osvobajanje iraka / Od klečeplazenja k plazenju

" ...Saudova Arabija, Singapur, Slovaška, Salomonovi otoki ..." In še 61 držav. Joj, prejoj, Slovenija manjka! "Na tovrstni seznam zagotovo ni biti prijetno uvrščen," je novico komentiral zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. No, dr. Rupel ni govoril o pozitivni listi. Govoril je o tistih, ki se niso uvrstili na SEZNAM. Zdelo se mu je neprijetno, da je Slovenija neuvrščena. Namestnik ameriškega obrambnega ministra Paul Wolfowitz je namreč objavil listo držav, ki se lahko potegujejo za posle pri obnovi Iraka, financirane iz ameriškega proračuna. Na Wolfowitzovem seznamu so tiste prijateljske države, ki sodelujejo pri okupaciji Iraka. Kriterij je jasen: države, ki z vojsko pomagajo pri okupaciji, se lahko potegujejo tudi za velike obnovitvene posle. Države, ki pri okupaciji ne sodelujejo, pri velikih poslih, ki jih financira ameriški proračun, ne bodo sodelovale. In Slovenija se ni kvalificirala na seznam tistih držav, ki lahko računajo na posle pri obnovi, saj pri okupaciji ne sodeluje. S tem, ko se Slovenija ni znašla na seznamu držav, ki smejo kandidirati za posle pri obnovi Iraka, je končno dobila uradno potrditev, da ne sodeluje pri okupaciji Iraka in da ne bo deležna beneficij, ki pripadajo ostalim sodelujočim v okupacijski koaliciji.

V kakšni družbi se je znašla Slovenija? Med državami, ki nimajo statusa okupacijske zaveznice, je na prvem mestu Kanada. Tudi Francija, Nemčija, Rusija in Kitajska ne nastopajo na seznamu držav, ki Američanom pomagajo pri okupaciji Iraka. Kako je s sosednimi državami: okupatorskega statusa nimata Hrvaška in Avstrija. Italijanska in madžarska podjetja pa se bodo lahko potegovale za posle pri obnovi Iraka. Od držav, nastalih na ozemlju SFRJ, se bo za posle v Iraku lahko potegovala Makedonija; Makedonci so torej edini od ex-Yu narodov, ki imajo v Iraku status zaveznikov. Med članicami Evropske unije se za seznam zaveznic niso uvrstile še: Grčija, Belgija, Avstrija, Finska, Irska, Luksemburg in Švedska. Če pomislimo nekoliko temeljiteje, se je Slovenija znašla v imenitni družbi. Finska in Irska veljata za najbolj propulzivni evropski državi, Nemčija in Francija sta itak dva ključna stebra evropske unije, Kitajska in Indija sta najbolj številčni državi planeta. Torej bi z ministrom Ruplom težko delili neprijetne občutke, ki ga obhajajo, ker se Slovenija ni znašla na seznamu držav, ki se lahko zaradi kolaboracije pri okupaciji Iraka potegujejo za posle pri obnovi.

Res pa je, da razlogi za neprijetno počutje slovenske diplomacije obstajajo. Slovenska diplomacija je novembra lani in februarja letos pristopila k deklaracijam, ki so govorile o pripravljenosti za sodelovanje v koalicijah, ki bodo Sadama Huseina prisilile k razorožitvi. Hkrati je slovenska diplomacija februarja letos pristopila k izjavi, ki je govorila o tem, da je ameriški državni sekretar Colin Powell varnostnemu svetu ZN predstavil prepričljive dokaze o obstoju iraškega orožja za množično uničevanje. Slabo leto dni po tem govoru ameriške oblasti kljub okupaciji Iraka niso dokazale sumov, o katerih je govoril državni sekretar Powell. Ker je slovenska diplomacija pristopila k t.i. vilenski izjavi, se je Slovenija na začetku letošnje pomladi znašla celo na seznamu držav, ki si zaradi sodelovanja v "koaliciji voljnih" zaslužijo dodaten ameriški proračunski denar. Bela hiša je namreč zaveznicam sklenila razdeliti dve milijardi USD, v tej vsoti pa so bili po prvotnem načrtu tudi dobri štirje milijoni USD, namenjeni Sloveniji. Slovenska vlada je ob tem zagotavljala, da Slovenija ni članica zavezništva, ki je šlo nad Irak. Ameriška administracija naj bi celo pojasnila, da se je zgodila napaka - potem pa je Slovenijo doletela še zahvala ameriške zakonodajne oblasti. Zakonodajalci so se prav tako zahvalili za slovensko podporo vojni v Iraku. Predstavniki vladajoče koalicije so nekajkrat zapored pojasnili, da Slovenija ni članica koalicije. Vendar so pojasnilom slovenske strani sledile ameriške zahvale za sodelovanje pri naporih v Iraku. Zdi se torej, da ameriška diplomacija iz ravnanja slovenske vlade ni znala razbrati, ali Slovenija okupacijo Iraka podpira ali ne. Ameriško knjigovodstvo je zato Slovenijo dolgo časa uvrščalo na seznam držav, ki iraško ekspedicijo podpirajo.

