nekaj pa še hrvaškega in tujega. Še vedno mislimo, da je trg dovolj velik. Vendar so gospodarske razmere v marsičem še vedno takšne, kot so bile pred vojno. Goljufa se z remitendo, en izvod prebere cel blok, remitenda se vrača rabljena in cel kup podobnih zadev. Ekonomska merila so tam drugotnega pomena. Spomnim se začetkov naše privatizacije, ko so se naši direktorji hvalili, da le enkrat na leto vidijo bilance, takrat, ko jih morajo podpisati. Takrat so videli samo, ali je minus ali plus. Tam je še vedno tako.

To je Oslobođenje. Kaj pa celotna zgodba z družbo BIG?

Počasi se popravlja. Jugoslovani, tu mislim na vse republike nekdanje Jugoslavije, radi izumljajo. Tudi Bosance je prijelo izumiteljstvo in nekatere postopke, ki so v naši branži že uveljavljeni, izumljajo na novo. Kaj se sme, kaj se ne sme. To jemlje veliko energije in časa. Včasih potrebujemo pol leta, da ugotovimo, da novost ne bo dobra in bo treba zadeve rešiti nekako drugače. Pri tem moram biti zelo kritičen do Američanov, ki so, kot kaže, tudi v Bosni izvajali poskuse.

Tudi pri nas so bili.

Hvala bogu, da smo jih poslali domov. V Bosni je privatizacijo izpeljal US Aid. Povsod so zadeve organizirali malo drugače. En sistem so izpeljali v Črni gori, drugega spet v Makedoniji in nekaj povsem tretjega na Poljskem. Ampak voda zmeraj teče navzdol. Ko gledam ob tem našo privatizacijo, moram reči, da je bila dobra. Gotovo nobena množična privatizacija ni pravična, da bi lahko bili vsi zadovoljni. Vedno je tudi nepravičnost, zaradi hitrosti postopka, toda pri nas ni bilo tajkunizacije. Nihče ni v zaporu.

Stvari so pri nas veliko bolj čiste, vseeno pa imamo Sadarja.

On je iz druge zgodbe. S tem je treba živeti. Če imaš tako svoboden trg, se pri takih dejavnostih vedno najdejo prevaranti. To je tako kot v javnem zdravstvu, kjer bodo nekateri doktorji vedno korumpirani.

Samo še za hip se vrnimo v Jugoslavijo. Vlagali niste samo v Bosni.

Tudi v Republiki srbski in v Črni gori.

Kakšni so uspehi oziroma neuspehi?

Najhitreje se premika v Črni gori, sledi Sarajevo in šele nato Banjaluka.

Zakaj gre tam tako počasi?

Tam sploh vse stoji. Imajo velike težave, ker ne vedo, kaj so in kaj niso.

Kaj tam sploh lahko kupujete?

Težava niti ni toliko v tem, ker načeloma je vsaka stvar naprodaj po primerni ceni. Več težav imajo z razumevanjem naše vloge kot pida na splošno. V Sarajevu in v Banjaluki. Firma, ki dela in ki plasira neki izdelek ter ustvarja dobiček, ima vedno kupca. Povsod, kjer ljudje živijo, poteka ekonomska dejavnost. Mi pa nismo primerni lastniki za veliko teh poslov. Tudi pri nas smo tu naredili napako. Pidi bi morali sčasoma postati sklad, investicijski sklad. Ta pa je praviloma pasivni investitor. Naša država je naredila napako pri polnjenju privatizacijske luknje s tem, da nam je dajala v zameno za certifikate v glavnem premoženje, ki ni sposobno preoblikovanja v pravo investicijsko družbo. Zato je danes nastalo več holdingov, kot je bilo v začetku zamišljeno. Moralo bi nastati več skladov, a niso mogli nastati, ker ni bilo dovolj kakovostnega premoženja. Pri malih podjetjih, kot so čevljarne in pekarne, smo lahko le posrednik, ki najde kupca. Bosanci pa so v strahu pred netransparentnostjo in tajkunizacijo potegnili ročno in moramo za vsako transakcijo komunicirati z regulatorjem - z državo. Če je cena nižja od knjigovodske, moraš dobiti njihovo dovoljenje za prodajo. Knjigovodska vrednost pa le redko izraža pravo vrednost podjetja celo v razvitih ekonomijah, kaj šele v Bosni. Poleg tega trdim, da državni organ ni kvalificiran, da pove, kaj je prava cena za kako podjetje.

