"za čistejšo slovenijo" / Nismo za izbrisane

"Gospod Perak, ali me poznate?" se je k Marku Peraku obrnil Jože Iršič, nekdanji teritorialec, "pomagal sem vas nositi iz gozda." V razgreti sobi mežiške občine, kjer je že slabo uro potekala tiskovna konferenca o vprašanju izbrisanih in peticiji za odvzem državljanstva, so razburjeni glasovi za hip potihnili. "Ne, morda na videz," je Iršiču odgovori Perak. "Srečali smo se pet do pol šestih, ležali ste za tistimi panji, ne trdim, da ste bili v zasedi, ko vas je naš teritorialec zasledil, ko vas je opozoril in vam rekel, takrat so bile druge komande, izadži. Ti si rekel, neču ni živ. V življenju ne bom pozabil, temu je sledil rafal iz tvojega avtomata. Takrat smo vas sploh zasledili, kje ste. In potem smo udarili. Niti nismo vedeli, na koga streljamo. Mi smo vžgali." Pri tem je bil Perak ranjen v koleno. "Ko smo te pobrali, smo ti imobilizirali nogo. Ko ti je nekdo rekel, da imamo tudi mi družine, pa se moramo sedaj ganjati tu po lesu, si ti odgovoril, da je to tvoja služba, tvoja dolžnost." Večina zbranih je zmagovito zaploskala, Peraka naj bi bili dobili na laži, Iršičeva zgodba naj bi bila dokaz, da je bil Perak v tistih junijskih dneh agresor in da je deloval proti Sloveniji. A Iršič ni počakal odgovora. Matevžu Krivicu je zabrusil, da so se oni borili za Slovenijo, on pa ne, in da bi bila sramota, če bi mu kdaj otroci rekli: "Ata, kaj si ga sral po Holmecu, da mi zdaj plačujemo za to!?" Nato je zapustil sobo, v kateri je potekala "spravna" tiskovna konferenca Društva izbrisanih. Le nekaj minut kasneje mu je sledil Jože Kreuh, Mežičan, ki je začel zbirati podpise proti Peraku. S predstavniki izbrisanih se niso hoteli pogovarjati. Zgodba Marka Peraka pa je bila drugačna. "Z vso odgovornostjo izjavljam, da nisem streljal. Ni bilo nobenega zakopavanja, nobenega sovražnega dejanja. Niti enega samega strela nisem sprožil. Če sem storil kaznivo dejanje, me kaznujte, a to mi morate dokazati. Imam pisno izjavo vojaka, ki me je ustrelil. To, da vam ni všeč, da se ukvarjam z Društvom izbrisanih, pa je samo vaš problem."

In ravno zaradi izbrisanih se je Mežica spet prebila na prve časopisne strani, četudi je mežiški župan potarnal, da je to krivično. Kdo je pravzaprav začel streljati in kdo je kriv za spopad na Holmecu, niti najmanj ni povezano z vprašanjem izbrisanih. Čeprav je Matevž Krivic vsaj petkrat ponovil, da tudi za najhujšega zločinca obstajajo človekove pravice, da Perakova medvojna vloga, čeprav ni bila negativna, nima nikakršne zveze s popravo krivic, ki jih je storila država, v skoraj triurnem pogovoru ni bilo videti, da nasprotniki izbrisanih in Marka Peraka sploh poslušajo nekdanjega ustavnega sodnika in da ločijo med domoljubjem in pravno državo. "Nisem nacionalist, ampak sem domoljub, rad imam to Slovenijo, rad imam ljudi, ne pustim pa, da bi Slovenija plačevala tistim, ki so nas pobijali ali pa hoteli pobijati. To ne gre," se je recimo razburjal Jože Kreuh. "Gospod Perak je častno opravljal svojo dolžnost kot oficir JLA, to pomeni, da naj tudi do konca častno prevzame posledice," je kasneje dodal Branko Kaker, nekdanji poveljnik 62. koroškega odreda.

