mučenje / Tortura, laži & videotrakovi

Ko so svet in internet obšli posnetki ameriškega mučenja iraških ujetnikov, je Bush kriknil od groze, Laura Bush pa je agonično dahnila: "Tega ne morem gledati." Toda Bushevo administracijo je bolj kot dejstvo, da so ameriški vojaki mučili iraške zapornike, žrla prav objava posnetkov teh mučenj - nenehno so namreč poudarjali, da bo to ogrozilo nacionalno varnost in varnost ameriških vojakov v Iraku (nedavna dekapitacija ameriškega civilista jim pride zelo prav) ter spodkopalo ameriška prizadevanja v Iraku, odtujilo iraška srca in znižalo bojno moralo. Donald Rumsfeld je vse to rezimiral z eno besedo, ko je rekel, da so posnetki mučenja "radioaktivni". Očitno je hotel reči le: vidite, te posnetke bo zdaj al-Kajda uporabljala za rekrutiranje novih kadrov. Okej, v resnici je hotel reči, da bi bilo bolje, če tega ne bi videli! Bolje bi bilo, če bi to preprosto skrili in zamolčali! Bolje bi bilo, da Američani ne bi vedeli, kaj ameriška vojska počne v njihovem imenu! Smešno? Vsekakor. Še bolj smešno: Bush je dal intervju za arabske TV postaje, v katerem je obžaloval, da se je dogajalo, kar se je dogajalo, ni pa se opravičil - niti iraškemu ljudstvu niti ujetnikom. Brez skrbi, vsi so opazili, da se ni opravičil - hja, da se namerno ni opravičil. Do muslimanov ni pokazal nobenega rešpekta. S tem pa je tudi jasno pokazal, da bolj obžaluje to, da so bili objavljeni posnetki mučenja, kot pa to, da se je mučenje prakticiralo. Da pa bi bilo vse skupaj res povsem groteskno, je naslednji dan v Beli hiši sprejel jordanskega kralja Abdulaha in po srečanju sporočil: "Kralju Abdulahu sem rekel, da mi je žal za poniževanje, ki so ga pretrpeli iraški zaporniki." Ajej, kralja sta si imela res kaj povedati. Živo si lahko predstavljate, kako sta jokala, javkala in žalovala - samo pomislite, ameriško zunanje ministrstvo je imelo Jordanijo še pred časom na črnem spisku držav, ki prakticirajo torturo! To, da je Bush, vrhovni komandant ameriških oboroženih sil, svojo bolečino spričo spoznanja, da njegovi fantje mučijo zapornike, izlil voditelju države, ki slovi po mučenju zapornikov, je le nadaljevanje mučenja z drugimi sredstvi.

Bushevo misel so do perverznega, orwellskega konca izrekli ultradesni komentatorji, kolumnisti in medijski jurišniki, recimo razvpiti radijski mračnjak Rush Limbaugh, ki je rekel, da je bilo mučenje le "štos", le "prank", le "žurka", podobna iniciaciji v študentsko bratovščino - le "dobra stara ameriška pornografija". Reakcija na posnetke tega mučenja pa je po njegovem dokaz, da je Amerika "feminizirana" in "mevžasta". Skratka: mučitelji so pravi možje. Odvetniki vojakinje Lynndie England, ene izmed mučiteljic, sicer 21-letne kmetice iz zahodnovirginijskega trailer parka, pa so poudarjali, da je njihova klientka hotela iz ujetnikov izvleči informacije, s katerimi bi zaščitila in rešila domovino! Vau! Ko je muslimanu v anus tlačila neonko, se je žrtvovala za Ameriko! Šli so celo tako daleč, da so namigovali, da so bile vse te fotke v resnici le "zrežirane" - da so jih posneli le zato, da so lahko z njimi strašili druge ujetnike, češ, glejte, kaj vas čaka, če ne boste povedali vsega, kar veste! Ja, Iračani so bili le igralci - le manekeni!

