"Upam, da bo sedaj prevladala logika, da je tudi za narodno gospodarstvo dobro, če gre drugemu operaterju normalno. Ne pa, da gre dobro samo prvemu, drugi naj umira, tretji pa je že odpisan." - Zoran Thaler

Ko ste bili imenovani za predsednika uprave Si.mobila, je bilo slišati veliko očitkov tedanje opozicije, češ da ste bili imenovani po politični liniji. So vas imenovali za direktorja Si.mobila tudi zato, ker ste član in nekdanji minister LDS in bi lahko podjetju pomagali po politični liniji?

Danes jemljem takratne očitke še bolj v luči tedanje predvolilne kampanje, ko je vsaka stvar prišla prav. Lastniki Si.mobila so že tedaj zavrnili te očitke in mislim, da tukaj ni kaj dodati. V Sloveniji se mi zdi pomembnejši drug problem. Četudi si - kot recimo jaz - poklicno zunaj politike sedem let, pri nas nekdanji politik v očeh javnosti vedno ostaja le politik. Gre za neke vrste stigmatizacijo, kot da človek, ki je bil enkrat politik, ne bi smel početi nič drugega, kot da se vse življenje ukvarja samo s politiko.

Si.mobil naj bi bil podjetje LDS. To je trdil tudi sedanji predsednik slovenske vlade.

To so pompozno zatrdile Finance, neupoštevaje, da stranka s tem ni imela nič, in s tem naredile medvedjo uslugo podjetju in meni. Takrat je sedanji predsednik vlade Janez Janša trdil, da je LDS prevzela popoln nadzor nad telekomunikacijami v Sloveniji, ne vem pa, kakšno je njegovo mnenje danes. Smo pa zadovoljni, da imamo prvič predsednika vlade, katerega številka mobilnega telefona se začne z 040, in upamo, da bo takih vse več.

Pričakujete, da bo sprememba oblasti vplivala tudi na vaše podjetje? Recimo, da boste dobili večji delež naročnikov v državni upravi?

Razprava o tem, kakšen je dejanski položaj na telekomunikacijskem trgu, še posebej na trgu mobilnih omrežij, je zelo pomembna. Gre za simptomatičen primer, kam se lahko stvari čudno zapeljejo. Eno svojih vlog na položaju predsednika uprave Si.mobila vidim v tem, da bi ta trg končno normalizirali, ga evropeizirali, ga z ukrepi, kakršne so izpeljali v drugih članicah EU, pripravili na pošteno konkurenco. Kaj pomeni poštena konkurenca? V Sloveniji sicer imamo zelo konkurenčen trg, a še zdaleč ni pošten. V njem ni situacije win-win. V pošteni, zdravi konkurenci se teži k temu, da imajo vsi akterji približno sorazmeren dobiček, v skladu s svojimi vložki. Si.mobil je ogromno prispeval h konkurenčnosti v Sloveniji. Cene so nizke, kakovost visoka, to lahko opazijo vsi, ki veliko potujejo po Evropi. A žal ima dobiček samo eden, tisti, ki ima blizu 80 odstotkov trga.

Mobitel ima vseeno nekaj manj kot 80-odstotni delež.

Si.mobil ima precejšnjo akumulirano izgubo, to se vidi v preteklih bilancah. Hotel sem reči, da je največ težav v Sloveniji z razmerji. V EU so tržni deleži precej drugačni. Če odštejemo nekaj skrajnosti, vidimo, da so deleži največjih mobilnih operaterjev od 40 do 54 odstotkov trga. Iz povprečja štrli en sam velik ekstrem, in to je Mobitelovo omrežje v Sloveniji. V čem je Slovenija tako unikatna, tako različna in drugačna, da so samo v njej razmere tako neevropske? V večini držav EU so imeli sprva podoben položaj kot pri nas, sto odstotkov proti nič odstotkom. A prišli so novi operaterji in vprašanje je bilo, kako jim znižati prag, da bodo lahko vstopili na telekomunikacijski trg. Oblasti so v narodnogospodarskem interesu ustanovile regulatorje trga. Regulatorji so v drugih državah proaktivno ustvarjali zdravo konkurenco, novim operaterjem so omogočali, da se zasidrajo in da začnejo delati. V Sloveniji pa se regulator te funkcije ves čas otepa. Pri nas je Si.mobil celo tožil Agencijo za pošto in elektronske komunikacije (APEK, o. p.), ker je po njegovem pristojna tudi za reševanje sporov med operaterji. APEK se je izgovarjal, da ni. Sodišče je nazadnje razsodilo, da imamo prav, toda slovenski regulator se je zoper to odločbo pritožil na višjo instanco. To je "oblast", ki se sodno izogiba svojim pristojnostim.

