kitajska - slovenija / Kaj je narobe s to sliko?

Nedavno je deželica doživela izjemno ugleden obisk, in sicer se ji je prišel bodrilno posmejat nihče drug kot dalajlama, ki ni zgolj vrhovna avtoriteta vplivnega verskega prepričanja, temveč predstavlja s svojimi triinštiridesetimi leti izgnanstva tudi enega najvidnejših simbolov nasprotovanja zakrknjenemu in pogosto fašističnemu škornju kitajske nadvlade na tibetanskem ozemlju. Položaj na rodni grudi je verjetno za zaprtimi vrati predstavil skozi serijo prav res smešno zblefiranih "neuradnih" obiskov pri naših vrhovnih upraviteljih, zanimivo pa je, da v javnosti te teme sploh ni forsiral in je veliko raje podal košarico uporabnih nasvetov, kako nam lahko moč sočutja življenje sčasoma zasuka na bolje. V zvezi s položajem doma je na številna vprašanja vedno odgovoril na isti način, z blagim optimizmom, ki se je nanašal predvsem na "naše kitajske brate in sestre", ki si v tej napredni dobi preprosto ne morejo kaj, da ne bi tudi njih začelo počasi zanašati proti poti demokracije, vladavine prava in človekovih pravic.

Zanimivo je, da nas je vseskozi krohotajoči se gospod obiskal na povabilo ljubljanske univerze in številni drugi ljudje, ki so se hoteli vsaj malce podružiti z njim, so se začeli kaj kmalu pritoževati, da uradni gostitelj Jože Mencinger noče in noče spustiti njegove roke. Še zanimivejša se glede na to torej lahko zdi razstava, ki so jo pod mecenstvom Univerze v Mariboru znotraj prostorov te častitljive ustanove na pobudo Društva slovensko-kitajskega prijateljstva in v sodelovanju z Veleposlaništvom Ljudske republike Kitajske odprli v četrtek. Gre za fotografsko ekspozicijo Življenje v sodobnem Tibetu, ki si prizadeva vsem obiskovalcem najbolj neposredno, torej s sliko, predočiti tisto drugo, seveda pravo resnico o vsakdanjiku v tej regiji znotraj širšega imperija.

Če o taki usmeritvi dovolj zgovorno ne priča že uradno sodelovanje s kitajsko ambasado, je prišel še zadnje dvome razblinit sam veleposlanik Xu Jian in ob otvoritvi tudi spregovoril nekaj kratkih, a tehtnih besed. Zbranim je naslikal resnično imenitno tihožitje ene izmed petih avtonomnih pokrajin Ljudske republike, kjer Tibetanci tako kot drugih štiriinpetdeset etničnih skupin uživajo status manjšine in druge prednosti v mnogih življenjskih pogledih, kjer je centralna vlada v zadnjih dvajsetih letih za vzdrževanje budističnih templjev poleg velikih količin zlata in srebra porabila še celih štirideset milijonov ameriških zelencev in kjer je avtohtono prebivalstvo od leta 1959 z enega poraslo na dva cela štiri milijona - saj se pri njih tako kot pri drugih manjšinah načrtovana družinska politika za Hane ne izvaja -, hkrati pa je povprečna življenjska doba s sedemintrideset skočila na celih sedeminšestdeset pomladi. Podpis pod ta vsega navdušenja vredni pejsaž je ob otvoritvi primaknil še Tit Turnšek, ki je leto in pol služboval kot veleposlanik na Kitajskem in je v svojem govoru orisal ves tisti napredek, ki naj bi ga bil v sklopu imperija Tibet deležen še celo bolj kot vse druge regije, saj se je vanj vlagalo več, tako da so se nekdanji nerazvitosti navkljub zdaj tudi tam zmožni vključevati celo v globalizacijske procese.

Sama razstava po štirih stenah prostora lično razpostavljenih barvnih slik to interpretacijo kitajskega vpliva stoodstotno potrjuje. Če bi človek sklepal po njej, je Tibet dežela, kjer verniki čistijo in prižigajo svetilke v samostanih, kjer šolarji navdušeno gulijo knjige v parku Zongijaolukang, kjer študenti diplomirajo in slikarji pometajo tla razkošnih galerij, kjer se supermarketi šibijo pod težo vseh mogočih dobrot in tržnice takisto, kjer se tibetanski poslovneži vozijo z letali, kjer kiparji tolčejo in obrtniki tkejo, kjer je mimo vznožja palače Potala speljana maltene avtocesta, kjer mamke v od trdega, a plodovitega dela razguljenih belih rokavičkah stiskajo prenosne telefone, kjer se lame naokrog očitno furajo kar z gromozanskimi Suzukijevimi motorji, klepetajo s turisti in se vzhičeno sprehajajo po računalniških trgovinah.

Predstavniki same mariborske univerze so bili v pogovorih z nami izjemno zadržani in so kategorično zavračali vsak podpomen te razstave, ki sem jim ga v luči nedavnega več kot uspešnega obiska v Ljubljani nežno skušal vplesti v pogovor. Še več, zavračajo vsako tudi minimalno politično ovrednotenje razstave: "Ne postavljamo se na prav nobeno stran in vsakršno drugačno obračanje te zadeve bi bilo navadno podtikanje," brezkompromisno trdi glavna tajnica Univerze v Mariboru Manica Ulčnik Krum, kar se zdi v primeru, ko se v sklopu ostrega konflikta (kjer prihajajo do nas tudi povsem drugačna pričevanja o genocidnih tendencah in dolgoletnem teptanju) tako izrazito opredeliš za PR-različico ene strani, milo rečeno čudno. Razstava po njihovih besedah nikakor ni bila odgovor na topli sprejem dalajlame v prestolnici, kar dokazuje že to, da je bila sprva načrtovana marca, a se je takrat ugotovilo, da je fotografsko gradivo potrebno še dodatne obdelave.

Sam kitajski veleposlanik, ki se je po govoru še malce pomudil v prostoru in se ponosno razgledoval po čudovitih utrinkih iz tibetanskega vsakdanjika, je bil v odgovorih na moja vprašanja skrajno diplomatski, česar mu sploh ne gre zameriti, še posebej ne v luči dejstva, v kakšno neprijetno dispozicijo ga je moral spraviti moj začetni povsem nenamerni faux pas, ko sem ga neotesano povprašal, ali so avtorji fotografij Tibetanci ali Kitajci ("Tibetanci so Kitajci."). Na moje vztrajno vrtanje, ali bo po tej razstavi uradna kitajska politika mariborsko univerzo štela za bistveno bolj naklonjeno od ljubljanske, je nekje v sklopu četrtega odgovora na isto vprašanje vpletel nekaj v zvezi s tem, da tukaj morda res nekoliko bolje "razumejo sam položaj na Kitajskem". Nasploh moram reči, da so bili vsi moji sogovorniki tisti četrtek zelo zadržani in bi, bi rekel, najraje preprosto motrili lepe slike ter se sploh ne obremenjevali z nekimi abotnimi političnimi aspekti njih razstavitve. Najbolj neposredno je spregovoril Tit Turnšek, ki mi je razložil dve/tri o dalajlamovi zazrtosti v preteklost, čeprav se Tibet napredku ne bo več mogel izogniti: položaj je primerjal s položajem nekega prijatelja, ki je imel doma pravo pravcato črno kuhinjo, za katero so ga vsi prijatelji in poklicni ohranjevalci preteklosti rotili, naj je vendar ne konvertira v navadno, a jim je odgovoril: saj je vse lepo in prav, a navadno kavo bi si pa v svoji kuhinji vseeno rad skuhal.