Vi pa bi poceni kupil in drago prodali?

To je naše delo. Med drugim tako ustvarjamo vrednost za naše vlagatelje. Portfelj imamo poln, to pomeni, da nimamo več certifikatov, ampak deleže podjetij, torej je nakupov za zdaj konec in se moramo posvečati zlasti prodaji teh podjetij.

Kolikšna je ta vrednost?

V Federaciji BiH imamo v skladu BIG približno 250 do 300 milijonov konvertibilnih mark premoženja, v Republiki srbski v skladu VIB okoli 40 milijonov konvertibilnih mark, v Črni gori pa v skladu MIG približno 10 milijonov evrov.

Poleg Janeza Zemljariča vam je v Jugoslaviji menda pomagal tudi Marjan Podobnik, nekdanji predsednik SLS?

Za novo leto navadno pošljemo svojim poslovnim partnerjem novoletne čestitke. Takšnih čestitk pošljemo kakšnih 700. Vsem tistim, s katerimi tekoče poslujemo ali smo z njimi poslovali v preteklosti. Z nekaterimi od njih smo naredili dober posel, z drugimi malo slabšega, tretji nam je kaj pomagal, s četrtim sploh nismo nič naredili, smo pa morda poskušali, s petim se zgolj poznamo in tako naprej. Marjan Podobnik je podjetnik in od nas za novo leto dobi novoletno in božično voščilo.

Schollmayer vas je tako navdušil za nogomet, da ste nekaj denarja vložili tudi v NK Olimpijo?

Navduševal me je, da bi šel v Olimpijo kot posel, a me ni prepričal. Me je pa prepričal, navdušil ali kakorkoli, da sem postal sponzor.

Gre za veliko denarja?

Sto tisoč evrov na sezono.

Ostajate v Olimpiji?

Nisem se še odločil. Odvisno. Načeloma bi ostali še kakšno sezono, vendar je to odvisno od tega, kako bodo rešili nered, ki ga imajo. Je pa nered precejšen. Zdaj ni jasno niti, kdo je gospodar.

Se vam je zdelo, da Schollmayer ta nered dobro odpravlja?

Pojma nimam. Samo nesrečen sem, ker je tak nered. Smo namreč zraven z našim logotipom. V sponzorstvo pa smo šli, da bi popularizirali našo blagovno znamko, naš osnovni posel, to so vzajemni skladi. Zaradi tega še ne vemo, ali bomo pogodbo podaljšali ali ne, ker sponzoriranje nekoga, pri katerem vlada nered, ne gre ravno skupaj s finančnimi posli, za katere sta red in preglednost osnovni načeli. V nogomet kot posel pa nismo šli, ker je pri nas nogomet težko profitabilen. Oziroma ne more biti. To velja pri nas tudi za pop glasbo in še za nekatere stvari, za katere je prvi pogoj velik trg, množičnost. Evropski nogomet funkcionira z reklamnimi proračuni, in ker je reklama v prime timu na televiziji v velikih državah pošastno draga, so temu primerni tudi proračuni klubov. Zato s tako bogatimi klubi pač ne moremo tekmovati, ali vsaj izjemno težko. Zamisel, da bomo v Prekmurju našli nadarjenega igralca ali dva in potem zmagovali na tekmah, pa tudi ne zdrži. Ko bo odigral pet tekem za nas, ga bodo opazili bogati tuji klubi in ga kupili, ker imajo več denarja kot mi. In si spet brez igralca, pa čeprav si ga sam našel ali vzgojil.

S Schollmayerjem ste načrtovali tudi dnevnik. Kako je s tem?

Naš osnovni posel je ukvarjanje z investicijsko dejavnostjo in preučujemo najrazličnejše možnosti, kam investirati. Danes ni več vprašanje, kje denar dobiti, temveč kje najti donosne investicije. Tako smo preučevali tudi ta projekt, katerega pobudnik je bila Styria. Nazadnje se zanj nismo odločili, ker je bila stvar premalo obetavna oziroma preveč tvegana.

Kaj je z Merkurjem? Ste med največjimi lastniki, milijoni evrov pa se izgubljajo kar tako.

