nato / Lažnivi minister

Že mesec dni je minilo, odkar smo v Mladini dokazali, da so vladni organi na čelu z ministrom za zunanje zadeve Dimitrijem Ruplom kršili zakon o medijih, sestavljali sezname novinarjev, ki naj bi zagovarjali "protinatovska" in "natofobična" stališča, in neutemeljeno razglašali, da v Sloveniji poteka "medijska kampanja" proti zvezi Nato. Z verodostojnimi dokumenti, na katere se je zunanji minister najprej skliceval in jih nato skrival pred javnostjo, smo neizpodbitno dokazali, da je ministrova trditev, da "je bilo v prvem polletju oz. poleti 2001 v slovenskih medijih objavljenih veliko protinatovskih člankov" in da je bilo zgolj v treh tiskanih medijih, "v Delu, Dnevniku in Mladini", med marcem in avgustom 2001 "objavljenih 240 pretežno kritičnih oz. odklonilnih prispevkov na temo Nato", neresnična, minister pa je z napihnjenimi podatki in lažno "študijo" zavajal slovensko javnost.

Že mesec dni zato ni več vprašanje, kaj je res in kaj ne. Nobenega smisla nima več objavljati nove dokumente, ki bi potrjevali resničnost naših člankov. Povsem očitno je, da minister Rupel ni govoril resnice. O tem, zakaj se je kaj tako nezaslišanega sploh zgodilo, smo doslej v slovenskih občilih prebrali že najrazličnejše zanimive teorije. Nekateri so menili, da minister pač nikoli ni znal negovati odnosov z mediji in da je v zadnjem času nekoliko "izgubil intelektualna merila". Drugi so prepričani, da Ruplova polarna narava morda "potrebuje nasprotnike, sovražnike". Tretji opozarjajo, da gre vsekakor za hud "pritisk na svobodo medijev". Četrti se zgražajo nad tem, da je ministrstvo z namenom diskreditiranja novinarjev in komentatorjev "pripravilo dokument, ki na grob in nedopusten način prikraja dejstva," in menijo, da je to preprosto - "grozljivo".

Vendar v vseh teh upravičenih odzivih ni bilo zapisanih nekaj še jasnejših stavkov. Predvsem tistih o vlogi laži v sodobni slovenski politiki. Kajti prav Ruplov odnos do resnice je pomemben preskus verodostojnosti slovenske vlade. Po vsem, kar smo razkrili, ni mogoče mimo vprašanja, ali je po razkritju dokumentov o fabriciranju lažnih "študij" na čelu zunanjega ministrstva res še mogoče trpeti nekoga, ki tako očitno zavaja javnost. In če je mogoče - kaj to pomeni za kredibilnost zunanje politike in vlade v celoti? So lažnivci, ki od svojih laži ne odstopajo, res lahko še slovenski predstavniki pri sklepanju mednarodnih pogodb? So laži v Sloveniji res postale že tako same po sebi umevne, da jih lahko politiki izrekajo mirno in brez posledic? Ali pa neresnice zunanjega ministra niso resen problem za vlado le zato, ker ima sedanji zunanji minister v slovenski politiki pač status nekakšnega zabavljača, ki ga nihče ne jemlje posebej resno?

Ne glede na odgovore na ta vprašanja bi bilo še bolj nerodno, če bi nekega dne morda ugotovili, da je za spodletelim poskusom diskreditacije slovenskih medijev stala kar celotna slovenska vlada. Kajti molk je pogosto oblika tihega strinjanja, v vladah pa neredko sedijo ljudje, ki so prepričani, da resnica včasih škodi plemenitim ciljem trenutne oblasti. Ti od časa do časa celo menijo, da je nekaznovano izrekanje laži z najvišjih mest v državi in državni upravi neizogibno na poti v napredno združbo držav Evropske unije. Saj naj bi bilo že tisočletja znano, da je tu in tam kakšna "plemenita laž" včasih nujno potrebna, da bi se neuko in sumničavo ljudstvo popeljalo na edino zveličavno pot. Slaba stran takšnega razmišljanja je, da se eksperimenti z lažmi navadno neslavno končajo. Vse se začne s filigranskim prikrajanjem na videz nepomembnih dejstev, konča pa z retuširanjem slik, potvarjanjem zgodovine v učbenikih in tisto sprevrženo optiko, ki so jo razkrili že "pentagonski papirji".

