džamija / Evnuhi v islamskem haremu

Ob 1.17 uri zjutraj, 8. decembra 2004, je s 24 glasovi za in 1 proti mestni svet Ljubljane končno izglasoval odlok o sprejemu prostorskoureditvenih pogojev za plansko celoto V2 Trnovo-Tržaška cesta (za območje urejanja VR2/6 ob Cesti dveh cesarjev) ali na kratko o lokaciji za gradnjo džamije. Kar je bil zadosten povod za vnovičen val fobij, ob katerih se nam počasi že kravžljajo lasje in nas stiska v želodcu in smo vse bolj prepričani, da smo narod, ki nujno potrebuje psihoterapijo.

V slabem letu, odkar so se v javnosti prvič pojavile razprave o gradnji džamije, se v artikulaciji argumentov proti gradnji pravzaprav niti ni veliko spremenilo. Morda le toliko, da so se politiki, če ne drugega, naučili osnovnih izrazov, kot so recimo džamat, na klopeh v mestnem svetu je bilo videti celo knjige o islamu. Vsi po vrsti so tudi ugotovili, da odkrita sovražnost morebiti ne prinaša največ političnih točk, zato je največkrat ponovljeni stavek vseh nasprotnikov gradnje džamije tale: "Nič nimam proti muslimanom, veliko mojih prijateljev je muslimanov, ampak ..." In potem sledijo briljantni prispevki k slovenski veleumnosti. Če izhajamo iz izjave Mihaela Jarca, svetnika Liste za čisto vodo, je naša sveta dolžnost, da se borimo proti džamiji: "Slovenci smo v svoji hiši še vedno večinski narod in smo manjšini prisiljeni postaviti omejitve." Zato vam ponujamo žlahtni izbor, brez velikih komentarjev, ker je včasih ob takih neumnostih najbolje molčati.

Najprej je treba celemu problemu vnesti ta pridih usodnosti. Recimo svetnik Peter Sušnik, SDS, je gradnjo džamije primerjal s Črtomirjem: "Problematično je, da pod krinko noči opravljate tako pomembno razpravo. Džamija bo sijajen objekt v slovenskem prostoru, ki bo gotovo eden najbolj versko zaznamovanih dogodkov po Krstu pri Savici."

Usodnost je vezana na enormnost, v primeru džamije na velikost objekta. Najbolj je seveda na udaru minaret. Da bo kvaril pogled na ljubljanski grad, da kaj si bodo mislili tujci, ki se bodo pripeljali v Ljubljano, da ... kot je lepo povedal svetnik Zvone Penko, SNS: "Nihče nam bo govoril, kakšne spomenike moramo postavljati v naš prostor pod pretvezo, da gre za sakralne objekte." Gregor Gomišček, SDS, je bil še bolj poetičen: "Res nisem nestrpen, ampak ko pridem v Mojstrano in slišim tisto muziko naglas, mi ni prijetno. Kako naj bo prijetno ljudem, ko bodo slišali klic iz minareta, ki ga sploh ne bodo razumeli." Najbolj inovativen razlog za ukinitev minareta so ob vložitvi amandmaja navedli pri poslanski skupini SLS: "Nikakor ni potrebno za izvajanje verske dejavnosti graditi stolpa za klicanje vernikov, ker se v sodobnem času s polno alternativnih medijev obveščanja namen bistveno lažje doseže. Minaret je bil potreben v času, ko še ni bilo drugih sredstev." Še bolj jih je skrbela varnost, tako da so predlagali amandma, da se dovoljenje izda šele "po objavi pozitivne varnostne ocene Ministrstva za notranje zadeve RS glede na razmere v Ljubljani in Sloveniji po umestitvi nameravanega objekta".

Glas ljudstva

Vsi svetniki, ki so nasprotovali džamiji, so se sklicevali na glas ljudstva, češ da stanovalci Murgel in okolice odločno nasprotujejo graditvi Islamskega kulturnega centra. No, pa da vidimo, kakšne argumente so navajali stanovalci ob javni razgrnitvi odloka. Top 5:

"Se zavedamo bolezni, ki bi jih prinesle večje skupine islamskih vernikov, ki bi prihajali iz Meke in romarskih krajev."

"Na tem območju je veliko črnih gradenj, ki so jih zgradili v glavnem priseljenci iz naših nekdanjih republik. Ali za njih gradimo ta center? Kako bomo sprejeli množice njihovih turistov sredi Ljubljane z vsem, kar prinesejo, tudi finančno mafijo?"

