volitve / Nezamenljivi premier

Dr. Janez Drnovšek, kandidat za predsednika republike, je sklenil, da se do 2. decembra ne bo selil iz kabineta, v katerem službuje kot predsednik vlade. Do zdaj je veljalo, da bo dr. Drnovšek pred začetkom predsedniške volilne kampanje odstopil s položaja šefa vladne administracije, vlogo predsednika vlade pa naj bi jeseni prevzel Tone Rop, sedanji finančni minister. V petek, 12. julija, je v javnost pripotoval dokončen drugačen sklep. Drnovšek bo s položaja predsednika vlade, če zmaga, odstopil takoj po objavi prvih rezultatov, saj funkcija predsednika republike ni združljiva z nobeno drugo funkcijo. In če Drnovšek izgubi? Če na predsedniških volitvah izgubi, bi najbrž moral odstopiti, ker kot poraženec ne bi mogel verodostojno voditi vlade.

2. decembra naj bi torej Drnovšek v vsakem primeru začel pospravljati kabinet in se seliti iz pisarne na Gregorčičevi ulici. Selitev bi v primeru zmage trajala okrog dva tedna, saj mora predsednik vlade, ko odstopi, tekoče posle opravljati do imenovanja nove vlade. Če Drnovšek zmaga, bo lahko osebne predmete preselil kar po hodniku palače, ki stoji ob ljubljanski Prešernovi ulice; v severnem krilu je doma urad predsednika republike, v južnem krilu pa urad predsednika vlade. Če izgubi, bo moral osebne reči odpeljati skozi službeni izhod.

Predsedniške volitve bodo 10. novembra, do zdaj znani seznam kandidatov in rezultati javnomnenjskih raziskav pa napeljujejo na oceno, da se bo najverjetneje 1. decembra, tri tedne po prvem krogu, dogodil še drugi krog volitev. Za razliko od predsedniških volitev leta 1992 in 1997, ko je Milan Kučan zmagal že v prvem krogu, trenutna Drnovškova prednost pred ostalimi kandidati ni tolikšna, da bi smel računati na zmago v prvem krogu. Je sicer favorit za zmago v drugem krogu, a tudi ta ni samoumevna. Vse dostopne javnomnenjske ankete govorijo o tem, da Drnovškova prednost pred dr. Francetom Arharjem, najresnejšim izzivalcem, znaša le par odstotnih točk. Drugi krog volitev se bo predvidoma zgodil šele 21 dni po prvem krogu, ker se bo republiška volilna komisija najverjetneje odločila za takšno proceduro preštevanja glasov, ki na rezultat ne bo metala nobene sence dvoma. Popolna neoporečnost bo zahtevala, da med prvim in drugim krogom minejo trije tedni.

Ozadje Drnovškove odločitve, da bo tudi med predvolilno kampanjo služboval kot predsednik vlade, je relativno zapleteno. Hkrati pa bo ta odločitev vplivala tako na samo volilno kampanjo kot na dogodke, ki se bodo zgodili do 22. decembra. Milan Kučan se mora namreč najkasneje do 22. decembra ob 24.00 izseliti iz prostorov, v katerih uraduje predsednik republike. Če bi bil Drnovšek izvoljen za predsednika, bi moral parlament pred 22. decembrom postaviti novega mandatarja in potrditi vlado.

Lobiranje med kampanjo

Uradno pojasnilo, zakaj Drnovšek pred volitvami ne bo odstopil s položaja predsednika vlade, je na prvi pogled logično. Jeseni se evropskemu kontinentu obeta nekoliko bolj zapleteno in intenzivno življenje. Tik pred slovenskimi volitvami bo v Pragi sestanek zveze Nato, na katerem naj bi sprejeli odločitev o širitvi zavezništva. Hkrati v naslednjih mesecih Nemčijo čakajo volitve; možno je, da bo v najvplivnejši evropski državi prišlo do spremembe vladne koalicije. Vprašanje odnosa do evropskih integracij je ena od tem nemške predvolilne kampanje, volilni rezultat pa bi lahko prinesel tudi spremembo nemške politike. Druga pomembna neznanka je Irska in njen referendum, ki bo vplival tudi na širitev EU. Možno je torej, da se bo med zobatimi koleščki, ki poganjajo širitev Evropske unije, jeseni znašlo nekaj peska. Ker je slovenski vstop v EU že celo desetletje ključna slovenska zunanjepolitična prioriteta, mora imeti Slovenija - tako meni vrh LDS - ob zadnjem dejanju evropske širitve na odru najmočnejšega igralca. Če bi Drnovšek ostal na čelu vlade, naj bi bilo to pomembno zagotovilo, da bo - če bi se kje zatikalo - slovenska vlada reagirala na najboljši možni način.

