slovenija-hrvaška / Zapiranje meje

Medtem ko je vesoljna Slovenija bučno praznovala vstop v EU, ki jo je popeljal v širno prostranstvo brez meja, so hkrati skoraj neopazno na naši južni meji odprli kar šest novih maloobmejnih prehodov. Včasih, ko smo takšne prehode odpirali na naši severni in zahodni meji, smo dogodek evforično oznanjali kot nov prispevek k odpiranju že tako ali tako najbolj odprte meje v Evropi. In v to smo sveto verjeli. Sicer pa, zakaj ne bi? Res je, da so na ljudi, ki so se ob nepravem času znašli na nepravem mestu, na tej odprti meji tudi streljali in so fojbe tik ob njej polne trupel iz časov, ko so mejo varovali jugovojaki. A nič zato, navadni državljani smo jo lahko od leta 1970 brez težav neomejeno prestopali, naše potne liste pa so nam zavidali celo Zahodnjaki. Jugoslovani smo bili ne nazadnje edini, ki smo lahko brez vizumov potovali tako na Vzhod kot Zahod. Imetniki maloobmejnih prepustnic smo bili še dodatno privilegirani. Pa ne le zato, ker se nam ni bilo treba z ostalimi drenjati v dolgih kolonah na mednarodnih mejnih prehodih. Saj se še spomnite časov, ko v naših trgovinah ni bilo kave, banan in podobnih priboljškov? Na račun legalnega šverca so si nekateri gradili hiše, drugi kupovali prestižne avtomobile, manj iznajdljivi pa so dobro živeli. Z vstopom v EU je privilegijev konec, meja pa je za zdaj padla tako ali tako le za blago. Slednje lahko prek meja neovirano potuje že danes, mi pa bomo morali na ta privilegij še malo počakati. Tako pač je, živimo v svetu, kjer je blago več vredno od ljudi.

Novih mejnih prehodov proti Hrvaški pa nikjer niso sprejeli z navdušenjem. Nasprotno, slednji niso nikakršen prispevek k odpiranju južne meje, temveč pomenijo konec prečkanja meje kar tako, ali na kratko povedano “po domače". Nobena skrivnost ni, s tem se radi pohvalijo tudi policisti sami, da so doslej velikokrat zamižali kar na obe očesi hkrati in obmejnemu prebivalstvu s tem prihranili marsikatero težavo ob vsakodnevnem prehajanju meje. Domačini so takšen liberalen odnos sprejeli za svojega, ali kot nam je pred časom ironično zaupal starejši možak iz Hrvojev, istrske vasice tik ob slovensko-hrvaški meji: "Če se vam zahoče oditi na Hrvaško brez dokumentov, je najbolje, če to storite prav po poteh, ki vodijo mimo naših vasi. Z malo sreče lahko mimogrede pretihotapite tudi kakšnega Kurda, morda Romuna ali kilogram dva omame." S 1. majem naj bi bilo drugače. Uvajanje strogih in neusmiljenih schengenskih standardov naj bi nepreklicno končalo takšno sprehajanje čez mejo. Strožji nadzor na meji naj bi ljudem ponovno prinesel težave izpred nekaj let, ko so hrvaški policisti na meji namesto beguncev lovili slovenske dvolastnike, lovce, pobiralce gob ..., ki so se potem znašli pred bujskim sodnikom za prekrške zaradi nezakonitega prehoda državne meje.

Med novimi maloobmejni prehodi, vseh je za zdaj 12, ki sta jih v skladu s sporazumom o obmejnem prometu in sodelovanju med Slovenijo in Hrvaško (SOPS) 30. aprila odprli državi, sta tudi dva v Istri. Brezovica pri Gradinu- Lucija in Rakitovec-Slum. V Brezovici je odprtje potekalo popolnoma neopazno, v Rakitovcu pa so nov strožji režim bučno proslavili. V vasici so tako že petič zapored pripravili kar petdnevno prireditev z naslovom "Dobrodošli na odprti meji". Prebivalci z obeh strani slovensko-hrvaške meje, ki jih združujejo vse mogoče vezi, od sorodstvenih, prijateljskih ... razdružuje pa pred 13 leti na novo zarezana meja, so več ur, in to samo z osebno izkaznico, prestopali državno mejo na novem maloobmejnem prehodu Rakitovec-Slum.