Državi je najbrž veliko do tega, da imajo državna podjetja velik tržni delež, saj bo tako izkupiček ob privatizaciji precej večji.

Posredni razlog za te anomalije je lahko tudi to, čeprav bi bil izkupiček večji, če bi bila ta podjetja še donosnekša. Tu moram dati priznanje Mobitelu, poosebljenemu v vodstvu Antona Majzla, ki je naredil odlično podjetje. V vseh teh letih je odlično izkoriščal možnosti, ki so mu bile dane skozi slovenski način regulacije in neregulacije trga. Si.mobil se od mojega prihoda dejavneje pritožuje, predlaga in zahteva spremembe od Urada za varstvo konkurence, APEK-a, ministrstva za informacijsko družbo. V teh pogovorih naš neposredni partner ni Mobitel.

Slovenija je tudi specifičen trg na področju mobilne telefonije. Ob prihodu drugega in še posebej tretjega operaterja je bil trg bistveno bolj razvit in zasičen kot v drugih državah.

Vprašati bi se morali, koliko se je "pomagalo", da je prišlo do dodatnega leta ali pol leta zamude. Pomembni so bili predvsem kritični meseci leta 1998, ko se je penetracija oziroma število uporabnikov dramatično povečevalo. Kdor pozna tisto obdobje, ve, da je bilo precej "pomoči", da je Si.mobil pač "zamudil" predbožično obdobje. Nekateri so si precej prizadevali, da drugi operater ni prišel prehitro.

Kdo je bil po vašem najzaslužnejši za to?

Vladajoča struktura in vodstveni ljudje Telekoma, ki so se zelo spretno trudili onemogočati kakršnokoli konkurenco. Mislim, da so se šele s to upravo Telekoma začele dogajati spremembe. Konkretno je šele ta uprava ugotovila, da je Si.mobil največji partner Telekoma zunaj družine Telekom - ergo, dajmo, skupaj izpeljimo posle in kaj zaslužimo. Si.mobil je tako precej povečal transport svojih klicev in prenosa podatkov prek Telekomovih vodov. V tej industriji, ki še vedno raste, je še danes mogoče doseči situacijo win-win, veliko bolj kot v kakšni drugi industriji. Upam, da bo sedaj prevladala logika, da je tudi za narodno gospodarstvo dobro, če gre drugemu operaterju normalno. Ne pa, da gre dobro samo prvemu, drugi naj umira, tretji pa je že odpisan.

Mobitelu pa bi šlo še bolje, če vas ne bi bilo na trgu.

Kratkoročno zagotovo, srednjeročno pa bi bilo to slabo za vse, tudi za uporabnike. Si.mobil je ogromno naredil za uporabnike, saj je Mobitel prisilil, da se je začel obnašati še prijazneje in bolj konkurenčno. V Sloveniji je sicer problematična tudi obsesija s tržnimi deleži, ki sploh niso tako pomembni, kot se jim pripisuje. V drugih državah EU so vsi nekdaj monopolni operaterji zadnja leta zmanjšali tržne deleže, a kljub temu povečali dobičke in naložbe. Mobitel ima videz družbeno odgovornega podjetja in je prisoten tako rekoč povsod. Vprašanje pa je, ali je to njegov skrajni domet. Zmanjšanje tržnega deleža bi ga naredilo donosnejšega in cena ob privatizaciji bi bila višja.

Ste ob prihodu vedeli, kakšne so bilance podjetja in kakšen realen tržni delež ima?

O tem smo se pogovarjali v mesecih, preden sem se odločil prevzeti vodenje Si.mobila. Kakšnih posebnih presenečenj ni bilo. Pri teh tržnih deležih gre tudi za interes Si.mobila, da pokaže, da je resen igralec na trgu. A pravo vprašanje je, kaj v resnici štejemo. Kdaj nekateri uporabniki postanejo tako neaktivni, da jih ne šteješ več v svoj tržni delež. Pričakujemo, da bo regulator v kratkem določil natančna in trdna merila, ki bodo to omogočila. Regulator bi moral narediti tudi analizo tržnega deleža po minutah pogovorov itd.