A Marko Perak je na podlagi ugotovitve državnih organov že pred leti dobil odločbe, ki pravijo, da ni uporabil strelnega orožja in da zato ni izdal ukaza podrejenim. Marko Perak je po preverjanju dobil slovensko državljanstvo. Težko mu je zameriti, da se kot vojak sredi gozda ni vdal oboroženim teritorialcem, težko mu je očitati, da karavle ni izročil, saj naj bi mu jo bili zagodli slovenski obveščevalci. Prav tako je smešen očitek, da se je kot ranjenec zdravil v vojaški bolnišnici v Beogradu, do tega je imel navsezadnje vso pravico. Perak je bil pač podoficir JLA in za osamosvojitev Slovenije sicer nima zaslug, a to seveda ne pomeni, da mu lahko država povzroči krivice ali da mu za svoja krivična dejanja ne sme izplačati odškodnine. Ravno nasprotno, tudi če bi bil Marko Perak obsojen, bi mu morala država zagotoviti pravično sojenje in mu hkrati zagotavljati osnovne človekove pravice. A država tega ni storila, ne prvega ne drugega. Zdi pa se, da podpisniki peticije Marku Peraku zamerijo, da se na položaju podpredsednika Društva izbrisanih, četudi tega statusa nima več, bori za po krivici kaznovane ljudi. Predvsem pa je popolnoma neresno, da večina podpisnikov peticije, na soočenje jih je od več kot tisoč prišlo le nekaj deset, izbrisanim ne priznava pravice do odškodnine. Ali nagrade, kakor so domnevne velikanske stroške poimenovali nekateri razpravljalci. "Lahko si najamejo ameriškega advokata, tistega iz Kapruna, pa bodo odškodnine stokrat višje, kot če bi bil kdo iz Nemčije. Če zakon odškodnin ne bo preprečil, bo država kapitulirala." A nestrpen strah ima velike oči, Marko Perak je recimo javno dejal, da bo od države ne bo zahteval več kot 86.000 SIT za stroške, ki jih je imel s pridobivanjem uradnih potrdil.

Kljub zanikanju nestrpnosti, ksenofobije in "drugih učenih besed, ki si jih izmislijo v Ljubljani" - ob imenu Matjaža Hanžka in ob njegovem opominjanju na nacistično Nemčijo so veterani skoraj ponoreli - pa je bilo vseeno videti, da tiskovna konferenca "spirale sovraštva" ni prekinila. Nekateri protagonisti peticije so soočenje zelo hitro, skoraj strahopetno zapustili, še prej pa napovedali, da bodo izbrisane "preverjali" po vsej Sloveniji. Po njihovem naj pri nasprotovanju izbrisanim ne bi šlo za linč, "če bi to hoteli, bi opravili že zdavnaj", ampak zgolj za domoljubno dejanje. Takšno dejanje, ki je skoraj podobno boju proti JLA. Na koncu tiskovne konference je ostala le še peščica sodelujočih in utrujeni mežiški župan.

Kljub dobremu namenu je po Koroški tudi naslednji dan krožila govorica, "da ta oficirski Srb zahteva 20 milijonov tolarjev in da ga je treba nagnati iz države". Po Ravnah so se pojavili plakati, ki so pozivali k očiščenju Slovenije, pojavili so se v bloku, kjer živi predsednik območnega odbora Društva izbrisanih. Ušesa nekaterih trdoglavih domoljubov so še zmeraj gluha. Vendar bi bilo krivično sovraštva do izbrisanih obtožiti Korošce, za nestrpnost in pozive k pogromu so bolj od ljudi, ki ne poznajo zakonskih podrobnosti in razlike med državljanstvom in stalnim prebivališčem, krivi politiki, ki namenoma manipulirajo in spodbujajo nestrpnost. O Marku Peraku je v parlamentu najprej govoril Janez Janša, štiri dni po njegovem "razkrinkanju" pa je po Koroški začela krožiti nestrpna peticija. "Nekateri pravijo, da bilo bolje, če te tiskovne konference ne bi bilo, drugi so drugačnega mnenja. Dejstvo je, da sem v Mežici mirno živel, vse dokler se nisem začel ukvarjati z izbrisanimi. Najbolj pa se čudim, da me nihče iz države, razen gospoda Hanžka, ni jasno podprl. Čeprav imam sedaj težave in ima težave tudi moja družina, bom izbrisanim pomagal še naprej," je nekaj dni po mežiškem "pogovoru" povedal Marko Perak. "Ustavijo me lahko le, če me kdo fizično eliminira."

Ko so pred leti v češkem mestu Usti začeli postavljati zid, ki naj bi "čiste" meščane ločil od "nečistih" Romov, je akcijo mestnih oblasti preprečil tudi obisk tedanjega češkega predsednika Vaclava Havla, Drnovška pa v Mežico že dolgo ni bilo.