Na dan pa so prihajale nove in nove zgodbe o mučenju - vse bolj "šokantne" in "neizrekljive". Slišali smo, da je v ameriškem ujetništvu umrlo 25 oseb. Da so dva ujetnika umorili. Da so dva ustrelili pri "poskusu bega". Da so mnoge ujetnike pretepli skoraj do smrti. Da so neko ujetnico posilili. Da je neka ameriška vojakinja ob razpadajočem truplu pozirala z dvignjenim prstom. Da so ujetnikom grozili z eksekucijo. Da so morali goli ujetniki pozimi stati zraven klimatskih naprav. Da so nekatere polivali s hladno vodo, nekaterim pa v oči spuščali toplo vodo in pesek - in tako ustvarili neke sorte "cement", ki je povzročal neznosne bolečine. Da so na gole, pretepene ujetnike pljuvali - in jih silili v simuliranje homoseksualnih aktov. To seveda ni bil edini tabu, ki so ga zrušili. Bolnega 15-letnega dečka so slekli, potem pa ga prisilili, da je z dvema težkima kanistroma hladne vode tekal po hodniku - ko se je ustavil, so ga tepli. In ko je dokončno omagal, so pred njega pripeljali golega moškega s kapuco - ko so mu sneli kapuco, se je izkazalo, da je to dečkov oče, ki so ga potem prisilili, da si je nataknil žensko spodnje perilo. Mnoge Iračane so slačili in jih potem oblačili v ženske, celo nekega duhovnika - in ko je bilo "zasliševanja", ki ga je vodila ženska, konec, so ga zaprli med ženske. V Abu Ghraib so pripeljali 13-letno deklico, jo slekli in potem pretepali - z njenimi kriki so hoteli "zlomiti" njenega brata, ki je to poslušal v bližnji celici. In na dan so prihajali novi in novi video posnetki ter nove in nove fotografije, ki so dale izrazu "Dogs of War" nov pomen. Na eni izmed teh fotografij stoji goli, agonični, šokirani ujetnik, ki se drži za glavo, medtem ko nanj ščuvajo dva policijska psa - na naslednji fotografiji vidimo istega ujetnika z rano na nogi. Pes ga je očitno šavsnil. In potem je tu še fotografija, na kateri vidimo ameriškega vojaka, ki triumfalno sedi na tem ranjenem ujetniku. In oh - ne pozabite na fotografijo, na kateri vidimo vojakinjo, ki ujetnika za sabo vleče kot psa. Na jermenu, se razume. In medtem ko smo gledali te fotke, je Rdeči križ sporočil, da je 70-90% Iračanov zaprtih pomotoma - po krivem.Ha!

Gulagizacija Imperija

Bushevo mrmranje, da je šlo pri tem le za posamične, ne pa za sistematične in organizirane kršitve, je za lase privlečeno. Busheva administracija je namreč ustvarila kopico zaporov, ki so napol tajne in napol legalne "črne luknje". Nihče nima vpogleda vanje in nihče ne ve, kaj se v njih dogaja. Ti zapori so nad Ženevsko konvencijo, nad mednarodnim pravom, nad konvencijami Združenih narodov. Ali kot je zapisal Sidney Blumenthal, nekdanji Clintonov svetovalec, zdaj urednik spletne revije Salon.com: "Bush je v resnici ustvaril gulag. Razteza se od zaporov v Afganistanu do Iraka, od Guantanama do tajnih zaporov CIE, ki so po celem svetu. V Iraku je zaprtih okrog 10.000 ljudi, v Afganistanu 1.000, skoraj 700 pa v Guantanamu, toda nihče ne ve točnega števila. Pravo, ki tu velja, je prepuščeno samovoljnosti pristojnih organov. Po padcu Sovjetske zveze ni bilo takega sistema." Še huje - kot kaže, imajo vsi ti ujetniki tak status kot tisti vojni ujetniki, ki so jih po obračunu s talibanskim režimom iz Afganistana prepeljali v Guantanamo in jih razglasili za "sovražne borce" (enemy combatants). Ne pozabite namreč, da so Rumsfeld in drugi bušiji tedaj stalno poudarjali, da za "sovražne borce" - za "ilegalne vojake" - ne velja Ženevska konvencija. Da so torej brezpravni - brez statusa, brez odvetnika, brez obtožnice in brez kontakta z zunanjim svetom.