Se vam ne zdi, da je morda prejšnje vodstvo Si.mobila naredilo nekaj ključnih napak, recimo pozno uvedlo predplačniški sistem? Zdi se, da je Si.mobil postal fleksibilnejši šele potem, ko ga je prevzel avstrijski Mobilkom.

Sem in tja slišim očitke predvsem od marketinških strokovnjakov, da Si.mobil ne zna upravljati svoje tržne znamke. A to je podobno, kot če bi nekoč Vzhodnemu Nemcu očitali, da je že štirikrat ali petkrat skušal preskočiti ali prekopati Berlinski zid, in bi se norčevali, ker mu ni uspelo. Si.mobil je poskušal vse mogoče, da bi prebil bariero, da bi začel s svojo skupnostjo uporabnikov normalno funkcionirati. Vlaganja Si.mobilovih lastnikov v slovensko gospodarstvo so ogromna. Si.mobil ni vrgel puške v koruzo in je med največjimi slovenskimi oglaševalci. Ves čas nastopa zrelo, se bori, vlaga, a ne more normalno delovati. Tu je nekaj narobe.

Se Si.mobilu splača vlagati v nogomet?

Menimo, da se. Liga Si.mobil Vodafone poteka vsak teden in neprestano omenjanje je z marketinškega stališča podlaga, da v nogometu vztrajamo. Pogodba je sklenjena še za dve leti. Nogomet je tudi ena najpomembnejših zadev pri identifikaciji Slovencev, naših potencialnih uporabnikov.

S sodelovanjem z Vodafonom ste postali še bolj globalno prepoznavni. Se vam to kaj pozna ali vam Vodafone, ki je globalni gigant, narekuje poslovno in razvojno strategijo?

Si.mobilu gre leta 2004 vse bolje. Oktober je bil najboljši mesec po številu novih uporabnikov in številu minut pogovorov, za konec leta smo z akcijo "Znebite se prevelikega računa!" optimisti. Eden od dejavnikov je zagotovo Si.mobil Vodafone. Je naveza na svet, ki je v nekem segmentu populacije zelo popularna, pri tem so omogočeni tudi cenejši klici v tujino in iz nje. Portal Vodafone live pomeni stik s svetovnim dogajanjem. Naš konkurent je sicer prav tako naredil zelo dober portal, vendar je vprašanje, koliko časa nam bo lahko kot "lokalni" operater še sledil. Navsezadnje recimo z avtorskimi pravicami glede vsebin na globalni ravni. A ključni prelom pri Si.mobilu je bila uvedba tarif smart - pet tolarjev za klic na številke 040 in 22 tolarjev za klice v Mobitelovo omrežje. To je velika razlika v primerjavi z vodilnim operaterjem.

Pa ne gre pri tako nizkih tarifah za tako imenovane predatorske ali celo dumpinške cene?

Cene niso dumpinške. Dumpinške cene je treba gledati v kontekstu tega, kdo je prevladujoči operater. Naše cene so malo specifične, vendar so šele te cene omogočile, da se je razlika v primerjavi z največjim operaterjem ustalila, da se je nehala povečevati. Glede na občasne očitke, da to očitamo Mobitelu, sami pa počnemo isto, je odgovor jasen: obstajajo operaterji s pomembno tržno močjo, ki jih je treba posebej regulirati, in to zato, da novi, ki imajo licenco, lahko začnejo delovati.

S slovenskim regulatorjem in njegovim direktorjem Nikolajem Simičem nimate težav samo vi, temveč tudi drugi ponudniki telekomunikacijskih storitev, pa ponudniki interneta ...

Stanje je res nevzdržno. Gospoda Simiča sem si dovolil povprašati, le kaj je zanj druga satisfakcija, da tako vehementno vztraja pri svoji neaktivnosti ali napačni aktivnosti, da ga nihče ne mara kot regulatorja. Nezadovoljni so vsi, še monopolna Telekom in Mobitel se delata, da sta nezadovoljna. Podobno je z Uradom za varstvo konkurence. Ne bi se čudil, če bi doživeli nekatere spremembe. Mislim, da je rešitev v tem, da se iz Mobitela z nekaterimi ukrepi naredi izjemno donosno podjetje, da bodo, ko ga bodo privatizirali - ne govorim, kdo ga bo kupil, verjetno jih bo več -, zanj iztrži višjo ceno. Po mojem je njegovih zadnjih, nepotrebnih 20 odstotkov tržnega deleža izjemno dragih za prevladujočega operaterja, saj jih zadržuje s pretiranim subvencioniranjem aparatov, s podmiznimi neuradnimi ceniki, ki minute pogovorov približujejo ceni nič tolarjev. To je res zadrževanje uporabnikov za vsako ceno. Če tega ne bi bilo, bi bil njegov tržni delež sicer manjši, donosnost pa večja.