Opozorilo, da mora imeti Slovenija jeseni na evropskem odru najmočnejšega igralca, za odrom pa najmočnejšega lobista, je v obtok poslal dr. Janez Potočnik, minister za evropske zadeve in glavni pogajalec z Evropsko unijo. Dr. Potočnik ima v vladi status "tehnika", torej izvedenca, ki ni strankarsko vezan. V LDS so opozorilu ministra, ki ni član stranke, zelo pozorno prisluhnili.

Ob Potočnikovem opozorilu pa velja dodati, da so okoliščine, na katere opozarja minister za evropske zadeve, znane že dalj časa. Po 14. juniju, ko je Drnovšek najavil kandidaturo na predsedniških volitvah, se ni zgodilo nič tako nepričakovanega, da bi bilo zaradi novih okoliščin potrebno spreminjati prvotne načrte. Vsaj slovenski javnosti ni znano, da bi se v zadnjem mesecu zgodilo kaj grozno pretresljivega. Se oktobra ali novembra 2002 v zahodni Evropi obetajo izredne razmere? Bodo razmere v Evropi tako izjemne, da jih bi bil sposoben obvladovati zgolj dr. Drnovšek? Konec koncev, Slovenija je že ducat let država in v tem obdobju bi morala izgraditi institucije, ki funkcionirajo ne glede na to, kdo v imenu teh institucij nastopa. Slovenija menda ima diplomacijo? Je zunanje ministrstvo tako zaposleno z napadi na Nato, da samo ne bi zmoglo nastopati pred in za bruseljskimi kulisami? Je Tone Rop, ki je programiran za Drnovškovega naslednika, tako neizkušen, da se na mednarodni sceni ne bi znašel? Ko je dr. Drnovšek leta 1992 prevzel vodenje slovenske vlade, je imel v delavski knjižici zapisano, da je dve leti - med letoma 1989 in 1991 - opravljal najodgovornejše naloge pri vodenju države. Ko je vodenje vlade leta 1990 prevzel Lojze Peterle, v njegovi delavski knjižici ni bilo nobenih podatkov o službovanju na vodilnih mestih v državni administraciji. Tudi dr. Andrej Bajuk, ki je vodenje vlade prevzel leta 2000, pred tem ni nikoli služboval v slovenski državni administraciji. Tone Rop opravlja ministrske posle šest let, v državni administraciji pa je zaposlen od leta 1984, torej celo dlje kot izkušeni Drnovšek. S tem, ko Drnovšek javno preigrava možne kombinacije in v obtok pošilja različne verzije postopka predaje vladne oblasti, ne koristi ne sebi ne stranki. Vzbuja vtis nepremišljenosti.

Sprememba plana

Vendarle: zakaj se je Drnovšek odločil za spremembo načrta? Ob javno razgrnjenih razlogih (veliki finale vstopanja v EU & Nato) velja omeniti še nekaj okoliščin. Najprej tole: kaj bi se zgodilo, če bi Drnovšek s položaja predsednika vlade odstopil že v naslednjih tednih? Postal bi poslanec. Domnevamo, da bi se odrekel tudi poslanski funkciji. Če pa bi se odrekel poslanski funkciji, bi bil med volilno kampanjo povsem navaden državljan. Kot navaden državljan ne bi mogel uporabljati nobenih posebnih storitev, ki so na voljo funkcionarjem ali visokim državnim uradnikom.

Obstaja še ena zelo pomembna okoliščina: kratki kurz zgodovine slovenske parlamentarne demokracije dokazuje, da slovensko volilno telo ne mara tistih, ki zakuhajo vladno krizo. Ker je slovensko volilno telo ziheraško, so bile stranke in osebnosti, ki so ogrožale stabilnost vladajočih koalicij, na volitvah že večkrat kaznovane. Drnovškova odločitev, da bo jeseni kandidiral na predsedniških volitvah, lahko - če se dogodki najbolj črn scenarij - povzroči notranjepolitično nestabilnost. Do nestabilnosti lahko pride bodisi zaradi sporov znotraj koalicije bodisi zaradi sporov znotraj same LDS. Koalicijska SLS viha nos, če sliši, da bo predsednik vlade postal Tone Rop. Iz same LDS pa še vedno curljajo (in včasih tudi brizgajo) imena drugih možnih kandidatov za mesto predsednika vlade. Če bi v največji vladni stranki o bodočem predsedniku vlade obstajal brezhiben konsenz, po kuloarjih ne bi poslušali idej, da bi lahko vodenje vlade prevzel tudi dr. Gaber, dr. Gantar ali dr. Potočnik. Če bi torej po Drnovškovem odstopu med iskanjem novega mandatarja in med sestavljanjem vlade prišlo do resnejšega prepira, bi bil spor v delu javnosti interpretiran kot posledica Drnovškove ambicije, da postane predsednik republike. Možna bi bila torej interpretacija, da je za problem kriv prav Drnovšek. Morebitni prepir pa bi bil del predvolilne kampanje.