In ne pozabite, da je bil to tudi čas, ko so bušiji na glas razmišljali o naglih "kengurujskih" sodiščih in legalizaciji torture. Mednarodna skupnost se je sicer malce zgražala in celo protestirala, toda bušiji se niso dali - hej, s "sovražnimi borci" lahko počnemo, kar hočemo! In prav s tem, ko so bušiji vojne ujetnike v Guantanamu vnaprej ponižali, povsem diskvalificirali, dehumanizirali, demonizirali in si za njih izmišljali nove izraze ("sovražni borci"), ki so jih spreminjali v nečloveška, podčloveška, animalična bitja, pravne ničle, oropane osnovnih človekovih pravic, so vojakom "nakazali", kako naj z njimi ravnajo. Vojaki tako do tega, ki je stal pred njimi, niso imeli nobenih moralnih obveznosti. To, da ta, ki je stal, klečal, čepel ali pa ležal pred njimi, ni imel statusa človeka, je mučenje le olajšalo, še več - to je mučenje omogočilo. To, da so imeli pred sabo "nečloveka", jih je namreč že kar vnaprej odvezalo kakršnekoli krivde, bolje rečeno, to jih je psihološko sprostilo - zato tudi ne preseneča, da so se svojim žrtvam posmehovali. Indoktrinacija je uspela. Vojaki so "razumeli", kaj morajo storiti - muslimane morajo spolno poniževati. Od rasizma do sadizma je le korak. Smile! You're on candid camera!

Ne, bušiji ne morejo reči, da so ameriški policisti v Abu Ghraibu delali na svojo roko. Prvič, ameriški vojaški policisti so le sledili ukazu obrambnega ministrstva, ki je bil jasen - iz ujetnikov potegnite informacije! Ujetnike pripravite do tega, da bodo govorili! To je bil cilj. Vse ostalo so bila sredstva. Drugič, obrambno ministrstvo je že za potrebe "zasliševanj" v Guantanamu odobrilo paket agresivnih, mučilnih tehnik - ujetnike so lahko slačili do golega ter jih izpostavljali bučni glasbi, močni svetlobi, stresnim položajem, kapucam in stalni budnosti. Da je do te odobritve prišlo ravno lani aprila, sredi napada na Irak, ni nobeno naključje - Pentagon je že mislil korak naprej, bolje rečeno, na to, kako "zlomiti" iraške ujetnike, ki so tedaj že postajali realnost. Tretjič, lani avgusta, le štiri mesece po odobritvi mučilnih tehnik, je Pentagon generalu Geoffreyju Millerju, upravitelju Guantanama ("Camp X-Ray"), ukazal, da naj gre v Irak in ustvari čimboljše pogoje za zasliševanje in pridobivanje informacij, da naj torej vse skupaj organizira in sistematizira - Miller, ki je zdaj šef vseh iraških zaporov, je nemudoma predlagal ustanovitev centralne zasliševalne enote, ki naj bo bazirana v Abu Ghraibu. Kar se je potem tudi zgodilo - o čemer zdaj priča več kot 1.000 fotografij in videotrakov. Da je bilo mučenje sistematično, rutinsko, industrijsko in avtomatizirano, ni dvoma. Vojaška policija, ki je upravljala Abu Ghraib, je skrbela za "predzasliševalno fazo" - ujetnike je "mehčala". Na vse mogoče načine. Za samo "zasliševanje" pa so skrbeli vojaški obveščevalci, CIA, člani famozne ekipe (Iraq Survey Group), ki je v Iraku iskala orožje za množično uničevanje, in privatni "specialisti"... ee, contractorji, Pentagonovi civilni kooperanti, ki jih je v Iraku okrog 20.000. Občutek, da so nad Zakonom (nad Ženevsko konvencijo, nad mednarodnim pravom ipd.), so spremenili v unilateralno orgijo mučenja, poniževanja in posiljevanja. Mučenja zapornikov niso bila nič drugega kot nadaljevanje Busheve "preventivne doktrine" z drugimi sredstvi.