Tako je sredi letošnjega aprila zunanji minister dr. Rupel na sestanek povabil gospodarsko ministrico dr. Teo Petrin in predsednika Gospodarske zbornice Jožka Čuka; na skupnem sestanku so govorili o sodelovanju pri povojni obnovi Iraka. Zunanji minister je tedaj sporočil, da slovenska diplomacija "pospešeno išče možnosti za vključitev slovenskih podjetij v obnovitvene projekte". Če se je sredi aprila dozdevalo, da bo slovenska gradbena mehanizacija ob posredovanju slovenske diplomacije kmalu potovala v Irak, je slovensko veleposlaništvo maja letos iz Washingtona poslalo depešo, ki je povzemala vsebino sestanka med ekonomskimi svetovalci držav "vilenske skupine" ter predstavniki ameriškega ministrstva za trgovino. Predstavnica ministrstva za trgovino Jeri Jensen-Moran je tedaj povedala, da "pri obnovi Iraka ZDA sodelujejo s partnerji protiiraške koalicije." Predstavnica ameriške administracije je bila vprašana tudi, kaj ameriško načelno stališče pomeni za podjetja iz držav, ki niso članice protiiraške koalicije. "Od začetka v Iraku sodelujemo s koalicijskimi državami, vendar to ne pomeni, da bomo sodelovanje drugih odklanjali. Vendar pa se na nas (Department of Commerce) npr. ni obrnilo še nobeno francosko ali rusko podjetje," je odgovorila Jeri Jensen-Moran.

Decembrsko stališče Pentagona je torej podobno majski napovedi ministrstva za trgovino. Res pa je, da je Pentagon vmes opravil inventuro. Inventura je bila potrebna, ker ZDA vstopajo v volilno leto. Pojme je bilo potrebno ponovno definirati. Po novi definiciji so zaveznice tiste države, ki so v Irak vložile vsaj minimalen vojaški napor. Verbalno klečeplazenje za zavezniški status danes ni dovolj. Zaveznik je tisti, čigar vojaki se plazijo po prahu.

Obstajata vsaj dva razloga za inventuro in natančnejšo definicijo. Marca in aprila so bili okupacijski napori uspešni in zdelo se je, da bo leta 2004 ameriška vojska iraški kontingent občutno zmanjšala. Če je šlo aprila še vse kot po maslu, je današnje stanje za okupacijske sile vedno bolj neprijetno. Nobenih znakov ni, da je iraški odpor zlomljen. In nobenih znakov ni, da bi ameriške sile lahko začele z delnim umikov. 130 tisoč ameriških vojakov ostaja v Iraku. Okupacijske sile vseh ostalih držav predstavljajo komaj dobro desetino ameriške cifre. S takšnim razmerjem se gre težko na volitve. Volilna kampanja bi bila bolj elegantna, če bi bilo vojakov iz zavezniških držav 30 ali 40 tisoč, ameriških vojakov pa manj kot 100 tisoč.

Drugi razlog je evropski. Ameriška administracija je inventuro zaveznic naredila tik pred tem, ko je Evropa začela zadnjo rundo pogajanj o evropski ustavi. Ameriška administracija dviguje samozavest Poljski in hkrati zaostruje odnose z Nemčijo in Francijo. Hkrati računa, da bo zabila klin med "staro" in "novo" Evropo.