"Na kodeks pogosto pomislim. Z določbo, ki govori o dovoljenem obsegu dodatne pedagoške dejavnosti, sem omejil tudi samega sebe." - Dr. Gregor Virant

Po izobrazbi ste pravnik, enkrat ste celo osvojili naziv najvplivnejšega pravnika, pa vendar se zdi, da vas pri vašem delu najbolj omejuje prav pravo. Veljavno pravo. Se vam to ne zdi ironično?

Po mojem je pravo predvsem orodje za uresničevanje javnega interesa in javnih politik. Je pa tudi okvir, v katerem politiki delujemo. Zakonodajno in izvršilno vejo oblasti omejuje ustava. Res pa je, da so ustavne določbe zelo nedoločene, abstraktne in ohlapne in si jih različni pravniki različno razlagamo. To je tudi razlog, da kakšen vladni projekt pade pred ustavnim sodiščem.

Vseeno so se na ustavnem sodišču znašli kar štirje večji primeri, s katerimi ste povezani - protikorupcijska komisija, financiranje občin, sodniške plače in zakon o javnih uslužbencih. Rezultat je bil za vas vedno neugoden, vsaj po trenutnem stanju sodeč ...

Ne bi se v celoti strinjal. Če pogledamo moj prvi zakon, ki se je znašel pred ustavnim sodiščem, zakon o javnih uslužbencih, je šlo za vprašanje, ali so dovoljene nekrivdne menjave menedžerjev v javni upravi na najvišjih položajih. Ustavno sodišče je razsodilo, da so dovoljene, vendar mora zakonodajalec postaviti časovno omejitev. Še danes trdim, da smo tisti spor pred ustavnim sodiščem dobili z 2 : 1. Bojim se, da bo rok, ki smo ga morali določiti v zakonu, deloval zelo negativno. Marsikateri minister, ki bi z isto vodstveno ekipo lahko dobro sodeloval skozi ves mandat, bo iz gole previdnosti ali na zalogo zamenjal določene direktorje, ker se bo bal, da mu bodo ti po izteku enega leta obrnili hrbet.

Ustavno sodišče je ustavilo tudi vaš projekt, da bi razpustili protikorupcijsko komisijo. Že veste, kakšna bo komisija po novem?

Osnutek sprememb zakona o nezdružljivosti javne funkcije z opravljanjem pridobitne dejavnosti je pripravljen. Dobili smo dovolj jasno usmeritev s strani ustavnega sodišča in iščemo rešitve, ki bi temu ustrezale. Podrobno pa jih bomo predstavili, ko bodo zrele za javnost. Razmišljamo v smeri neodvisnega organa, ki bi bil racionalen in gospodaren za davkoplačevalce.

Obstoječa komisija ni racionalna in gospodarna?

Mislim, da ni. Takšna komisija, kot jo imamo sedaj, je veliko mešanje megle, antikorupcijska birokracija.

No, generalna državna tožilka Barbara Brezigar meni, da se stanje na področju korupcije nekoliko izboljšuje. Menite, da del zaslug ne gre pripisovati obstoječi komisiji?

Ne, teh zaslug ta komisija nima. Mislim celo, da je pri spuščanju v konkretne primere prekoračevala svoje pristojnosti in ignorirala osnovne procesne standarde, saj sploh ni dala prizadetim možnosti zagovora, ampak je svoje "sodbe" sporočala prek javnosti. Po zaslugi ali krivdi te komisije je tudi pojem korupcije postal zamegljen. Če opisujemo kot korupcijo to, da je obrambni minister stopil čez državno mejo, ne da bi pokazal potni list, potem je to metanje peska v oči. Ljudje vedo, kaj je korupcija: dajanje in jemanje podkupnine, zloraba uradnega položaja in podobna kazniva dejanja. Te pa preganjata policija in tožilstvo. Ali sta pri tem delu omenjena organa uspešna, zelo težko ocenim, saj nimam vpogleda v njuno delo. Pričakujem pa, da bodo nekateri večji, odmevnejši primeri kdaj tudi dočakali svoj epilog.

Pred kratkim ste končali pogajanja s sodniki, vendar do dogovora ni prišlo ravno pri bistveni točki pogajanj, plačilnih razredih. Tudi sodniki zato napovedujejo, da se bodo obrnili na ustavno sodišče.