In jesenske volitve ne bodo zgolj predsedniške volitve. Jesenske volitve bodo tudi lokalne volitve. Ob koncu sezone bodo stranke preštevale, koliko županov imajo, in ugotavljale, kakšen rezultat so dosegle v primerjavi z letom 1998 in letom 2000. Že zaradi simbolnih razlogov je zelo pomembno, kdo bo predsednik republike. Vendar je količina realnih vzvodov oblasti, s katerimi upravljajo župani velikih mest, primerljivi z vzvodi, ki jih ima na voljo predsednik republike. Morebiten prepir, ki bi nastal zaradi zamenjave na čelu slovenske vlade, bi neposredno vplival na rezultate lokalnih volitev.

V časovni stiski

Pred volitvami torej ne bo prepirov o tem, kdo bo Drnovškov naslednik. Zaradi odločitev, da bo s položaja predsednika vlade odstopil šele po volitvah, pa se lahko država zaradi časovne stiske znajde v zoprni situaciji. Preigrajmo hipotetično varianto, ki pravi, da bi Drnovšek na predsedniških volitvah zmagal. V tem primeru bi 2. decembra v parlament poslal odstopno izjavo. Parlament bi moral v par dneh sprejeti ugotovitveni sklep, da je predsednik vlade odstopil. Takoj zatem bi moral Milan Kučan, poslavljajoči se predsednik republike, na obisk povabiti predstavnike poslanskih skupin in jih pobarati, katera oseba bi bila najbolj primerna za mandatarja. Če bi izjemno pohitel in če bi vsaj med koalicijskimi strankami obstajal minimalen konsenz, bi parlament okrog 6. decembra lahko glasoval o mandatarju. Verjetneje pa se zdi, da bi mandatarja dobili nekaj dni kasneje. Novi mandatar ne bi smel pretiravati s posegi v sestavo vlade, saj bi vsak poseg ogrozil napete časovne roke. Natančneje, z ničemer ne bi smel dražiti koalicijskih strank, saj mu napeti časovni roki ne bi dopuščali nobenih manevriranj.

Medtem ko bi mandatar sestavljal novo vlado, bi posle predsednika vlade še vedno opravljal dr. Janez Drnovšek. Če bi bil Drnovšek decembra letos izvoljen tudi za predsednika republike, bi moral najkasneje do 22. decembra priseči kot novi predsednik republike. S tem, ko bi prisegel, pa bi mu avtomatično ugasnila funkcija predsednika vlade, saj funkcija predsednika vlade ni združljiva s funkcijo predsednika republike.

Ker je 22. december v nedeljo, bo časa še nekoliko manj. Če bi okrog 10. decembra dobili novega mandatarja, bi moral ta do petka, 20. decembra, sestaviti vlado. Hkrati pa bi ta morala biti potrjena v zapleteni parlamentarni proceduri.

Za ilustracijo lahko omenimo, da je leta 2000, po parlamentarnih volitvah, nova vlada prisegla 45 dni po volitvah. Volitve so bile 15. oktobra, 16. novembra je bil dr. Drnovšek izvoljen za mandatarja, 30. novembra pa je prisegla nova vlada. Res je, da ob tokratni zamenjavi na čelu vlade ne bo pogajanj o koalicijski pogodbi. Res je tudi, da nova parlamentarna pravila omogočajo nekoliko hitrejšo proceduro. Hkrati pa je bilo leta 2000 nesporno, da bo vlado vodil dr. Drnovšek, ob koncu leta 2002 pa tak konsenz ne bo mogoč. Ob predpostavki, da ne bo nihče nagajal in da bi bil novi mandatar popolnoma sprejemljiv za celotno vladajočo koalicijo, bi v 20 dneh postopek imenovanja nove vlade z veliko muke lahko spravili pod streho.

Vsak zaplet lahko povzroči resne težave. Zakaj? Do konca odigrajmo hipotetično varianto, da Drnovšek na volitvah zmaga in priseže kot predsednik, ob tem pa bi v parlamentu prišlo do težav pri postavitvi nove vlade. Ko bi Drnovšek prisegel kot predsednik republike, bi ugasnila njegova funkcija v vladi. Prenehal bi biti predsednik vlade v odstopu. Slovenija ne bi imela predsednika vlade. Zakon o vladi predvideva možnost, da je predsednik vlade odsoten ali zadržan. V tem primeru ima namestnika. Vendar zakon ne govori o tem, kaj se zgodi, če predsednika vlade ni več. V primeru, če bi Drnovšek prisegel kot predsednik republike, to ne bi pomenilo, da je predsednik vlade odstoten ali zadržan. To bi pomenilo enostavno, da predsednika vlade ni. Zakon ne določa, kdo vrši dolžnosti predsednika vlade, če predsednik vlade ne obstaja. Država bi se znašla v čudnem vakuumu.