nasilje / Od klofute naprej

Dandanes udariti hčer v javnosti ni več dogodek, ki bi naletel na hudo obsojanje. O razsežnostih nasilja, ki se najpogosteje izvaja v imenu ljubezni in trde vzgoje, se lahko zamislimo. V Društvu SOS-telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja, morajo mesečno odsloviti štirinajst žensk, ki so v hudi stiski in potrebujejo zatočišče, kajti zanje ni prostora v obstoječih devetih varnih hišah. Varne hiše, ki imajo kapaciteto za 102 ženski in otroke, so na skrivnih lokacijah, saj je marsikatera ženska v resni nevarnosti. Ker so vsakodnevno deležne nerazumevanja, so se odločile spregovoriti pod psevdonimi.

Prek udarcev

28-letna Zvonka se je pred petimi leti poročila z nekdanjim sošolcem - na videz zadržanim in umirjenim, le eno leto starejšim moškim. Poroka je bila, kakor se spodobi za manjši slovenski kraj, iz katerega izhaja, velika in sosedom v zavist. Preselila se je k moževi družini, in ko je bila sedem mesecev noseča, jo je partner prvič sunil v garažna vrata. "Ko me je odrinil, se je njegova mama drla, naj moža bolj spoštujem in se lepše obnašam."

Ko je rodila hčer, očitkom, da je slaba mati in žena, ni bilo konca. Zadeva se je stopnjevala, zato je bil prvi hud pretep pred enim letom za Zvonko le smiselno nadaljevanje stvari. "Šla sem s hčerko na sprehod in ko sva se vrnili, je prišel mož domov. Hčerkina nogica se je zataknila na kolesarskem stolčku in začelo se je. Drl se je, da sem slaba mati, da hči že ni vreča krompirja, da bi lahko z njo tako ravnala. Hčerko mi je iztrgal iz rok in jo odnesel mami. Udaril me je po obrazu, začel dušiti, me dvignil in me butnil ob steno. Potem me je zbil na tla. Vlačil me je po tleh in brcal v trebuh. Rekel je, da grem lahko takoj od hiše, da k hiši tako nisem nič prinesla. Potem je prišla njegova mama in rekla, naj nehava, da bodo sosedi kaj slišali. Hči je jokala. Nato me je začela nadirati še tašča, češ naj se začnem obnašati kot žena in ne kot punca. Čeprav sem vstala ob šestih zjutraj, zlikala in prala ..." K zdravniku ni šla, prijateljem o tem ni nič povedala. "Saj bi tudi jaz rekla, da je iti treba ob prvem udarcu. Če si enkrat v tem, je pa drugače. Kajti poročiš se z nekom, ki ga imaš rad in mu zato z lahkoto marsikaj opravičiš. Za vse kriviš sebe, misliš, da bo boljše, a ni."

Mož je medtem začel s trdno vzgojo hčere. "Njegova starša sta mi rekla, naj je ne stiskam ves čas k sebi, da mora vedeti, kaj je vzgoja, pa kdo je oče. Če recimo ni hotela jesti, jo je mož nesel k prašičem, češ da jo bo vrgel k njim." Na tej točki je Zvonkin glas zatrepetal, hčerka, ki se je ves čas mirno motovilila okrog, pa je začela jokati. "Šla sem, če ne zaradi sebe, pa zaradi hčerke," je rekla, kot da še vedno ni prepričana v svojo odločitev. "Nisem vedela, kam. Če bi šla k svoji mami, bi takoj vedel, kje sem, in bi mi vzel otroka." Ta čas je shujšala in se počuti povsem izčrpano. Veliko je, kot pravi, prispevala tašča, ki je ves čas ščuvala svojega sina. "V tej družini je bil zmeraj glavni oče. In ker je ona trpela, sem morala tudi jaz," je pojasnila.