S sodniki smo se tri mesece korektno pogajali na dostojni in visoki intelektualni ravni. Res je, da se nismo uskladili o višini osnovne plače sodnika, vendar moram reči, da tega niti nisem pričakoval. Vesel sem, da sodniki sprejemajo, da bo del njihovega plačila odvisen od rezultatov, delovne uspešnosti. Masa za fiksne plače se ne bo povišala, se pa tej masi dodaja dodaten denar za plačevanje sodnikov, ki bodo po kakovosti svojega dela nadpovprečni. Prihaja pa tudi do določenih sprememb v fiksni plači, predvsem v korist mlajših sodnikov na prvi stopnji v prvih letih kariere.

Ampak sodniki so po koncu pogajanj izpostavili, da niste izpolnili določbe ustavnega sodišča glede primerljivosti sodstva z drugimi vejami oblasti. Se ne bojite še ene ustavne presoje?

Domnevam, da bo do pobud za oceno ustavnosti prišlo tudi tokrat, vendar sem prepričan, da smo s to novelo zakona upoštevali vse napotke, ki nam jih je že dalo ustavno sodišče. V osnovi se s takratno odločbo ustavnega sodišča ne strinjam, ker menim, da neupravičeno postavlja na piedestal sodnike, tudi v primerjavi s tožilci in drugimi funkcionarji ter 150.000 javnimi uslužbenci. Kljub temu ni dileme, to odločbo moramo realizirati. Bistveno je, da smo zavarovali nominalno plačo sodnika. Nominalno se plače ne morejo znižati, je pa možno, da se bodo v določenem trenutku zaradi zamrznitve plač določenim sodnikom plače realno znižale.

Sodniki kljub temu niso običajni javni uslužbenci. Predstavljajo tretjo vejo oblasti in kot sporno vidijo, da njihovo vodstvo ni po plačah izenačeno z vodstvom izvršilne in zakonodajne oblasti ...

Po mojem neodvisnost sodnika ni odvisna od njegovega plačnega listka, ampak je odvisna predvsem od njegove moralne integritete, ali bo popustil pritiskom iz okolja, kapitalskim in političnim lobijem ... Zakonodaja pa je kristalno jasna glede tega, da nihče, tudi noben politik, ne sme vplivati na odločitev sodišča. Glede primerjave med vejami oblasti pa so najvišje vodstvene funkcije izenačene, recimo funkcija predsednika vrhovnega sodišča s predsednikoma državnega zbora in vlade. Najvišje nevodstvene funkcije v sodni veji oblasti, funkcije vrhovnih sodnikov, pa pač ne morejo biti izenačene z vodstvenimi funkcijami v izvršilni veji oblasti - z ministri. Ministri so odgovorni za več deset ali sto milijonov evrov proračunskega denarja, vodijo ministrstva z nekaj tisoč zaposlenimi ...

Trenutno se najbolj razhajate s policijskim sindikatom. Tudi tu so glavna težava plačni razredi. V teh pogajanjih najbrž ne morete računati, da boste, tako kot pri sodnikih, pogajanja končali brez dogovora. V nasprotju s sodniki se policisti ne sramujejo stavke ...

Grožnje s stavko se mi v tem trenutku zdijo moralno povsem neupravičene, saj smo v najbolj občutljivi fazi pogajanj za sklenitev kolektivne pogodbe za javni sektor, ki bo uredila plače 150.000 javnim uslužbencem. Večina sindikatov, med njimi vsi sindikati državne uprave, soglaša s tem, da so uniformirana delovna mesta s srednješolsko izobrazbo uvrščena v izhodišču v 20. plačni razred, samo policijski sindikat tukaj solira in zahteva odmik od tega. Ta vlada je policijskemu sindikatu ponudila bistveno boljšo plačno ponudbo kot prejšnja, zato se sprašujem, zakaj niso raje s stavko grozili prej.

Sami želite izenačiti vse uniformirane poklice, vendar med njimi obstajajo razlike. Policist je angažiran vsak dan, gasilec ne, sploh pa ne vojak, ki, kadar je angažiran na misiji, že tako dobi večjo plačo. Ali se vam ne zdi, da si policisti dejansko zaslužijo višji plačilni razred?