Mobitel pa hkrati vsaj na videz več vlaga in tudi ponuja več storitev.

Tudi to trditev bi veljalo preveriti. Izključujem sistem UMTS, ki je posebna zgodba. Prejšnji četrtek se je na konferenci o telekomunikacijah v Portorožu začela razprava o tem, kje in za kakšna okolja je UMTS sploh primeren. Kanadčan Michael Foley, direktor Mobiltela, operaterja iz Bolgarije, je s številkami dokazoval, da so vlaganja v sistem UMTS tolikšna, da se ne morejo povrniti. Mislim, da so druga vlaganja Si.mobila in Mobitela primerljiva. Mi imamo sicer nekaj baznih postaj manj, vendar pri pokritosti Slovenije ni večjih razlik.

Namesto sistema UMTS uporabljate tehnologijo EDGE, ki po vašem pomeni dvajsetkrat cenejšo naložbo, hitrosti prenosa podatkov pa so le malo manjše kot pri sistemu UMTS. Toda tega bo mogoče kmalu nadgraditi, EDGE pa je že na robu zmogljivosti. Navsezadnje sta tudi vaša mati Mobilkom in hrvaška sestra VIP Net napovedali oziroma zaprosili za licenco za UMTS.

Vse fiksne širokopasovne povezave so sedaj hitrejše od sistema UMTS. Omenjeni Kanadčan iz Bolgarije je v Portorožu nazadnje paradoksno priznal, da bo kljub vsemu kupil licenco za UMTS, če bo cena seveda primerna. Zakaj? Že zato, ker mora zadovoljiti državne oblasti in njihovo proračunsko blagajno. Poleg tega vsak, ki se zanima za nakup podjetja, najprej vpraša, ali ima licenco za UMTS. Če bi odgovoril, da je nima in da je ne potrebuje, bi mu kupec zabrusil, da jo on pač ima. Gre za neke vrste učinek domin. V številnih državah je bilo plačilo licence za UMTS "nevidna" dodatna obdavčitev prebivalstva. Čeprav, ne bi se čudil, če bi se nekoč poslovno uspešen Si.mobil - po ureditvi trga - odločil za nacionalni UMTS roaming z Mobitelom.

Zdaj ste z 20-odstotnim tržnim deležem v rdečih številkah. Kdaj bi prišli na zeleno vejo?

Potrebujemo tretjino trga, to je neka skupnost, ko lahko začneš normalno funkcionirati, ko ni več pomembno, koliko stanejo klici iz prevladujočega omrežja v tvojega. Drugače obstaja "efekt restavracije". Uporabniki, ki preidejo od Mobitela k Si.mobilu, kar nenadoma začno jesti v restavraciji drugega cenovnega razreda, sami sicer "jejo", to je kličejo, veliko ceneje, vsi drugi povabljeni, to je tisti, ki kličejo njih, pa morajo plačati več. To ni vljudno. Gre za psihološko zelo močan in prebrisan način ustrahovanja svojih uporabnikov: vi boste klicali ceneje, toda kaznovani bodo tisti, ki vas kličejo.

Za koliko operaterjev je potemtakem prostora v Sloveniji?

V Sloveniji zagotovo za dva.

Eden od vaših očitkov Mobitelu se nanaša tudi na dolgoročno vezavo naročnikov, a sami počnete isto. Ali ni to nekoliko sprto z logiko?

Ravno v tem je smisel regulacije. Regulator bi moral imeti shemo, predstavo, od kdaj je na trgu zdrava in poštena konkurenca in kako zniževati ovire za vstop na trg. Dokler konkurenca ne doseže na primer 30 odstotkov, "monopolist" ne bi smel početi tega in tega. Kasneje pa bi veljala za vse enaka pravila. Tudi Microsofta ne obravnavajo enako kot njegove male tekmece.

Eden izmed prvih ukrepov nove vlade je pospešeno lastninjene Telekoma in Mobitela. Je hitra privatizacija v vašem interesu?