Kakršnikoli poizkusi vzpostaviti mir niso obrodili sadov. "Rekel je, da se z mano ne da pogovarjati, ker imam premajhne možgane in razumem samo udarce. Rekel je tudi, da se ne bo ločil, da je to zanj prevelika sramota, da me bo raje ubil." Na SOS-telefon je klicala iz službe in se prek njega pred enim mesecem znašla v varni hiši. Ker se je preselila iz domačega kraja, je pustila dobro delovno mesto - mimogrede, Zvonka ima višjo izobrazbo kot mož. "Klical me je po telefonu, češ da naj se takoj vrnem nazaj, da zdaj lahko še urediva stvari, da mi bo še žal."

Stereotipi

Ko se nekdo znajde v hudem življenjskem precepu, se mu zdi njegova zgodba edinstvena in neponovljiva, a če stopiš le korak vstran, vidiš, da je podobnih primerov toliko, da se jih je nabralo že za statistiko. Manja Kerin, strokovna vodja enega od devetih zatočišč, je dejala, da primer ženske, ki se primoži v hišo, nakar jo cela družina trpinči, ni neobičajen v slovenski praksi. "Otroci dobijo vzorec obnašanja iz družine. Fantki pogosto prevzamejo nasilen vzorec obnašanja od očeta, saj se tako obnašanje v družini nagrajuje. Dekle prevzame vlogo matere, pridne, ustrežljive, lepe ženske."

32-letna Anja je odrasla v družini, kjer je oče pretepal mamo, mama pa je tepla njo. Ker je oče zelo skrbel za javni ugled, ni mogla priti do pomoči, saj ji nihče ni verjel, da jo res potrebuje; dokler se po naključju v neposredno bližino hiše ni preselila socialna delavka, ki jo je na lastno odgovornost odpeljala stran. Kasneje je spoznala nekaj let starejšega partnerja, za katerega se je kmalu izkazalo, da je nasilen. V begu pred njim je morala sedemkrat prešolati otroka. Preživela je napad s sekiro, ven iz varne hiše hodi le po najnujnejših opravkih, saj se boji maščevanja. Mož je zaradi napada dobil sedem mesecev zapora, v katerem se je znašel skupaj z Anjinim očetom, ki se je znašel za zapahi, ker je pretepel Anjino mati do stanja, ko ni več kazala znakov življenja.

Razlog za to, da marsikatera ženska potrebuje veliko časa za odhod, vidi v prepletenosti čustvene in ekonomske odvisnosti., predvsem pa v prepričanju, da je nasilno obnašanje sprejemljivo in da je dolžna potrpeti ne glede na vse; prepričane so, da morajo dobro odigrati svojo tradicionalno vlogo. "Zadržujeta jo občutek krivde, da ni dobra mati, ker ni potrpela, in strah pred tem, da bo izgubila otroke, saj se očetje za otroke največkrat borijo kot levi. Socialne ustanove pa ne upoštevajo dejstva, da je bil nasilen".

Šele kasneje, kot pravi Manja Kerin, se izkaže, da je boj za otroka prej stvar ugleda kakor ljubezni. "Na centru za socialno delo pogostokrat vprašajo, ali je oče spolno zlorabil otroka, ga pretepal? Kadar je odgovor ne - za socialno delavko ta 'ne' zadostuje. A malčkov, ki so stari dve, tri leta, ni treba pretepati. Že če se nanje samo zadereš, trpijo. Mi pa smo imeli primere, ko je oče pred otroci na grozovit način ubijal živali, silil mater vpričo otrok v spolni odnos, posiljeval jo je pred očmi otrok s steklenico, silil v spolno občevanje z živalmi. Ko se ti otroci znajdejo v varni hiši, jim uhajata blato, voda, kar je samoumevna posledica preživetega nasilja ..."

Pred leti je Društvo SOS telefon ocenilo, da vsaka peta ženska v Sloveniji trpi zaradi nasilja: "Pa so nam očitali, da s takšno oceno pretiravamo. Zdaj so tudi v Evropi raziskovalci prišli do iste številke." No, če boste pogledali, kako rade zamahnejo s pestmi javne osebe, recimo parlamentarni poslanci, in s kakšno lahkoto za takšno dejanje najdejo opravičilo in podporo javnosti, se vam ta številka lahko zazdi realna.