Toda Rumsfeld ne bi bil rock star Busheve administracije, če ne bi rekel: "Vse obtožbe, ki sem jih do sedaj slišal, zadevajo zlorabljanje, ki se tehnično razlikuje od mučenja... zato izraza mučenje ne bom uporabljal." To, kar je rekel, je že samo po sebi smešno in cinično, da pa bi bilo vse skupaj še bolj arogantno, je obenem - ja, še v isti sapi! - priznal, da poročila o mučenju v zaporniškem kompleksu Abu Ghraib, ki ga je že februarja sestavil in oddal generalmajor Antonio Taguba, sploh še ni prebral. Kako lahko gledaš te posnetke in rečeš, da nisi prepričan, ali gre za mučenje ali ne, ni jasno. A po drugi strani - Rummy slovi prav po svoji čudni ali-ali dialektiki. Pred časom je rekel, da ne ve, ali vojno v Iraku dobivajo ali izgubljajo. In seveda, ob koncu leta 2002 - po padcu Kunduza, slovite talibanske postojanke - je na vprašanje, kaj se bo zgodilo s tujimi borci, odgovoril: "Upam, da jih bodo ali pobili ali prijeli." In tako kot je ameriško ravnanje z iraškimi ujetniki zlorabljanje in mučenje, tako kot Američani vojno v Iraku dobivajo in izgubljajo, so tudi Talibane prijeli in pobili. Specifično: enote Severnega zavezništva so v prisotnosti ameriških vojakov prijele in potem pri zaporniškem kompleksu Šebargan pobile na stotine "sovražnih borcev", ki so sicer računali na dežnik Ženevske konvencije - no, kot se verjetno še spomnite, so se mnogi že prej zadušili v kontejnerjih, v katerih so jih peljali v Šebargan.

Se je kdo kaj razburjal? Je bila mednarodna skupnost ogrožena? Je stekla kaka preiskava? Ne. In zakaj ne? Iz preprostega razloga: to je bil Afganistan - in hej, to so bili Talibani, "gostitelji al-Kajde"! Mednarodna skupnost je odobrila ameriški napad na Afganistan, še huje - Ameriki je odobrila pravico do retaliacije. Do vendette. Logika mednarodne skupnosti je bila preprosta: Američani so doživeli 11. september, zato jih je nemogoče ustaviti! Naj počnejo, kar hočejo - to je njihova pravica. Nihče se ni ukvarjal z detajli. Jasno, Hudič je bil v detajlih... ee, v "poljih smrti" pri Šebarganu. A kot rečeno - mednarodna skupnost je zamižala, s čimer je ustvarila laissez-faire klimo, okej, "moralni" kontekst, v katerem so bile kršitve Ženevske konvencije in mednarodnega prava "sprejemljive", običajno spakirane v izraz "kolateralna škoda". Lepo prosim, spomnite se le vseh tistih srhljivih posnetkov iz Afganistana, ki smo jih gledali iz dneva v dan - prijeti Talibani, zvezani z žico in spodviti v mučne, stresne, boleče, ponižujoče fetalne pozicije. Je kdo trznil? Ne! Le zakaj - ta oblika mučenja je bila v paketu, ki ga je Evropa tiho odobrila Ameriki! John Walker Lindh, "ameriški Taliban", je postal poster-boy tega rotvajlerskega maltretiranja. Nihče ni trznil.

In končno: se je mednarodna diplomacija pred 1. majem odzivala na stalna humanitarna poročila o ameriškem mučenju v Afganistanu in Iraku? Heh, približno toliko kot Busheva administracija. Nič bolj. In kar je pri vsem skupaj najbolj absurdno: mednarodna diplomacija se je zgrozila šele v trenutku, ko je videla posnetke ameriškega mučenja iraških ujetnikov! Točno, zgrozila se je skupaj z Bushem. Še več - mednarodna diplomacija je bila ves ta čas tako pasivna, da je Bush dobil občutek, da v Iraku ni več mučilnic. In množičnih grobišč tudi ne. Kako so pokopali 1.361 iraških civilistov, ki so padli aprila - vsakega posebej? Čakajte, zakaj je že ameriško zunanje ministrstvo prestavilo objavo svojega letnega poročila o kršitvah človekovih pravic v svetu?