Druga nerodnost je, da po naročilu izdelane lažne študije nimajo veliko skupnega s standardi razvitih in spodobnih držav. V zahodnih demokracijah državni uslužbenci in člani vlad pogosto odstopajo celo zaradi drobnih prekrškov v zasebnem življenju. Nekdanjega ameriškega predsednika Clintona je neka njegova ne povsem resnična izjava pred zelo pristransko parlamentarno komisijo, ki je nedostojno brskala po njegovem nedvomno zasebnem življenju, skorajda stala položaj. To gotovo niso zgledi, ki bi jih v Sloveniji želeli nekritično posnemati. Vendar je še teže razumeti, da politična elita brez kančka slabe vesti mirno požira ne le zasebne, temveč javno izrečene neresnice svojih predstavnikov. Na ministrstvu za zunanje zadeve se na primer še zmeraj delajo, kakor da je lažna obtožba slovenskih medijev, češ da vodijo "protinatovsko kampanjo", nekaj vsakdanjega, nekaj, kar je mogoče preprosto spregledati in pozabiti. Brez pojasnila, preiskav, iskanja odgovornih za nastanek sfabriciranih študij, brez ukrepov, ki bi zagotovili, da se kaj podobnega nikoli več ne bo ponovilo.

Tudi odzivi vlade ob vseh dosedanjih razkritjih ne kažejo, da bi bila v zadevah, ki se nanašajo na verodostojnost njenih ministrov, pripravljena ravnati odgovorno. Vlada pri tem žal pozablja, da vse, celo najbolj avtokratske vlade, počivajo na javnem mnenju. Takšnem, ki ga včasih ne uspe preoblikovati niti najbolje plačanim izvedencem za stke z javnostjo, napačno zaverovanim v to, da je politika sestavljena le iz "negovanja videza" in njihove spretnosti pri pripravi ljudi do tega, da verjamejo temu izdelanemu "videzu". Molk ministra in vlade k izboljšanju videza gotovo ne bo posebej pripomogel. Dobro obveščeni kljub temu zatrjujejo, da minister, obdan s poslušnimi sodelavci, prav nenavadno potrpežljivo čaka, da se stvar čez poletje nekoliko poleže. Medtem pa v skladu z rekom, da če "lažeš, laži na veliko, kajti od debele laži zmeraj kaj ostane, tudi če ji pridejo na sled", njegova predstavnica za tisk vztrajno zatrjuje, da "ni več pomembno", ali naj bi bilo lani objavljenih "protinatovskih" člankov za "240, 340 ali 140 enot". S tem želi razpravo o nespornih dejstvih spremeniti v razpravo o mnenjih. Kajti neprijazna mnenja je mogoče zanikati ali z njimi skleniti kompromis, neprijetna dejstva pa imajo upornost, ki jo lahko odpravi le gola laž.

Ker ima resnica tako despotski značaj, seveda ni nenavadno, da jo politiki pogosto vidijo kot orožje, uperjeno proti svoji oblasti. Nekateri gredo v obrambi svojih koristi celo tako daleč, da teptajo zakone in običaje lastne države. Ministrstvo za zunanje zadeve tako na primer še zmeraj vztraja pri nezakoniti odločitvi, da javnost nima pravice do vpogleda v celotno sporno raziskavo, Ruplovi predstavniki pa branijo svojega šefa celo s sklicevanjem na njegove zasluge v času osamosvajanja. Kakor da slovenska država ni republika, pač pa nekakšna dedna kraljevina, v kateri naj bi imeli samooklicani "osamosvojitelji" več pravic do laži in zavajanja javnosti kot drugi državljani. Minister Rupel je za svoje zasluge že dobil (in vrnil) državna odlikovanja in lepe državne službe. Toda to mu očitno ne zadostuje. Sedaj si na vse pretege prizadeva še za bianco menico za izrekanje neresnic, lov na čarovnice in iskanje notranjih sovražnikov.