V društvu opozarjajo, da je nasilje pogostokrat stereotipizirano. "Ne smemo misliti, da se nasilje dogaja samo v revnih, neizobraženih družinah, pri Neslovencih in pod vplivom alkohola. Ženske z višjim statusom nasilje še bolj prikrivajo, ker je to toliko večja sramota zanje. Njihovi partnerji imajo večjo družbeno moč in ugled in njihove grožnje so toliko temeljitejše - uničil ti bom kariero, vzel otroka itd. Zato so mnoge pripravljene pobegniti celo v tujino." Statistika pravi, da se samo 10 odstotkov pretepanja zgodi pod vplivom alkohola, kar naj bi po mnenju Kerinove v celoti uničilo govorice o tem, da je za nasilnost kriv alkohol.

Pomirjevala

Ana je iz dvajsetletnega zakona zbežala v varno hišo pred malo manj kot enim letom. Pred tem se je petkrat preselila, od prijateljev k prijateljem. Prvič se je zgodilo, ko je spala. "Spil je liter žganja in me v spancu prebutal po obrazu. Sploh nisem vedela, kaj se dogaja." V bolnišnici je rekla, da je padla čez korito, ko je obešala perilo. "Goreč katolik je, jaz sem pa pravoslavna. Prvič, ko me je pretepel, je šel molit v cerkev, češ da se bo umiril." In se je res, za kakšen mesec. "Potem pa je bilo čedalje huje. Če sem kosilu dodala malo več soli, sem bila tepena." Zadeva se je stopnjevala: "Z nožem je grozil, da bo zaklal mene, hčer in še sebe."

Že četrto leto jemlje pomirjevala, pri čemer se zastavlja vprašanje odgovornosti zdravnika, ki jih je predpisal. Sprevidel je le posledico, za katero je lahko izdal recept, kaj drugega pa ga očitno ni zanimalo. Spregledal je, da je bila njegova pacientka v zadnjih letih zakona hudo trpinčena, fizično in verbalno: "Zmerjal me je nacionalno, ko je hčerka odrasla, jo je psoval s kurbo ...Enkrat me je hotel zabosti z vijakom, drugič je odrinil hčerko." Še nepolnoletna hči se je zaradi očeta znašla v Kliničnem centru na infuziji. "Toliko sem že prejokala," je zahlipala. Ravno v Kliničnem centru so ji svetovali, da se lahko skupaj s hčerjo skrije v varni hiši, toda: "Začel je groziti po telefonu, prijateljem je ponujal denar, da so me tudi oni klicali. Imela sem po 43 klicev na dan." Poklicala je policijo v Podutiku, vendar njenim strahovom niso prisluhnili. "Dala sem eno slušalko na drugo, da so na policiji slišali, kaj mi govori. Pa so vseeno rekli: 'Nič se vam ni treba bati, saj vam ne bo nič naredil, umirite se.'"

Nekoč so moža zagledali v službi in vnovič se je ustrašila. "Spet sem bila na tleh, zdaj pa je meni in hčeri poslal pismo," povlekla ga je iz torbice. V pismu se možakar sprašuje, zakaj ga hči in žena sovražita, tega ne more doumeti. Poleg tega piše, da za nastali položaj nista krivi ne hči ne žena, niti on sam - temveč drugi, ki so jim zavidali družinsko srečo itd. Drago ženo svari pred odnosi z drugimi moški, saj da jo ima rad in jo bo večno nosil v svojem srcu. Človek bi se zjokal, posebej ob omembi Boga in ob želji veliko zdravja obema.