V našem interesu je, da se najprej uredi in regulira trg. Za Slovenijo bi bilo slabo, če bi takšen monopolist, kot je trenutno Telekom, prišel v zasebno last. Potem bi bilo trg še težje korigirati. Zavzemam se za regulatorje, ki bi bili aktivni, ki bi dejali, da je urejen trg tak in tak, in ker naš še ni urejen, uvajamo take in take ukrepe. Recimo, da prevladujočemu operaterju ne bi dovolili vezave uporabnikov. Ljudje imajo radi nove aparate in so danes za aparat, ki ga zamenjajo že čez leto, pogodbeno vezani za dve, nekateri celo za tri leta. Po letu ali dveh uporabnik podpiše nove anekse in je tako rekoč vezan na operaterja, ki ta obdobja preprosto sešteva celo do šest let! Mnogi, ki so podpisovali anekse, tega niti ne vedo. Seveda drži, da imajo tudi v drugih državah podobne anekse in da ponekod celo delijo aparate zastonj, s pogojem vezave. Vendar mora regulator, ko kak dominanten operater to zlorablja, poseči na trg. V Belgiji je bilo pred časom prepovedano subvencioniranje aparatov in podpisovanje aneksov.

Najmanjši slovenski operater Vega toži državo ravno zaradi poslovne škode, ki je posledica nedela slovenskega regulatorja. Je taka tožba sploh smiselna?

Sam tožbe ne bi podcenjeval. Si.mobil se ji ni pridružil, čeprav smo dobili ponudbo za sodelovanje. Bili smo proti, ker še nismo končali zgodbe v Sloveniji in ker se hočemo postaviti na noge. Vegina tožba se mi zdi poskus častnega izhoda iz nastalega položaja.

Vegina tožba zaradi lastnega poslovnega neuspeha je edinstven primer tudi v svetovnem merilu.

Kolikor sem sledil primeru in argumentacijam, ne bi bil tako prepričan, da gre za "larifari". V Sloveniji sicer poteka nekakšna kampanja v smislu, da Američani ne vedo, kam so prišli, in so se ušteli. A zadeva ni tako nedolžna. Dalo bi se dokazati, da bi imel ob primernem delovanju nekaterih institucij tudi tretji operater več kot odstotek trga.

Zanimivo pa je, da je direktor Mobilkoma Boris Nemšić pred časom dejal, da Western Wireless International na posameznem trgu nikoli ne zdrži prav dolgo.

Imajo pač cikle, in kot poznam njihovo delovanje, so ponekod tudi dobro zaslužili. Recimo v Latviji. Če ostane operater, ki funkcionira, je to dobro za narodno gospodarstvo. Hrvaški VIP Net je bil, ko je WWI prodal svoj delež, uspešno podjetje. VIP Net je dokaz, da so razmere lahko drugačne, kot so v Sloveniji s Si.mobilom. Drugi operater je prišel razmeroma hitro, pa tudi oblast ni dajala prednosti državnemu Telekomu.

Dolžite oblast, a zanimivo je, da je ves ta čas vladala vaša stranka.

Pri nas je razširjeno naivno prepričanje, da če je nekdo v neki stranki, da tam vlada harmonija, da je vse dogovorjeno, da se stvari peljejo v enem vozu. Preden sem prišel k Si.mobilu, sem zelo podrobno analiziral položaj in se odločil za strategijo nastopanja. Ne glede na to, kdo je imel kaj s kom in s čim, je moja naloga spraviti Si.mobil do normalnega delovanja.

Mislite, da vam bo nova oblast bolj naklonjena?

Glede na verbalnost so trenutno dobri. Kako bo z izvajanjem obljub, pa bomo še videli. Pustimo se presenetiti. Zanimivo je, kako je gospod Miran Kramberger, ki bi ga ob tem rad pohvalil za novo smer, zamenjal ploščo ...

Ampak gospod Kramberger, dolga leta drugi mož Telekoma, velja za človeka, ki je eden najzaslužnejših za Telekomov monopol.

Je zelo sposoben človek in je svojo službo jemal resno in dobesedno. Očitno je bil učinkovit.

Se vam ne zdi, da bo s spremembo oblasti večina direktorjev zamenjala plošče. Obstaja namreč teza, da bo nova oblast zamenjala direktorje, ki so jih povezovali s klientelizmom.