Pri teh primerjavah je težko doseči konsenz, pri vsakem poklicu je možno izpostaviti kaj, kar ga ločuje od drugih. Pri vojakih je recimo delovno okolje izrazito neugodno. Vojak je res posebej plačan, ko gre na misijo, vendar je njegova dolžnost, da gre na misijo, če ga tja napotijo. Poleg tega pa podatki kažejo, da je največji kadrovski primanjkljaj ravno v Slovenski vojski, in racionalna odločitev bi bila dvig plače vojaka. V policiji kadrovskega primanjkljaja ni.

Že res, vendar je nedavna raziskava pokazala, da bi večji del policistov zaposlitev zapustil takoj, ko bi se jim ponudila boljša možnost.

Nisem prepričan, da so razlogi za nezadovoljstvo v plačah. Policija bi potrebovala boljši menedžment, boljše razporejanje delovnega časa, boljše medčloveške odnose, kar pa je v pristojnosti ministrstva za notranje zadeve in vodstva policije.

Policijski sindikat napoveduje resnejše oblike stavk, zahteva vaš odstop ... Boste, če dejansko pride do stavke, še vedno avtonomni pri svoji odločitvi ali boste morali po nasvet k predsedniku vlade?

Za ta pogajanja in druge svoje odločitve imam trdno podporo predsednika vlade. Pri izgradnji novega plačnega sistema bi vlada naredila veliko napako, če bi pristajala na argument moči. Ko se je šlo v reformo plačnega sistema v javnem sektorju, in začela ga je prejšnja vlada, se je šlo z namenom, da se vzpostavijo pravična plačna razmerja, ki bodo med vlado in sindikati dogovorjena. V javnem sektorju je veliko podcenjenih poklicev, pa jih slišimo bistveno manj kot policiste. Recimo v zdravstveni negi, v socialnem skrbstvu ... Mislim, da ne bi bilo modro, če bi vlada ob grožnjah s stavko reagirala panično. Sicer pa je državni zbor že na predlog prejšnje vlade pravico do stavke v policiji praktično izvotlil. V času stavke morajo namreč opravljati vse svoje naloge, in to pravočasno, učinkovito in v skladu z navodili predstojnika. Zato pričakujem od vodstva policije, da bodo v primeru stavke s svojimi navodili preprečili kakršnekoli nevšečnosti za državljane in škodo za gospodarstvo. Policija je za to, da varuje državljane, in ne za to, da jim povzroča neprijetnosti.

Mislite, da bo vodstvo policije delovalo proti policistom?

Ne proti policistom, proti kršiteljem pravil v Policiji. Ali bi bilo bolj korektno, da se dopustijo grobe oblike stavke, kot je ustvarjanje zastojev in kolon? Ponavljam, če bi bila stavka moralno upravičena, potem bi vlada zahtevam prisluhnila, ker pa sem prepričan, da ni, jo mora vlada kot tako tudi obravnavati. Sicer pa smo s policijskim sindikatom ponovno sedli za mizo in mislim, da se bodo razmere umirile.

Vašim plačnim predlogom se upirajo tudi učitelji. Tisti, ki učijo otroke s posebnimi potrebami, recimo zdaj prejemajo t. i. defektološki dodatek, zaradi katerih so njihove plače za 10-15 odstotkov višje od plač drugih učiteljev. Novi zakon o javnih uslužbencih bi jim ta dodatek ukinil. Tudi če bi bili uvrščeni v en plačni razred višje, pa bi bile njihove plače višje le za 4 odstotke ...

Te specifike bodo v kolektivni pogodbi dejavnosti vzgoje in izobraževanja absolutno upoštevane in zavzel se bom za to, da bodo delovna mesta s takšnimi posebnimi obremenitvami višje ovrednotena. Strinjal bi se celo z višjo razliko v plači od sedanje.

Mimogrede, Jože Zupančič, legendarni ravnatelj I. gimnazije Celje, je nedavno protestno odstopil in kot enega izmed razlogov navedel, da je v šolah vedno več birokratizacije in odvečnega dela. Očitek leti tudi na vas.