Maja Plaz, ki dela pri Društvu SOS-telefon že 9 let, iz izkušenj ve, da je podobna "otoplitev" odnosov zelo pogosta pri moških, katerih žene so odšle v varno hišo. "Ko ugotovi, da partnerka misli resno, izgubi nadzor nad situacijo, ki je bila prej vseobsegajoča. Zato najprej kliče po telefonu in grozi, ko pa vidi, da to ne zaleže, začne z lepimi besedami. Potem spet grozi." Tako ženske dobijo darila, zlatnino in povabila na večerje. "Zgodi se, da ženska popusti in gre nazaj. Potem jo nekaj časa razvaja - recimo pomiva posodo. Vendar ko enkrat pride do nasilja, se to skoraj nikoli ne konča. Ker mu nasilje koristi, ker z njim dobi vse, kar hoče."

Toda Ana je zaenkrat nepopustljiva. "Hudo mi je, da nisem naredila tega koraka že ob prvem pretepu. Želela sem, da ima otrok oba starša. A s hčerko bi bili bolj zdravi, če bi šli ..."

Beg

54-letna Sonja je v zakonu vztrajala 34 let: "V tem času sva ustvarila dva otroka in hišo. Hči je že diplomirala. Na zunaj je bila družina zmeraj videti urejena, polna ljubezni ..." Na pogovor je prinesla fotografije izpred nekaj let, na katerih je zaradi neurejene pričeske in polovice pomodrelega obraza videti mnogo let starejša kot v resnici.

"Tašča me ni sprejela, ker sem bila iz revne družine, oni pa so bili največji kmetje na vasi. Pa sem tedaj rekla, da pridne roke več veljajo kot zlate gore." Po štirih letih zakona sta njena svakinja in tašča tekli čez vas in se drli: "Janez ima za ženo kurbo! Otrok je blond!" Deklica se je rodila bolehna in nihče vse do pred kratkim ni vedel, kakšno srčno napako ima. "Jaz sem bila pa ves čas kriva, da sem slaba mati, da je otrok ves čas bolan zaradi mene." Najprej jo je mož tepel "previdno", ko ni bilo nobenega doma ali v spalnici. "Nobenemu nisem povedala. Tedaj sem nenehno padala po stopnicah in se zaletavala v drogove na avtobusih, ki so močno zavirali. Ostala sem zaradi otrok, saj sem mislila, da mi bosta, ko bosta zrasla, očitala, da nisem zdržala. Zdaj pa mi očitata ravno nasprotno."

Mož je postal manj "obziren", ko je enkrat v spalnico vstopil eden od otrok. "Zagledal je moža, ki je klečal na meni in me s pestmi udarjal po obrazu." Pred šestimi leti jo je porezal po roki, pred štirimi leti ji je zbil zob. Seveda je klicala tudi na policijo: "Rekli so mi, da moram klicati med dejanjem. Kako? Saj mi tedaj ni pustil do telefona. Ubil bi me, če bi izvedel, da sem ga prijavila."

Nagnal jo je iz hiše, čeprav je pol hiše njene. Začel se je zanimati tudi za njeno podedovano posestvo. Že trikrat je prevrtal ključavnico v hiši, v katero se je preselila, zato je pobegnila v varno hišo. "Policisti mu ne morejo nič. Ker uradno še nisva ločena, lahko po zakonu uniči vse moje imetje. Še na zavarovalnici ne morem zahtevati odškodnine zaradi vandalizma."

Maja Plaz, predsednica Društva SOS telefon, je pojasnila, da je od doma vedno prisiljena oditi ženska in ne povzročitelj nasilja. "Ženska pogostokrat pobegne samo v oblačilih. Če ji uspe vzeti dokumente, je to sreča. Nato pa ji nazaj v stanovanje ne morejo pomagati niti policisti, tudi če je njeno, saj zakon tega ne predvideva. Novela zakona o policiji predvideva odstranitev povzročitelja nasilja, vendar se zakon še ne izvaja."

