pomniki / Knežji kamen proti splavu

To so dnevi, ko nam je začel evropski sen zelo dokončno trkati na vrata oziroma smo mu začeli mi skrajno konkretno praskati po šipi in zato ne sme presenetiti, če mnogim v prsih plapolajo neke vzvišene narodotvorne plemenite zastave. V Kobaridu tako potekajo posebne priprave, da bi v poseben poklon pridružitvi še pred uradnim sprejetjem v pregovorno dobrohotna nedra stare celine ob župnijski cerkvi sredi mesta postavili poseben pomnik slovenski državnosti, ki naj bi obenem predstavljal spomenik vsem žrtvam imperializma, nacizma, fašizma in komunizma ter celo "tudi otrokom, ki se niso smeli roditi - proti lahkomiselnemu pojmovanju splava". Šlo naj bi za nič manj kot stilizirano repliko našega knežjega kamna z Gosposvetskega polja v merilu ena proti ena, vlogo za občinsko soglasje pa je vložilo dvanajst članov lokalnega župnijskega pastoralnega sveta v navezi s sedmimi člani gospodarskega sveta Župnije Kobarid. V uradni obrazložitvi so skupaj napisali, da bi ta "nevsiljivi pomnik" ob vstopu v EU zaznamoval dejstvo, "da imamo tudi Slovenci svojo zgodovino, da so bili v 19. in 20. stoletju naši odnosi z zahodnimi in severnimi sosedi večkrat - večinoma ne po naši krivdi - hudo moteni in da smo še vedno obremenjeni z nerazrešenimi travmami. Pomnik želimo postaviti še pred prvim majem letos."

Povedati moram, da sem se v Kobarid odpeljal nekako poln strpnosti in dobre volje, saj tovrstni izklesani napisi - dokler se gradijo na lastnem zemljišču z lastnimi sredstvi - v resnici ne presežejo mojega tolerančnega praga. A po srečanju oziroma nesrečanju s kobariškim župnikom Brankom Melinkom, enim izmed pobudnikov in glavnim motorjem celotnega projekta, nisem imel druge izbire, kot da sem spremenil mnenje in začel vse skupaj jemati kot vse prej kot "nevsiljiv" pomnik in v osnovi skrajno politično zaznamovano mešanje govna na krilih osebne križarske vojne. Krajani so mi povedali, da je bil prejšnji župnik častni občan in med vsemi sloji populacije priljubljen mož, v prostem času goreč zgodovinar in po svoje je očitno amaterski zgodovinar tudi župnik Branko, za katerega so nam še povedali, da na sestankih krajevne skupnosti rad uporabi Mladinine naslovnice kot očiten zgled fuzije med komunizmom in fašizmom. Tudi po telefonu je bil do mene skrajno nezaupljiv in maltene napadalen, vendar sem ga na koncu vendarle uspel omehčati in se z njim dogovoriti za sestanek. "Zdaj se toliko govori o teh odpisanih, a tisti pravi odpisani smo v resnici mi," mi je med drugim zaupal po telefonski žici: "Nihče ni bolj odpisan kot ta naša celotna dolina. Dve tretjini Italijanov sploh ne vesta, da je Kobarid v Sloveniji. Tukaj imajo svojo kostnico iz druge svetovne vojne in jo hodijo obiskovat, kot bi prihajali v lastno domovino!"

V četrtek sva s kolego Škafarjem, serpentin in gradbišč polno cesto podcenjujoči mestni srajci, resda zamudila kake pol ure, vendar nama je župnikova naglušna oskrbnica najprej po telefonu in takoj po prihodu tudi v živo razložila, da je župnik nekam odšel in da ga ne bo do kosila ob pol enih. Vsa sparjena in prekuhana sva se tako vrnila ob enih in se bila za zamudo pripravljena iskreno in ponižno opravičiti, pa za to nisva dobila priložnosti, ker nama je od zategnjenega besa drgetajoč možak pred nosom zadrlesknil in zaklenil vrata župnišča: "Še z dvema človekoma smo vas čakali od enajstih do pol enih ..." kar je čista laž, razen če naju niso čakali kje v kakem gozdu, "vaš vlak je odpeljal!" Poleg vrat nama je brezprizivno zadrlesknil tudi svoj um, saj se na moje vztrajno zvonjenje preprosto ni odzval, tako kot ni muksnil tudi na telefonske pozive, naj se vendar neha obnašati kot otrok in naj tudi mene ne sili, da se obnašam podobno. Z druge strani slušalke se je razlegala samo tišina in vsa pojasnila sva bila žal prisiljena iskati drugje.