Saj se ne. Šlo je bolj za to, kdaj je bilo izdano revizijsko poročilo za Bofex in kako posamezne postavke Bofexa knjižiti v konsolidirano bilanco Merkurja. Revizor je izdal mnenje, da se nekateri stroški, ki jih je uprava Bofexa razmejila na več let, kot strošek knjižijo v tekočem letu. Večja težava je v tem, da Bofexu prodaja ne gre več navzgor, ampak navzdol.

Je bilo sploh realno pričakovati, da bo v Avstriji šlo?

Prodaja v Bofexu je do nedavnega rasla. Družbo je ustanovila družina Schollmayer, kjer so delali vsi. Ko so Bofex prodali, je imel 3,5 milijarde tolarjev prometa, lani pa 18 milijard. Tako, da je Merkur tudi nekaj naredil in investicija v Bofex nikakor ni bila zgrešena. Dodal bi še to, da se tujci resno zanimajo za nakup Bofexa, kar tudi nekaj pove o problematiki. Vsa stvar torej ni tako grozna. Kar pa se tiče koncepta Bofa, je tako, da poskušaš meriti na neki segment kupcev in ga dosegati. V končni fazi tudi pivo Union ne stane enako v vseh trgovinah ali bifejih. Koncept Bofa je bil tak, da naj bi se tam nekaj dogajalo in pri tem bi še kaj kupili. Kot kaže zadnje čase, ta koncept ni uspešen, in medtem ko spiješ kavo, ne kupiš zraven še hladilnika. Po drugi strani ti lahko uspe le, če imaš dober poslovni model. Izdelek je postal v poslovnem svetu irelevanten. Model je tisti, s katerim osvajaš. Hočem reči, da Dellovi računalniki niso nič boljši od kakšnih drugih, pa je Dell vseeno močno prehitel veliko večino konkurentov zaradi načina prodaje, ker je ljudem ponudil, da lahko sami sestavijo svoje računalnike. Škoda, da je pri nas tako, da Slovenci vidimo, ko kdo naredi kaj slabega, če pa naredi kaj dobrega, rečemo, da se mu je posrečilo, da je imel zgolj srečo ali da je kar kaj ukradel. Sedaj, ko Schollmayerjev koncept trenutno ne deluje, pri čemer seveda sploh ni rečeno, da se ne more še izkazati, da bi lahko čisto uspešno deloval, so mediji polni te teme, cele vrste v tem trenutku uspešnih podjetnikov pa ni nikjer v medijih. Kje so udarni članki o resnično uspešnih Akrapoviču, Češku, Sonji Gole, bratih Jakopin, Kozmosu, Pečečniku in še celi vrsti drugih? Mislim, da bi zgodbe o uspehu in o ozadju uspeha teh podjetnikov motivirale še koga, da bi se lotil podjetništva, ki je konec koncev edino, kar lahko prispeva k rasti slovenskega gospodarstva, s tem posledično k višjemu standardu in tudi boljšim storitvam v zdravstvu. Res ne razumem, zakaj postanejo ti ljudje za medije zanimivi šele, ko se jim malo zalomi. Vsakemu se kdaj tudi zalomi. Ob tem pa, prav zanimivo, vse pušča hladne podatek, da je družina Schollmayer tako rekoč iz nič ustanovila podjetje, ki danes obvladuje 40 odstotkov trga z zabavno elektroniko. Zame je to relevanten podatek, ne pa kako knjižiti razmejene stroške, ki jih nihče niti ne skriva.

Očitno imate v Schollmayerja še vedno zaupanje?

Imam zaupanje in bi si želel, da bi se ljudje zadev lotevali ambiciozno. Da ne bi samo po domačem ribniku nekaj mrcvarili, ker je prenatrpan. Razlog, zaradi katerega sem šel na Zbor za republiko, čeprav se ne ukvarjam s politiko, smo pa veliko podjetje, tako da se nas ta še kako tiče, je to, da je treba, kjer se le da, trobiti, da je podjetništvo tista stvar, ki nas lahko reši. Nas ne morejo rešiti mala frizerska podjetja in poldržavne firme, za katere je napor že službena pot, kaj šele osvajanje tujih trgov, ker smo zdaj v Evropi, ki je v resnici veliko bolj groba, kot je videti na prvi pogled. Za zdaj nam je fino, ker nam ni treba pokazati potnega lista na meji, kaj se bo dogajalo s standardom Slovencev in s slovenskimi podjetji, pa bi nas moralo začeti skrbeti že pred leti. Kje so primerjalne prednosti Slovenije in slovenskega gospodarstva, s čim bi se bilo smiselno ukvarjati in kaj bi z razvojnimi programi podprla tudi vlada, odgovorov na ta vprašanja nisem slišal. Razen seveda pred volitvami, kot del političnega marketinga. Prodajajo nam zgodbo o Natu in EU, pa ne vemo, kaj bomo s tem počeli in kje naj bi zmagovali.