Vprašanje je, ali se bo kultura korporativizma, ki je v Sloveniji močno razvita in jo nekateri zelo povzdigujejo, nadaljevala. Ali bo torej šlo predvsem za bitko, da koalicija, ki je prišla na oblast, prevzame čim več položajev in tistega, kar misli, da ji pripada, ali pa je politika sposobna menjati ploščo in razviti drugačen odnos do gospodarstva. Osebno ne mislim, da je bilo vse, kar se je razvilo in kar se je pojavilo v zadnjem času, dobro. Ne strinjam se s tistimi, ki se prepirajo z na primer Mićom Mrkaićem in valom ekonomistov, ki imajo drugačne ideje. Novi val ekonomistov me spominja na ZSMS leta 1989. Spominja me na ideologijo, na program, ki smo ga imeli takrat, ko smo si malo naivno idealistično predstavljali, kako naj bi bil moderni postkapitalistični sistem urejen. V osemdesetih letih je potekala tranzicija v ekonomiji, stvari so se začele spreminjati tudi politično, zapuščali smo družbeno lastnino in odhajali v kapitalizem. Tedaj smo verjeli v nevidno roko trga, verjeli smo, da je ena ključnih političnih debat, ali so davki visoki ali niso, verjeli smo, da je "patriotizem poslednje pribežališče lopovov", kot je rekel že Churchill. Zdaj vidimo, da za volilce razprava o davkih v Sloveniji tako rekoč ne obstaja in da ni bila resnična tema letošnjih volitev.

Bila je tema Janševih in Ropovih razprav o obdavčitveni stopnji.

Hočem reči, nimamo dovolj volilcev, ki bi volili glede na to, koliko bodo morali plačevati državi. Ljudje, kot kaže, še verjamejo večini medijev in politikov, da je država dobra in da jim deli denar. Ne upoštevajo pa, da jim deli njihov denar. V zahodnih ali sodobnih državah je ena ključnih razprav razprava o tem, ali bo davek odstotek višji ali nižji in kaj to pomeni.

A nekateri novi ekonomisti zagovarjajo predloge, ki jih je težko povezati z vašimi idejami iz leta 1989. Popolna liberalizacija trga, popolna liberalizacija šolstva, zasebne šole, zasebno zdravstvo.

Mi smo bili tedaj izjemno liberalni.

Liberalni ali libertarni?

Oboje. Bitka, ki je LDS ne bi smela izgubiti, je bitka za to, kdo bo v tej debati pobral ključne pozitivne elemente liberalizma in s tem najpropulzivnejši del populacije.

Mislimo predvsem na proameriško usmerjene ekonomiste z Mičom Mrkaičem na čelu.

Jaz bi dejal, da je za Slovenijo naiven, idealist. Dobronamerno.

To je morda edina podobnost z vami. Bili ste naivni idealisti.

Govorim o tem, da pri nas živimo v večinskem javnem prepričanju, da obstajajo ogromne socialne razlike, da v Sloveniji vlada huda revščina in da je zelo hudo. Če primerjamo resne podatke, ugotovimo, da je Slovenija država z najmanj socialnimi razlikami v Evropi. Katera jih ima manj? Pri nas se pod krinko grožnje velikih socialnih razlik dela vse mogoče, nove ekonomiste recimo obdolžimo, da si želijo brutalnega krutega kapitalizma ameriškega tipa. To sploh ne drži, želijo si le uravnoteženja. Hkrati se v Sloveniji zelo duši gospodarska pobuda. Ni novih podjetij, tisti, ki so uspeli, bežijo v tujino. To je zelo slabo. Po mojem bo prihodnja štiri leta potekala bitka, kdo bo v političnem smislu zajel najpropulzivnejši del populacije, tisti del, ki je gonilo gospodarskega razvoja.

Srednji sloj?

Srednji sloj, pa tudi podjetniški ali pa "would be" podjetniški segment ljudi, starih od 20 do 45 let, ki si želijo sami nekaj ustvariti in ki ne računajo, da se bodo povečevale zgolj socialne pravice. Absolutno je treba imeti socialno politiko, ki znižuje stopnjo revščine tam, kjer ta res obstaja. Če pa ljudje volijo zgolj tistega, ki jim "kao" nekaj daje, a jim ne zniža davka na plače, je nekaj narobe s sistemom.

So po vašem socialne ugodnosti v Sloveniji prevelike?