Glejte, če bi se gospod Zupančič kadarkoli oglasil pri meni, opisal svoj problem, bi ta problem nedvomno rešila. Ob neki priložnosti sem mu v neformalnem pogovoru izrecno rekel, da se mi zdi stališče naše službe za upravni postopek tukaj preveč togo in bi ga bil pripravljen spremeniti, ampak gospod očitno raje jadikuje, kot rešuje probleme.

Zdaj za problem veste, ga boste rešili?

Gotovo se ga bom lotil.

Podpis kolektivne pogodbe za javni sektor ste napovedovali za maj. Maj je mimo, kateri rok napovedujete zdaj?

Večina sindikatov je skupaj z vlado zainteresirana, da končamo to petletno odisejado. Predvsem so zainteresirani tisti, ki po novi plačni reformi pridobivajo - kultura, socialno varstvo, zdravstvena nega ... Posebej moram poudariti, da se je šolstvo ustrezno pozicioniralo v javnem sektorju z aneksom k pogodbi leta 2002. Vlada doseženo raven šolskih plač spoštuje in jo namerava ohraniti. Ne bi pa bilo prav, da šolski sindikat, zdaj, ko je svoje dosegel, blokira rešitev problema za vse ostale v javnem sektorju. Stavim na parafiranje kolektivne pogodbe v juniju oziroma pred odhodom sindikalistov na poletne dopuste. Napovedujem tudi, da bo koalicija sindikatov, ki bo pogodbo parafirala, zelo široka.

Torej jo bo podpisala tudi Konfederacija sindikatov javnega sektorja (KSJS), ki zastopa kar polovico uslužbencev javnega sektorja?

Nisem prepričan za vse sindikate konfederacije, vsaj kakšen izmed njih pa bo kolektivno pogodbo gotovo podpisal. Ne vidim namreč racionalne razlage, zakaj ne bi sindikata, ki pokrivata zdravstveno nego in socialno varstvo, podpisala pogodbe, ki jima prinaša lepe plačne izboljšave.

Mislite, da vam bo sistem plač v javnem sektorju uspelo urediti po vaši meri pred iztekom mandata?

To je moja velika želja. Že ob nastopu ministrskega položaja sem se sicer zavedal, da ta projekt ni povsem v mojih rokah. Pri tem namreč potrebujem podporo večine sindikatov. Trenutno jo imam in za zdaj sem optimist.

A ta večina sindikatov zastopa manj kot polovico javnih uslužbencev ...

Konfederacija KSJS je gotovo močan element in vlada si ne more privoščiti podpisa kolektivne pogodbe, če bi ji hrbet obrnili vsi sindikati, združeni v konfederacijo. Želim si čim večjo koalicijo, a lahko si privoščimo, to bi bilo tudi zakonito in legitimno, da to kolektivno pogodbo podpišemo brez enega ali dveh sindikatov.

Koliko dodatnega denarja, poleg tega za dvig plač za polovično produktivnost in denarja v skladu za dvig plač, bo še potrebno za reformo javnega plačnega sistema?

Skupaj se bo v sklad za odpravo nesorazmerij nateklo okrog 220 milijonov evrov.

Ko smo že pri plačah, ali so javni uslužbenci, ki delajo na upravnih enotah ob sobotah, za svoje delo dodatno plačani?

Po sedanji ureditvi dodatkov za sobotno delo ni. Sindikati so ta dodatek v pogajanjih predlagali in njihovo ponudbo preučujemo. Ne bi jim rad odgovarjal prek Mladine, ampak lahko pa rečem, da sem sam neki obliki dodatne nagrade za sobotno delo naklonjen.

Za zdaj so upravne enote ob sobotah odprte le poskusno in le enkrat mesečno. Koliko jih bo dejansko ostalo odprtih ob sobotah?

Prvi podatki kažejo na sijajen obisk strank na prvo delovno soboto. Če bo zanimanje ostalo na podobni ravni, potem je upravičeno obdržati delovne sobote za vse upravne enote in razmisliti o ukinitvi delovne sobote pri kakšnem drugem organu, kjer obisk ni bil velik. Hkrati moram poudariti, da delovna sobota ne pomeni, da delajo vsi zaposleni pri določenem organu, pač pa je moje navodilo, naj se v soboto drži v službi zasedba, ki je nujno potrebna, da se ustreže potrebam strank.