Še huje je to, da se strategija ministrove "obrambe" ob razkrivanju lažnih "študij" skoraj dosledno zgleduje pri argumentaciji, ki jo je proti Mladini pred skoraj desetletjem in pol uporabljal vrh tedanje JLA. V razvpiti Informaciji o napadih na koncept SLO, JLA in SDV za sejo zvezne jugoslovanske skupščine 17. marca 1988 so nam predstavniki tedanje oblasti očitali "napade na koncept SLO in JLA", objavljanje informacij, pisanih v "vulgarnem, grobem in ironičnem slogu", ter "nekorektno, neargumentirano in tendenciozno pisanje o sistemskih vprašanjih obrambe družbe". "Ne ustavljajo se niti pred brezobzirnimi in skoraj nerazumljivimi napadi na najvišje starešine, posebej še na zveznega sekretarja za ljudsko obrambo," so v obupanem pozivu zaradi neposlušnega tiska zapisali analitiki nekdanje zvezne države. Analitiki slovenskega zunanjega ministrstva so podobno med "napade na Nato" uvrstili vse članke, v katerih se pojavlja besedica Nato, od nevtralnih informacij do karikatur na račun ministra Rupla. Minister za zunanje zadeve pa nam je, skrit za krilo svoje tiskovne predstavnice, v maniri admirala Branka Mamule pred nekaj dnevi sporočil, da se je lani na slovensko državno politiko usula velika količina "člankov, prispevkov, govorov, smešenja, poniževanja, dezinformacij itn.". Podobno je tiskovna predstavnica ministrstva tistim, ki smo razkrili ministrove napake, podtaknila celo namen, da bi s svojimi članki "zrušiti današnjo slovensko politiko, kot je bilo mogoče nekdanjo jugoslovansko", kar naj bi bil celo poskus "demontaže slovenske državne politike". Kakor da bi bila jasna kritika evidentnih neresnic enega ministra res lahko že napad na vso državo. Kakor da bi bila ta država res tako gnila, da bi jo lahko zrušilo že nekaj zapisanih resnic. In celo, če bi jo res lahko - odgovor na vprašanje, ki nam ga v tako strašljivih podobah skozi usta Nataše Prah sporoča naš zunanji minister, sploh ni tako težak. Ali ne bi bilo tedaj manj moralno, etično in "državotvorno" biti na strani lažnive in gnile "politike", na kar namiguje minister, kot na strani resnice in dejstev? Enako zgrešeno je Ruplovo sprevrženo pojmovanje medijev in novinarjev, saj te minister degradira v preprosto orodje politike.

Ruplova arogantna obramba lastnega položaja pa je povsem na koncu nesprejemljiva tudi zato, ker je popolnoma v nasprotju z doktrino sodobne diplomacije. Slovenski zunanji minister je navsezadnje tudi šef slovenske diplomacije, za delovanje te pa danes veljajo znana pravila. Diplomanti slovenske in tudi vseh drugih diplomatskih akademij se morajo po učnem programu najprej skoraj na pamet naučiti vse, kar je v knjigi Diplomacy - bibliji sodobne diplomacije - zapisal Harold Nicolson. Nicolson pa je prav neprijazen kritik zagovornikov potrebe po “diplomatski laži”, ki so jo zagovarjali celo njegovi sodobniki. Že leta 1716 je v delu nekega diplomata naveden koristen nasvet, o katerem po Nicolsonovem priporočilu predavajo še danes. Nicolson je prepričan, da je najpomembnejša lastnost diplomata - poštenost. “Dober pogajalec ne bo svojega uspeha nikoli gradil na lažnih obljubah ali prelomljenih besedah. Napaka je domnevati, kot je prepričano javno mnenje, da je za uspešnega veleposlanika nujno potrebno, da je mojster prevare; nepoštenost ni dejansko nič drugega kot dokaz omejenosti uma tistega, ki se zanaša na take metode in dokazuje, da je nesposoben doseči cilj s pravičnimi in razumnimi sredstvi ..." Diplomat se mora zavedati, da bo v diplomatskem poklicu ostal še veliko časa in da je je zanj bistveno, da si ustvari ugled poštenega in odkritega pogajalca, ki mu bodo ljudje zaupali na besedo. Pogodbe, ki so utemeljene na prevarah, pa tako ali tako nimajo možnosti preživetja. Diplomat mora prav tako paziti, da s svojimi potezami in ravnanjem ne zavede tistega, s katerim se pogaja. Če pa pri najboljših namerah pove informacijo, ki je v nasprotju z njegovo prejšnjo, "je zanj veliko bolje, če takoj popravi izrečeno, čeprav bi bilo v tistem trenutku morda na prvi pogled bolje, če bi napačna izjava ostala". Popravljanje napak namreč po Nicolsonovem mnenju "povečuje zagotovljeno verodostojnost in utrjuje prihodnje zaupanje".

Dimitrij Rupel se na vse te nasvete očitno požvižga. Ali se morebiti motimo? Morda pa je Dimitrij Rupel pravi primer zglednega diplomata? Tudi to je mogoče, kajti Henry Wotton, eden od znanih diplomatov, je v šestnajstem stoletju zapisal tudi hudomušen stavek, da je "diplomat poštenjak, ki so ga v tujo državo poslali lagat za njegovo državo". Minister Rupel je gotovo prototip takšnega diplomata, le da isto počne v lastni državi. Iz njegovega zornega kota seveda tudi tokrat ne gre za veliko napako. Zgrešil je le deželo in nekaj stoletij.