Imate deleže podjetij v Sloveniji in državah nekdanje Jugoslavije. Ali razmišljate, da bi kupili delež kakega italijanskega ali avstrijskega podjetja?

Trenutno smo v evropskem smislu majhni, to pa ne pomeni, da bomo večno. Mogoče bomo, mogoče ne bomo. Kakšnih resnih akvizicij zunaj Slovenije in na Zahodu slovenska podjetja trenutno ne morejo izvajati, ker so premajhna. Vendar je to trenutno stanje, gospodarjenje pa je dinamičen proces. Kako dinamičen je ta proces, vidimo ravno na zadnjem primeru, ko je španska banka kupila razmeroma veliko angleško banko. Španci so šli v EU pred dvajsetimi leti. Bančništvo je ena od tradicionalnih angleških dejavnosti, španska pa ne tako zelo. Vendar so španske banke našle tržno nišo in dovolj hitro rasle, da so postale tako velike, da so lahko začele mirno kupovati primerno velike banke tudi v drugih državah EU. Do tja pa moraš priti. Mi smo danes na točki, ki je irelevantna za evropski prostor. Ni pa nikakor nujno, da bo vedno tako.

Smo tam, kje so bili Španci pred dvajsetimi leti?

Tehnično ja. To pomeni, da imamo vse možnosti, da se premaknemo. Koliko bomo to tehnično stanje izkoristili, pa je druga stvar. Izkoristimo ga lahko samo, če bomo imeli jasen cilj, da bo Slovenija nekoč bogata dežela. In bogata je takrat, ko so bogata podjetja, ta pa postanejo bogata, če rastejo. Tu ne vidim, da bi se kdo veliko ukvarjal s tem. Zato pravim, ko smo prej govorili o Schollmayerju, da mi je zelo všeč in da je edino pravilno, da gre brez kompleksa v beli svet in tam poskuša kaj narediti. Imamo veliko uspešnih primerov, nekaj sem jih omenil, vendar z ničimer ne motiviramo ljudi, da bi se pogumneje in ambiciozneje lotevali podjetništva. Tega je premalo, to kažejo vse relevantne mednarodne raziskave. Škoda. To demotivira druge, da bi to posnemali, ker čim kdo naredi kiks v Gradcu, vsi rečejo, glej ga, butca. Ko pa komu uspe, so vsi tiho in so mu predvsem "fovš". Rad bi videl, da bi bilo več pozitivnega razmišljanja, da lahko tudi Slovenci kaj naredimo, če bi hoteli kaj narediti. Prva stvar je, da nekaj hočeš narediti. Ne pa da, ravno tako po izsledkih mednarodne raziskave GEM (Global Enerprenaour Monitor), vodimo le na eni lestvici, in sicer po nagnjenosti prebivalstva k enakosti. Skratka, še naprej bi najraje imeli socializem. Lepo vas prosim! Potem bi morali narediti novo Unijo skupaj s Kubo in Severno Korejo. Bi bili skupaj enako revni.

KD je poleg vsega drugega velik lastnik Mercatorja. Kako se razumeta z Zoranom Jankovićem?

V redu. Kdaj pa kdaj greva tudi na kosilo, recimo trikrat na leto.

Mercator in Kolosej imata v Celju skupno stavbo, pravzaprav ste dober sosed dobremu sosedu. Kako stvari tečejo tam?

Lahko bi bolje.

Je tam težava v tem, da je TUŠ domačin in ga imajo Celjani zato rajši? Da ste zanje Ljubljančani?

Delno ja. Res pa je, da sta za Celje dva multikina preveč.

Ali to pomeni, da ga boste zaprli?

Ne.

Lahko si privoščite enega, ki ne dela prav dobro?

Da. Trenutno dela z rahlo izgubo. Zakaj v Celju dva kina? Naša namera je postaviti multiplekse v vsa večja slovenska mesta, ki to prenesejo. In Celje je tak kraj. Je pa postavljanje multipleksov tudi malo gosteje, kot bi bilo to smiselno, sforsiral naš konkurent.