Sedanji sobotni urnik sicer povzroča zmedo. Ljudje ne vedo točno, ali je prva sobota v mesecu in je upravna enota odprta ali je že druga sobota in je zaprta ...

Če bi se odločili za odprtje upravnih enot tudi ob drugih sobotah, bi to že terjalo dodatne zaposlitve in povzročilo znatne dodatne stroške. Z obstoječim številom zaposlenih si več kot eno delovno soboto na mesec ne moremo privoščiti.

Do konca junija naj bi imenovali kar 32 od 58 novih načelnikov upravnih enot. Zakaj ste se odločili načelnike menjati prav zdaj, tik pred ustanovitvijo pokrajin?

Razpise smo morali objaviti, ker se vsem načelnikom po zakonu z 28. junijem izteka mandat. Imel sem dve možnosti, ali avtomatsko podaljšanje mandata ali razpis. Za prvo možnost sem se odločil v primeru tistih načelnikov, pri katerih so ocene njihovega dela bistveno odstopale od povprečja navzgor. V vseh ostalih primerih pa sem šel v razpis in prepričan sem, da bodo na teh položajih v številnih primerih ostali isti ljudje. Smo pa odprli konkurenco.

Pred časom ste se zapletli v precej odmeven konflikt z ministrom za lokalno samoupravo Žagarjem, ki je želel, da bi pristojnosti upravnih enot v celoti prenesli na pokrajine. Sami pa ste vztrajali, da morajo upravne enote ostati takšne, kot so, in da morajo biti še naprej podrejene vašemu ministrstvu. Ste se za imenovanja novih načelnikov odločili tudi zato, da bi dobili ta dvoboj?

No, glede imenovanj novih načelnikov po zakonu nisem imel druge izbire. Res pa je, da se sam zavzemam zato, da morajo določene funkcije ostati centralizirane. Gre za upravne storitve, pri katerih ne gre za lokalno ali regionalno politiko, ampak za izvrševanje državnih predpisov, kjer moramo zagotoviti predvsem enotno standardizirano in učinkovito storitev. To pa lahko veliko bolje zagotovimo, če obdržimo sedanje stanje. Če bi te storitve raztresli na štirinajst pokrajin in jih podredili štirinajstim lokalnim politikam, bi bila kakovost gotovo manjša.

Vladajoča koalicija je bila sprva naklonjena ministru Žagarju, zdaj je naklonjena vam. Je vzel minister Žagar decentralizacijo države preveč zares?

Mislim, da je šlo bolj za soočenje argumentov. Sicer pa je za državljana ključno vprašanje dostopnosti, hitrosti in kakovosti storitev, ne pa, ali na vratih piše upravna enota, pokrajinska uprava ali kaj tretjega.

Spomladi je veliko razburjenja povzročil novi zakon o financiranju občin, predvsem v Ljubljani, ki je izgubila daleč največ denarja. Ko sta spomladi z ljubljanskim županom Jankovićem izmenjevala argumente in je kazalo, da bodo številna ljubljanska društva ostala brez občinskega denarja, ste izjavili, da denar mora biti za gasilce, za SOS telefon in AIDS fundacijo, morda pa ga bo zmanjkalo za neko kulturno društvo, ki mogoče ni v tako širokem interesu Ljubljančanov. Katere kulturnike ste imeli v mislih?

Mislim, da sem pri tej izjavi naredil napako, saj bi lahko kdo sklepal, da kulturo na lestvici prioritet postavljam nizko. Hotel sem povedati, da moraš znati v situaciji, ko imaš skrčen proračun, postaviti prioritete. Daleč od tega, da bi hotel zapostavljati kulturo. V okviru reforme plačnega sistema sem zelo podpiral rešitve, po katerih zaposleni v kulturi pridobivajo na plačah.

Kakšni so rezultati pogajanj z županom Jankovićem?

Uskladili smo ogromno število vprašanj, nerešena so v bistvu ostala le tri. Prvo je vprašanje starega sporazuma med DARS-om in mestno občino, kjer pa se že kažejo rešitve. Drugo vprašanje je sofinanciranje mestnega stadiona, kjer sem županu obljubil največ, kar sem mu lahko, in sicer, da bomo v proračunski debati poskušali najti možnost za sofinanciranje tega projekta ...