40-letna Mojca je v varno hišo pobegnila iz izvenzakonske skupnosti skupaj s hčerjo. Potem ko je bila zaradi poškodb trikrat pri zdravniku, je partner ni več tepel, ampak jo je previdno davil, da se ne bi poznale sledi. S 83 tisočaki plače si ne more privoščiti najemnine, medtem njen partner živi v hiši, zaradi lastništva katere se postopek že precej časa vleče na sodišču. V varni hiši je lahko samo eno leto, kako bo živela potem, še ne ve.

46-letna Snežana je v varni hiši od lanskega novembra, a vseeno plačuje položnice za stanovanje, katerega lastnica je, čeprav ga je zasedel njen mož. Dela po dvanajst ur na dan, v dveh izmenah, še zmeraj pa si ne more privoščiti življenja skupaj z otroki - zato je sin v internatu.

Pred odhodom ženske razvijejo prave strategije preživetja: možu poskušajo v vsem ustreči, se mu umikajo. "Ženske, ki so preživele nasilje v družini, je treba nenehno spodbujati. Saj so zelo močne, ogromno energije so vložile v lastno preživetje, pojasniti pa jim je treba, da morajo to energijo preusmeriti drugam." Zgodi se tudi, da so po odhodu zmedene in ne vedo, kaj bi, saj je bil v preteklosti za vse kriv mož, zdaj pa je treba odgovornost za dejanja prevzeti nase. "Pogosto ne vedo več, kaj hočejo. Imajo nejasne želje, prej so le redkokdaj kaj lahko počele same - zakaj bi hodile na tečaj oblikovanja gline, kaj bi imele od tega?Bojijo se neuspeha, kajti vcepljeno jim je, da so slabe ženske, da so slabe gospodinje, da tako ali tako naredijo vse narobe."

Ko je ženska v partnerstvu toliko časa trpinčena, sploh nima več stika z resničnostjo. "Možu verjame vsako besedo, in če on reče, da ji ne bo podpisal ločitvenih papirjev ali da ji bo vzel otroke, mu verjame, da bo res tako. Absurdno. Vera v njegovo moč pa izhaja tudi iz tega, da vsi v okolici vedo, kaj se dogaja, a nihče tega ne obsoja. Kajti če bodo povzročitelja nasilja obsodili, bodo morali prevzeti del odgovornosti za dogajanje. Tega pa noče nihče."

Ob tem Maja Plaz poudarja, da ne gre za ljubezen niti za "njeno posebno obliko": "Gre za nadzor in izgubo kontrole nad 'lastnino', kot povzročitelji nasilja pojmujejo ženo in otroke. Za ugled v javnosti. Na partnerko gledajo kot na objekt, ki ga imajo v lasti. Bolj je ženska podrejena, bolj je on 'pravi moški'."

Na SOS-telefon dobijo ogromno pritožb zoper policijo in socialne centre. "Predstavljajte si, da socialna delavka tudi po hudem pretepu svetuje ženski, naj kaj naredi za zakon. Naj gre z možem v kino ali pripravi dobro večerjo. Češ, saj z otroki je pa dober in da se zato splača potrpeti."

V bolnici zdravnik ne prijavi nasilja, čeprav je zavezan, da ga mora. "Če žrtev sama ne pove, potem primera ne prijavijo. Kako pa naj pove, če stoji povzročitelj zraven? Pokličejo, če storilec napade še osebje. Saj v naših bolnišnicah ni prostora, kjer bi se lahko žrtev pogovorila z usposobljeno osebo. Zdravniki pa tudi ne vedo, kako bi vprašali, saj verjetno zasliševanje moškega - zakaj zaboga ne gre stran - ne pomaga kaj dosti. Moram pa reči, da se medicinske sestre v tej smeri v zadnjih letih precej izobražujejo," je razložila Maja Plaz.

Še huje je na sodišču, kamor žensko na njeno željo lahko spremljajo usposobljene sodelavke društva. "Na sodišču izbruhnejo vsi tisti stereotipi, ki delujejo proti ženski. Očitajo ji vse - od načina oblačenja do tega, da ima novega partnerja."