Pa multipleks v Mariboru že dela?

Dela, je pa podobno kot na začetku v Ljubljani, ker še ni povsem dokončan. Dvorane so že končane, ne delajo pa še vsi bifeji. Vseeno za konec tedna prodamo 10.000 vstopnic, kar pomeni 10 milijonov tolarjev prihodka. Ne vem, zakaj ne bi imeli Mariborčani kina kakšen mesec prej, mi pa tudi denar kak mesec prej. Tiste bifeje bomo že odprli. Dvorane so pa take, kot morajo biti.

Koliko dvoran pa je?

Deset. Pojdite pogledat. Lepa stavba.

Najprej ste nas preselili iz središča Ljubljane v industrijsko cono BTC-ja, zdaj nas pošiljate v Maribor ...

Za to je kriva Vika Potočnik. Mi smo hoteli multikino na Masarykovi. Še vedno pa imamo namen odpreti multipleks v središču, in sicer v Šumiju. Hišo smo zdaj kupili in bomo naredili šest dvoran.

Na Ruplovem terenu, torej ... Kaj pa program, bo bolj arti?

Načeloma tudi, ker računamo, da je v mestu več takšne publike. Se pa iz tega arta dela velik halo. Film mora imeti dovolj obiska, da se splača distributerju in tudi prikazovalcu. Prikazovalec se še lahko izmaže, ker ima tudi male dvorane. Bolj je na udaru distributer. Ni res, da prikazovalci nočejo predvajati filmov, ampak jih distributerji nočejo distribuirati. Film stane določen znesek, in če ne prodaš dovolj vstopnic ... Celo kar nekaj distributerjev, ki so distribuirali komercialne filme, je zaprlo vrata. Mislimo, da bo v središču malo zahtevnejša publika, ampak če ne bo gledalcev, takih filmov pač ne bomo predvajali.

Kaj ima od vas tisti, ki je na začetku vložil svoj certifikat v KD?

Odvisno, ampak nekako od 500 do 800 tisoč ima danes tisti, ki je dal polni certifikat, se pravi 400 tisoč tolarjev.

Ste eden bogatejših Slovencev, pa v svojem starem punk bendu Lublanski psi pojete, da žicate za pivo.

Ta komad je iz leta 1980 in takrat smo žicali za pivo.

Že, ampak tudi na CD-ju, ki se pojavlja med feni, imate nekaj novih socialnih tem, v enem komadu pravite, da je papež kriv, da svet ni pravičen.

No, tekst, ki omenja papeža, ne govori o tem, da je papež kriv, da svet ni pravičen, ampak je kritičen do pedofilije, ki je kriminal hujše vrste, cerkev pa tega vprašanja ne rešuje ustrezno. Sicer pa jaz delam muziko, teksti so Marievi in se v nekaterih najdem, v nekaterih pač ne, kot celota pa bi rekel, da so prav gotovo med boljšimi ta hip. Sicer pa je bilo tako tudi pred 20 leti. Tudi v starih tekstih Lublanskih psov in Pankrtov, kjer sem igral takrat, sem se ponekod našel, ponekod ne. Menim pa, da so socialne teme večno aktualne in je pravzaprav dolžnost vsakega, da o tem razmišlja in ima svoje mnenje.

Dokler se niste pojavili na Zboru za republiko, so vas desničarji primerjali s tajkunom.

Poslanka NSi iz Postojne, nekdanja šefica Hranilno-kreditne službe Majda Zupan, je to rekla. To je bil zelo grob in nekorekten napad, tako da sem razmišljal, da bi prosil šefa poslanske skupine, da bi jim prišel te stvari malo predstavit. Zlasti potem, ko so to začeli povzemati mediji. Upam pa si kjerkoli razložiti, kako sem prišel do premoženja.

Dobili smo občutek, da ste se teh kritik ustrašili in ste zato šli na srečanje Zbora za republiko?

To ni res. Hotel sem iti malo pogledat, če veter že kaj piha v tisto smer, za katero mislim, da je prava, pa so našli stol v prvi vrsti, potem pa me je Jambrek presenetili še s tem, naj kaj povem. Bila je precej neprijetna situacija, ker sem bil zmenjen še z nekom ob določeni uri in bi moral že oditi. Potem sem po trenutnem navdihu povedal nekaj stvari, ki bi jih kjerkoli. Najbrž sem bil eden redkih, ki niso imeli pripravljenega govora.