... Janković je že izjavil, da ste mu obljubili polovico denarja za stadion.

On je naša pogajanja interpretiral zelo optimistično, sam pa se vedno držim principa, da v danem trenutku ne obljubljam več, kot pa je možno obljubiti. Obljubil sem, da bomo poskušali najti denar za stadion in pomagati, da bi projekt lahko kandidiral za evropska sredstva. Konkretnega finančnega ovrednotenja kakšnih drugih projektov pa še ni bilo, ker tudi še niso bili dani na mizo.

Je tretje nekončano poglavje financiranje Ljubljane po zakonu o financiranju občin?

Da. To vprašanje bo po vsej verjetnosti rešilo kar ustavno sodišče.

Slišati je bilo številne očitke o tem, da se vlada do Ljubljane vede mačehovsko. Ljubljana je vendarle prestolnica, v začetku 2008 bo celo prestolnica EU ...

Drži in tu župana ves čas napotujemo na evropska sredstva. Ta praktično ležijo na mizi. Potrebni so samo dobri projekti.

Zakaj vztrajate, da morajo manjkajoča sredstva zagotoviti iz EU? Če želijo ta sredstva, morajo najprej precejšen delež zagotoviti sami ...

Javnega denarja za zadovoljevanje vseh javnih potreb ni nikoli dovolj.

Velike upe ste polagali v novi zakon o volilni kampanji, a ta ni preprečil, da se predvolilne kampanje ne bi začenjale že pred njihovim uradnim začetkom. Predsedniški kandidat desnice Lojze Peterle je svojo doslej največjo reklamno akcijo - dvakratni obisk Eurosonga v Helsinkih - kljub temu plačal kar sam in ne z računa, ustanovljenega posebej za kampanjo. S tem se je izognil temu, da bi potovanji štel v predvolilni strošek, čeprav zakon stroške, povezane z volilno kampanjo, šteje kot take ne glede na to, kdaj nastanejo ...

Zakon o volilni kampanji glede financiranja pokriva čas uradne volilne kampanje, kar je 30 dni pred volitvami. Veliko smo se ukvarjali tudi s tem, ali lahko uredimo tudi čas pred tem predvolilnim mesecem, in smo prišli do spoznanja, da je glede na naravo dela politikov praktično nemogoče postaviti mejo, kaj je in kaj ni kampanja. Vprašanje, ali je obisk gospoda Peterleta na Eurosongu predvolilna kampanja, je retorično. V najširšem smislu v politiki kampanja poteka non stop, zato tega podrobno ni mogoče urediti.

Kaj je potem zakon sploh prinesel novega, boljšega?

Hoteli smo doseči, da stroški, ki spadajo v dejavnosti v mesecu dni pred dnem glasovanja, ne bi mogli biti izvzeti iz stroškov kampanje. Recimo stroški plakatov, če so plačani pred tem datumom ali po volitvah. Ta segment predvolilne kampanje je sedaj dobro urejen, kar je potrdilo tudi računsko sodišče.

Torej, če je predvolilni plakat plačan in obešen, preden se začne uradna predvolilna kampanja, potem to ni strošek kampanje?

Če bi ga sneli trideset dni pred volitvami in zamenjali z drugim, potem se tisti prvi res ne bi štel v stroške predvolilne kampanje, drugi pač.

Ob začetku mandata so vsi pomembni člani vlade slovesno podpisali vaš etični kodeks, potem pa o njem praktično nismo več slišali. Je kodeks takrat nastal zato, da bi ugajali javnosti?

Lahko govorim samo v svojem imenu. Ko sem kodeks pripravil in ga podpisal, sem mislil zelo resno, njegove določbe zelo dobro poznam in za njimi res iskreno stojim. Podobne etične kodekse imajo tudi druge vlade, zgledovali smo se recimo po britanski vladi.

Ali tudi njihov kodeks ne predvideva sankcij za kršitelje?

V našem kodeksu je določba, da lahko predsednik vlade, če meni, da je bil kodeks znatno kršen, ministra pozove k odstopu, ta pa je po kodeksu zavezan odstopiti.

Predsednik vlade tega doslej ni storil.