Z nekaterimi nama je lahko postregel župan Pavel Gregorčič, dolgoletni član Zveze za Primorsko in prapranečak pesnika Simona: "Jasno, da so name pritiski, naj vse skupaj ustavim, da to pač ne gre. Jutri se mi je recimo napovedala močna borčevska delegacija. Ampak preprosto nimam nobene podlage, da tem pritiskom ugodim, s tem bi na koncu koncev sprožil samo še večji požar." 120 centimetrov visoki pomnik so želeli pobudniki sprva postaviti pri cerkvi svetega Antona nad Kobaridom, a se občina s tem ni strinjala, saj naj bi to ne bilo primerno, glede na dejstvo, da je prav tam kostnica davno preminulih italijanskih vojakov. Kot druga možna lokacija je bil izbran prostorček med zvonikom in glavnim vhodom v župnijsko cerkev, a se je tudi tukaj zapletlo, saj je župnik zmotno domneval, da je ta parcela last župnije, v resnici pa gre za javno površino. Občina mora kot skrbnik javnega dobrega v takih primerih za mnenje poprositi krajevno skupnost, ki se je nedavno izrekla v prid načrtovanemu spomeniku, tako da bo do postavitve očitno prišlo. "Moji upravni organi ne najdejo vzroka, da bi rekli ne," pravi župan. "Tudi sam ne najdem pravne podlage, da bi občina presojala o vsebini, katere iniciative so pravične in katere ne. Spomeniki - tudi če je na njih kdaj kaj napisano narobe - so pač znamenje časa in v poduk vsem bodočim rodovom."

Županove filozofske drže žal ne delijo mnogo prebivalci te navidezne primorske idile. Mlajši sogovorniki sicer hvala bogu niso imeli blagega pojma o tem, da naj bi se sploh gradilo karkoli spornega, starejši občani pa si čas med šihtom in pirom očitno radi popestrijo tudi s tovrstno zdraho. "Povedal vam bom štiri stavke in po tem me ne sprašujte ničesar več!" se je z mano pogodil upokojenec, ki rad sede v senco krošnje pred mestno občino. "Po ustavi je cerkev ločena od države. Ta spomenik je političnega značaja in o tem naj odloča država. Napaka je županova, ker mu njegova uradna dolžnost narekuje, da na tako vlogo po ustavnem zakonu odgovori negativno. Če je nekaj določeno z ustavo, nima o tem krajevna skupnost prav nič pametovati. Ne more nam zdaj državne politike narekovati cerkev, ja kam smo pa prišli?! Če ne bi bili naši pravniki taki pocarji, kot so, potem naša občina ne bi bila v takem dreku. Take reči se lahko dogajajo res samo na vasi."

Nasprotniki pomniku ne očitajo samo osnovne vsebine, temveč tudi strahovito naglico, s katero so se ga pobudniki na krilih strastne želje, da bi se Novemu svetu ponosno zalesketal še pred prvim majem, spravili postavljati. Iz prvotnega predloga je tako po hitrem postopku izginila ena cela letnica (slovenska samostojnost in državnost bo tako omejena z letnicami 658-745 in 1991. Slednji je bila prej pridodana še cifra 2004, a so se potem mnogi ustrašili, da bi tako pomnik sprejem v EU obeležil kot smrt karantanske suverenosti), in tudi pet zlomljenih svedrov, ki naj bi bili zasajeni v kamen, za katere mi ni nihče znal povedati, kaj naj bi sploh predstavljali. Končno (oziroma trenutno veljavno) vsebino tako pozna le redkokdo, morda v resnici samo župnik Branko, ki pa ti, če te to slučajno zanima, tako rad zadrleskne vrata naravnost v nos.

"Šestdeset let po vojni postavljati neke politične spomenike, to preprosto ne gre. Gledati moramo naprej, ne nazaj," pravi Rado Kodeli, član območnega združenja zveze borcev. "Cerkev naj se ukvarja z bogoslovjem in naj pusti politiko pri miru. S tem razdvajajo ljudi. A veste, da se že gledamo kot pes in mačka? Sem udeleženec NOB in jo bom zagovarjal do konca, saj brez nje ne bi bilo slovenstva in še manj Slovenije. Mi smo šli v borbo in sploh nismo vedeli, kaj je to komunizem, smo pa še kako dobro vedeli, kaj je to fašizem." In kako si gospod Rado razlaga dejstvo, da je bil predlog o spomeniku na prvem pravem zboru krajevne skupnosti sprejet? "No, cerkev je pač organizirala vse tiste svoje podrepnike, mi pa žal nismo bili organizirani. Župnik jim je v nedeljo pri maši pač naročil, da morajo priti, in so seveda prišli." Ga bo skelelo, ko se bo po prvem maju vsak dan sprehajal mimo nevsiljivega pomnika? "Brez skrbi, da me bo skelelo."