To je manipulativno vprašanje. Vprašanje je, ali je ta denar res dobro naložen ali bi bil lahko naložen bolje, če bi bil prepuščen tistim, ki so ga zaslužili. V Si.mobilu imamo vrhunski kader, ljudi, ki dobijo na bruto ravni kar spodobno plačo. V tujini se pogovarjajo na bruto ravni in v primerjavi s tujino slovenske bruto plače sploh niso tako nizke. Na neto ravni pa je drugače.

Mislite, da LDS davkov in socialne politike ni znala predstaviti kot politično vprašanje?

LDS je ducat let, razen med tisto pavzo leta 2000, zelo dobro vodila državo. Pripeljala jo je tja, kamor si leta 1990 nismo znali niti predstavljati, da jo bo. V zadnjem času pa se je zdelo, da je živela na lovorikah. Ni bilo preboja najprej, češ bodimo malo ambicioznejši, glavni hit je bil, kako povečati državno lastnino v gospodarstvu, češ da je to v nacionalnem interesu. Zadeva se je začela prepuščati medijskim vzorcem. V Sloveniji skoraj ni medija, ki bi zagovarjal razvojno in bolj podjetniško naravnano politiko. Povsod v razvitem svetu je slabo, če je država prevelika lastnica podjetij. Pri nas pa najvplivnejši mediji zagovarjajo državno lastništvo, ker naj bi to omogočalo stabilnost, ker naj bi blažilo prevelike socialne napetosti. Temu pogledu se je vladajoča ekipa zadnji čas uklanjala. Z največjim zanimanjem pričakujem, kaj bo storila nova vlada.

Se nameravate vrniti v politiko?

Za zdaj ne, vsaj prihodnjih 15, 20 let ne, če se bo le dalo.

Še letos so vas omenjali kot kandidata za evropske volitve.

Takšne stvari se občasno ponavljajo. Pred kratkim so me povprašali, kaj bom naredil na kongresu LDS, in z nejevero sprejeli odgovor, da me na kongresu ne bo. Zaradi tega tudi lažje izrazim nekatera mnenja. Govorim kot simpatizer in član stranke, nimam pa nobene funkcije in je tudi ne mislim sprejeti. Seveda me politika zanima, predvsem njen vpliv na gospodarsko klimo v Sloveniji.

Vas ni Tone Rop pred pol leta poklical in vam predlagal, da bi namesto Rupla prevzeli položaj zunanjega ministra?

Ni bil Tone Rop, temveč ljudje iz njegove bližine. Dejal sem, da sem vedno pripravljen kaj narediti za dobro Slovenije, vendar to v tem času ne gre.

Ena izmed vaših zadnjih političnih potez je bila izjava LDS o Iraku, sprejeta na kongresu v Celju. Zdi se, da je potem LDS na to izjavo pozabila.

Pohvalil bi nekdanjega predsednika vlade Toneta Ropa. Brez njegovega trdnega stališča je obstajala realna nevarnost, da bi nazadnje poslali vojake v Irak. Na kongresu v Celju je bila na moj predlog sprejeta resolucija, Rop pa je potem ves čas vztrajal, da Slovenija ne podpira napada na Irak brez mandata Združenih narodov. Takrat je bila ta resolucija v nasprotju z mnenjem tedanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Rop je imel glede Iraka pomembno drugačno mnenje od zunanjega ministra in od predsednika države. V skoraj dveh letih se je to izkazalo za pravilno. Verjetno bi slovenska politika brez Ropa vztrajala pri vilenski izjavi.

Če bi Rop popustil Ruplu, bi se slovenski vojaki znašli v Iraku?

Ne nujno, lahko pa si predstavljam, da bi bili v enakem položaju kot Češka, Madžarska, Bolgarija itd., ki se poskušajo izvleči iz Iraka z velikimi težavami. Mislim, da je Ropu pred kratkim to priznal tudi predsednik države.

Se vam zdi, da bi LDS vseeno potrebovala novega predsednika?

Spet morda lažje govorim zato, ker ne bom sodeloval na kongresu in ker ne bom kandidiral za nobeno funkcijo, pa tudi Tone Rop mi ne bo zameril. Mislim, da je naredil dobro potezo, ko je ponudil odstop. Na čelu opozicijske LDS si predstavljam sposobno, racionalno, evropsko mislečo, izobraženo žensko, ki bi vodila stranko. Vprašanje pa je, ali takšna ženska obstaja, in žal nimam predloga, ki bi ga dal na mizo. Zakaj ženska? Zdi se mi, da bi bila v tej mačistični klimi, ki se lahko razvije, dober antipod za naslednje volitve, prinesla bi nov način nastopanja. A res je tudi, da se v Sloveniji raven političnega razreda znižuje. Prvoligaši so iz različnih razlogov odšli, to je Janez Janša dobro izkoristil, saj je edini ostal.