Če se ne motim, se je predsednik vlade skliceval tudi na etični kodeks ob pozivu ministru Drobniču, naj odstopi. Po oceni predsednika vlade torej doslej še noben drug minister ni kršil kodeksa v takšni meri, da bi bil to razlog za njegovo razrešitev.

Kaj pa po vašem mnenju? Vemo, da sta se s premierom Janšo razhajala recimo glede afere z ženo ministra Rupla, ki je uporabila službeni avtomobil vlade za nakupovanje. Sami ste menili, da žene funkcionarjev nimajo pravice do službenega avtomobila. Janša pa je izjavil, da ministri ne smejo kritizirati drugih ministrov. Kako danes gledate na ta primer?

Naj to vprašanje ostane na relaciji predsednik vlade, minister Rupel in jaz.

Tudi ob aferi s super učenjem ste ostro nastopili proti zapravljanju denarja, ker so si ministri Vizjak, Drobnič, Simoniti in Zver in nekateri državni sekretarji privoščili najdražje tečaje tujih jezikov. Še vedno vztrajate, da tega ne bi smeli storiti?

Svojega stališča nisem spremenil.

Ste opazili kakšno neetično ravnanje pri aferi, povezani s Sovo?

Zadeva Sova je tako razgreta, da je ne bi želel komentirati. Morda le en komentar. Mislim, da ni nobenega državnega uslužbenca ali funkcionarja v tej državi, ki bi lahko na očitke o kršitvah in dokaze zanje preprosto odmahnil z roko in izjavil, da se s tem ne ukvarja, ker gre za banalnosti. Njegova naloga je, da obtožbe ovrže ali stvari pojasni ali prizna napako.

Govorite o predsedniku republike Janezu Drnovšku? Kaj pa vladna komisija, ki je nadzirala Sovo?

Kar sem rekel, sem rekel.

Ob oddaji dohodninske napovedi se je vsaj polovica ministrov izognila vprašanju, kakšne kapitalske deleže imajo. Glede na to, da ima država lastniške deleže v velikih podjetjih in tudi notranje informacije, bi lahko prišlo do izkoriščanja teh notranjih informacij za zasebne namene?

Etični kodeks govori o tem, da smo ministri dolžni razkriti svoje dohodke in svoje premoženje.

Kako pogosto pa se sami spomnite na besedilo etičnega kodeksa? Ali razmišljate o njem, ko vas študentje, ki vas ne dobijo na treh fakultetah, na katerih predavate v času ministrovanja, kličejo na ministrstvo?

Na kodeks pogosto pomislim. Z določbo, ki govori o dovoljenem obsegu dodatne pedagoške dejavnosti, sem omejil tudi samega sebe. Moja pedagoška obveznost, preračunana na letno raven, znese uro in pol na teden. Drugih stikov s študenti poleg predavanj nimam, ker ne sprejemam ne magistrskih nalog niti seminarskih nalog, razen izjemoma. Zato študentom ni treba klicati na naše ministrstvo, če pa kak študent slučajno kdaj pokliče in če mu prijazno odgovorijo na vprašanje, pa v tem ni nič neetičnega in protipravnega.

Se vam ne zdi, da to obremenjuje uslužbenko, ki sprejema klice študentov? To ni del njenih delovnih obveznosti.

Težko si predstavljam, da bi tajnica, če jo kdo poliče in se predstavi kot moj prijatelj ali študent, odložila telefonsko slušalko. Moje sodelavke v kabinetu so prijazne in profesionalne. Lahko vam pa zagotovim, da tega ne počnejo po ukazu, na silo ali na podlagi pritiskov.

Pred dvema letoma ste za naš tednik izjavili, da boste po prenehanju ministrovanja nadaljevali z delom v visokem šolstvu. Po drugi strani kotirate visoko v javnomnenjskih raziskavah. Kako visoko sežejo vaše politične ambicije?

Za zdaj je moja ambicija, da realiziram, kar sem si zastavil v programu za ta mandat. Od zastavljenih ciljev nam zdaj ostaja le še plačna reforma v javnem sektorju. Šele potem bom razmišljal, kako naprej. Možnosti, da ostanem v politiki, so odprte, pri odločitvah pa bo pomembno vlogo igrala moja družina.