"Primorska ni Ljubljana," me je podučil naslednji sogovornik, izobražen gospod srednjih let, "kar pomeni, da tukaj ni bilo izdajstva, ni bilo bele garde in ne kolaboracije - tukaj se je namreč dolga desetletja trpelo pod fašizmom. Tudi naši fari, tudi oni so bili večinoma s partizani, tudi oni so bili večinoma sami Čedermaci." Zanimivo je, da so praktično vsi, ki jih obet postavitve moti, besni zaradi napisa o žrtvah komunizma, nihče pa ni sam od sebe izpostavil, da bi mu v nos kaj preveč skakal tisti del napisa, ki govori o vseh nerojenih otrokih, žrtvah splava. "No, saj tudi to, saj tudi to, nič ne rečem," je, ustrezno spodboden, navrgel naslednji sogovornik: "Tukaj pa se vprašam predvsem: zakaj ravno Kobarid? V takšnem kraju vsi vemo vse o vseh, kdo je s kom skočil v posteljo ali kdo tega sploh ne počne v postelji, kdo stoje ... Dvomim, da prav naš kraj v splošni slovenski statistiki splavov kaj bistveno skače ven iz povprečja ... Morda pa smo mi toliko boljši, toliko bolj pridni, in lahko s tem spomenikom zdaj žugamo Sodomi in Gomori v Ljubljani?"

Kakorkoli že, ker do župnikovih besed žal nismo imeli dostopa v živo, lahko del zgodbe glede vzgibov za to celotno kolobocijo morda razberemo iz njegovega kratkega spisa, ki ga lahko skupaj s skico načrtovanega knežjega kamna naključni popotnik dobi recimo v lokalnem vojnem muzeju. "Ne moremo dovoliti, da bi bila zgodovinska in kulturna posebnost našega naroda - čudež v Evropi - zapisana izginotju. Le malo je narodov na svetu, ki imajo podobno usodo: morda Judi, Armenci, Kurdi," lahko tudi preberemo v sklopu tega sestavka. "Glavna kohezivna sila v Sloveniji je katoliška vera. Slovenščina je star, lep, razvit jezik, pa tudi zahteven. Konec je utvar: Brezrazredna družba, vsi enaki, brez davkov, brez razrednih sovražnikov, BREZ BOGA! Živimo v znamenju: Time is money (čas je denar). Zmotna je ugotovitev: Oblast je dobra - zamenjajmo 'od zgodovine prehlajeno' ljudstvo! Evropa, ki je bila že uresničena v 'mračnem' srednjem veku in še lep čas novega veka, je nova priložnost. Upamo, da kapital ne bo njena prva in edina gonilna sila. Sicer se nam slabo piše. Evropa potrebuje dušo. Soočenje z resnico, ki nas edina lahko postavi na trdna tla, naj nam pomaga, da 'edinost, sreča, sprava nazaj k nam se vrnejo'."

Župniku Branku, amaterskemu zgodovinarju in možu s poslanstvom, ki se je zame ovil v neprobojni molk, sem v velikansko ključavnico njegove trdnjave v centru Kobarida (pod vrati ga nisem uspel potisniti, saj je župnišče tudi na ta način pretesno zaščiteno pred vsakim neljubim vdorom) zataknil daljše sporočilo. Med drugimi bolj osebnimi stvarmi sem mu tudi čestital za novi zabiti žebelj v krsto že tako gangrenastih odnosov med dvema zgodovinskima blokoma, za konec pa sem mu mimogrede tudi razložil, da se našim izbrisanim dejansko reče izbrisani, medtem ko so bili Odpisani sijajna jugonadaljevanka o boju proti nemškutarjem. Če vam povem po pravici, nisem mogel dovolj hitro dočakati trenutka, ko sem dokončno tresknil tudi s svojimi vrati, vrati avtomobila, in za dolgo časa zapustil žalostno mestece. Upam namreč, da položaja vseeno ni najbolje povzel tisti izmed mojih sogovornikov, ki je dejal: "Najprej imamo župana, ki je v svojih dolgih mandatih ustvaril tako proračunsko luknjo, da je ne bomo mogli nikoli zaflikati, zdaj smo dobili pa še norca za župnika. Zna biti, da se nam v Kobaridu še dolgo ne obeta nič lepega."