Kdo so po vašem ti politični prvoligaši?

Milan Kučan, nekdanji predsednik države. Janez Drnovšek, sedanji predsednik države, ki je zaposlen tam. Gregor Golobič, ki je opustil politiko. Četrti je Igor Bavčar, ki je odstopil že v prejšnjem mandatu. Ostal je samo Janša.

Vidite še koga, ki bi se jim lahko pridružil?

Ravno to me skrbi. V Sloveniji je veliko pametnih ljudi, ki so za generacijo mlajši od teh, ki so sedaj na oblasti. Pet do deset let mlajši, a v politiko ne gredo. Politiki se pripisuje imidž pokvarljivosti. Hočem reči, da v drugih sferah pri ljudeh na najvišji ravni po inteligenci in sposobnosti ne vidim skoraj nobene želje, da bi šli v politiko. V bistvu gre za negativno selekcijo. Spominjam se, da so bili leta 1990 v parlamentu različni krjavli z bananami ali brez, toda rekli smo, da bodo po naslednjih volitvah izginili. A smo se zmotili in vsako rundo je slabše. Znižuje se raven, potrebna za vodenje državnih zadev. To je slabo in to usmeritev bi morali obrniti. Če se spomnim, kako je bilo v politiki, lahko rečem, da je bilo fino, krasno, bili so nori časi. Začel sem v Jugoslaviji, pri ZSMS, bil sem zraven pri plakatnih aferah itd. itd. in prišel nazadnje do tega, da je bila pot v EU s španskim kompromisom in podpisom pridružitvenega sporazuma odprta. Tedaj sem se umaknil, sam. Odločil sem se, da bom v življenju delal še kaj drugega. V Sloveniji obstaja nekakšen očitek, "lustracija" proti nekdanjim politikom, kar gotovo ne spodbuja kakovostnih kandidatov za vstop vanjo.

Najbrž je glavni krivec nejasen in nerazčiščen odnos med politiko in gospodarstvom.

Prejšnji predsednik Milan Kučan, ki ga spoštujem in je bil najsposobnejši slovenski politik, si je, videti je, naredil medvedjo uslugo s Forumom 21. Ustvaril se je vtis prepletenosti gospodarsko-političnih elit, ki se vse dogovorijo med sabo. Mislim, da je srednjeročno ali dolgoročno veliko bolje, narodnogospodarsko gledano, upoštevati nevidno roko trga. Nisem pa naivnež ali idealist, ki bi mislil, da je lahko vse drugače. Slovenija je majhna država in težko je biti neoseben.

V zvezi s SDS je izbruhnila manjša afera, češ da je stranka kršila volilni molk, ker so nekateri uporabniki dobili SMS-sporočila dan pred volitvami.

Tu je bilo na delu precej volilne vročice. Gre za to, da mi kot operater omogočamo tudi množična SMS-sporočila, ki se jim reče SMS-glasnik. Gre za komercialno storitev, ki je tehnično tako razvita, da omogoča, da nekaj, kar bi moral kdo 10.000-krat napisati na roko, napiše v računalnik in distribuira prek operaterja. Mi imamo vlogo poštarja, ne vemo, kaj in kdaj bo uporabnik to poslal. Tu je šlo za manjši nesporazum, vse se je dogajalo nekaj ur pred polnočjo. Tisti petek zvečer je bila tudi huda nevihta in izpadi elektrike. SMS-sporočila so se vračala kot nedostavljena in so bila poslana kasneje. Efekt je bil podoben tistemu okoli novega leta, ko sporočila prav tako prihajajo z zamudo. Vprašanje je tudi, ali je SMS javna ali zasebna politična propaganda.

Ste o vaših poslovnih težavah že govorili z novim predsednikom vlade?

Ne, ker si predstavljam, da je pred njegovimi vrati velika in dolga vrsta.

Glede na to, da imajo "zmagovalci" telefone s številko 040, ali bi dali Janšo na reklamni plakat?

S stališča korporacije s tem ne bi bilo težav, vprašanje pa je, ali bi se on s tem strinjal. Nadejamo se dobrega sodelovanja, ker je to v narodnogospodarskem interesu.