"Nasprotujemo nasilju, kateri bi se izvajal nad fanti in dekleti zaradi islama."

"To je tako, kot če bi kraško hišo postavil na Krvavec."

"Pri potovanju po južni obvoznici bi objekt deformiral blagodejni pogled na Kamniške planine, s tem pa tudi emocionalno prizadel ponos Slovencev na svojo pokrajino."

Če se ob teh še nasmehnemo, so naslednji že katastrofični, ki nas zapeljejo v biblične razsežnosti. Postavitev džamije namreč vodi v propad slovenstva. Začne se s teorijo agresivnosti drugih in pridnosti nas: "V čem so pa oni boljši od nas, da bi se jim morali umikati in podrejati njihovim interesom? Nas je res brezbožno in brezbrižno življenje pripeljalo tako daleč, da se sploh ne cenimo in se ponujamo kot prostovoljen plen agresivnejšim skupinam? Ne cenimo več lepote narave in pomena te lepote predmestja s svojimi drevesi in travniki za naše otroke? Ne cenimo več naših ljudi, ki so s skromnostjo, pridnostjo, potrpežljivostjo ustvarili to lepo Slovenijo, posejano s cerkvicami na hribih?"

Ker take izkušnje smo v zgodovini menda že imeli: "V zadnjih 1000 letih smo imeli s takim uvozom tuje kulture zelo slabe izkušnje in smo prepričani, da nem ni potreben nov poizkus spremembe slovenske meščanske mentalitete." Zato, bojte se tujcev: "Smo proti vsakemu izsiljevanju in terorju proti slovenskim oblastem in proti Slovencem, še posebno proti tujcem, ki so komaj prišli v našo državo, pa že izsiljujejo in terorizirajo." Ker to vodi v neizbežen propad naroda: "Z nekritičnim odpiranjem vrat vsemu, kar v zavetju demokratične odprtosti pride v Slovenijo, lahko samo sebi skopljemo jamo. Vprašanje je, ali bo Slovenija čez 50 ali 100 let še prepoznavna po svojih šegah, navadah in izročilih, če jih nihče ne bo hotel z veseljem živeti." Ker prišla bo apokalipsa: "Srbi se izseljujejo s Kosova, mi pa se bomo tudi. Samo ne vemo, kje boste parcelo pokazali in kam bomo šli."

Ko smo mislili, da smo najhuje že preslišali, se nam spet zgodi oddaja Trenja. Ne, ne na tisto z začetka leta, temveč na njen deja vu pretekli teden. Po vsem opozarjanju, da naj, prosim, nikar ne delajo oddaj, ki bodo že v izhodišču naravnane populistično in se sprevržejo v parado nestrpnosti, je bil medij spet odprt za nestrpne izpade brez meja. Ustvarjalci oddaje so se še enkrat izkazali in slovenska zahojenost je z vso silo udarila z malih ekranov. Priznam, da sem postala nestrpna. Ob poplavi neverjetnih miselnih konstruktov o ogroženosti naroda - Angelca Žerovnik se je zamislila: "Slovenci so zelo trpeli, ko so bili vdori Turkov in takrat pobijanje" -; delitvijo državljanov na naše in vaše - Mihael Jarc je ob dejstvu, da so muslimani slovenski državljani, tajniku Islamske skupnosti razložil: "Drži, ampak vi ste Bošnjak, jaz sem Slovenec" -; ter nebuloz kar tako - meščan Metod Škerjanec se je vprašal: "Kaj si bo pa lahko en Ljubljančan notri ogledal? Nič!" -; je nedvomno prvo mesto med izjemnimi izjavami dosegel Fedja Košir. Arhitekt, ki je naredil načrt za džamijo leta 1982, je od takrat očitno začutil pravi slovenski ponos in se postavil na okope: "Zdaj, lahko da kdo, ki je bil na začasnem delu v Iraku, pravi, da mu je to sranje všeč in fino in prelepo, meni pa to ni všeč." Skrbi ga velikost, kar je ponazoril z izjavo, ki resnično odseva razgledanega človeka: "Džamija ima pa svoj harem in tisto, ki ga tudi uporablja." Za konec pa je navedel še najbolj bistven argument proti: "Veste, Slovencev z islamsko kulinariko ne boste navdušili, ker islam prepoveduje alkohol."

Ah, preproste duše slovenske.