Turistična cona

In kaj pričakujejo od novega schengenskega režima prebivalci Istre? "Čez pet let gre notri še Hrvaška, čez 10 Bosna, čez 15 Srbija ... čez 20 let bo šla ven Francija, za njo še Nemčija in čez 30 let bo na koncu ostala spet Jugoslavija," je največkrat slišani štos v teh krajih. Pa vendar, šalam navkljub, je bilo, vsaj kar se meje tiče, več tarnanja kot pohval. Samo dva maloobmejna prehoda se zdita domačinom absolutno premalo, pa še ta dva nista ravno posrečeno izbrana. Da o urniku niti ne govorimo. "Hvalabogu, da se gre lahko mimo, tudi ko so rampe dol," je pametno pripomnil sivolasi gospod: "Pa kaj mislite, sej največ ljudi hodi tle čres delat v Trst, še pred šesto uro zjutraj, in se vračajo kasnu po 10. uri zvečer." Druga težava so ceste. "Ali ste sploh vidli, kakšna cesta pelje do sem in kakšna vozi do Brezovice," je zmigoval gmašno urejen gospod. Prometne žile, ki povezujejo te kraje, so obupne. Ceste, ki peljejo na Hrvaško, pa še slabše. Mejna prehoda v Rakitovcu in Brezovici sta očitno premalo. "Domačini smo si prizadevali, da bi na tem koncu Istre odprli vsaj štiri nove mejne prehode in da bi bil kakšen tudi mednarodni," pravi gospod, ki se je predstavil kot Stelio: "Poglejte, tle je cel kup cest vrisanih v mednarodne avtokarte. In pogosto se dogaja, da vrisane ceste turisti uporabijo za bližnjice do Hrvaške ali iz Hrvaške, še posebaj poleti, če se želijo izogniti gneči na glavnih prometnicah. Tako se dogaja, da nevede prečkajo mejo. Na srečo so jim lani policisti, tako kot nam, gledali skozi prste. Kaj bo pa letos?"

SOPS, vsaj tako pravijo, jim je sicer olajšal življenje, a kaj, ko težav s Hrvati ni nikoli konec. Menda imajo prebivalci teh krajev ob meji še zmeraj težave z vpisom lastnine v zemljiške knjige, saj imajo nekateri prebivalci zemljišča še vedno vpisana v zemljiški knjigi v Buzetu, pa čeprav so zemljišča na naši strani, tako kot imajo prebivalci z druge strani del zemljišč vpisan v zemljiški knjigi v Kopru. Na vprašanje, kaj jim pomeni odprta meja, nam niso znali odgovoriti. Kljub strahu, da se jim bo zaradi schengenskega varovanja meje življenje obrnilo na glavo, domačini kujejo številne načrte, s katerimi bi pospešili razvoj svojih vasi. In prihodnost vidijo predvsem v turizmu. Upajo, da bo čim prej zaživela turistična cona, ki bi obiskovalcem teh krajev omogočala nemoten prehod meje z osebnimi dokumenti. "Težava je v tem, da nam samo obljubljajo. Na nas se spomnijo trikrat na leto ob raznih priložnostih," se je na odnos občine do razvoja teh krajev hudoval mlajši domačin: "Ceste nam popravljajo že dvajset let. Mešana komisija za izvajanje SOPS-a, od kar obstaja, obljublja razglasitev te turistične cone. Pa nič od tega. Bi bilo boljše, če bi na meji zgradili žičnato ograjo, bi turisti vsaj hodili gledat, kako izgleda dobro zastražena meja."

Na obeh straneh meje je do maloobmejnih prepustnic in kmetijskih vložkov upravičenih skoraj 500.000 prebivalcev, do zdaj pa so jih v obeh državah izdali manj kot 30 tisoč. Tudi v Istri si maloobmejnih prepustnic niso uredili. Nekateri menijo, da je razlog dosedanji liberalni režim. Prebivalci ob meji, vsaj tisti, ki prepustnic še nimajo, pravijo drugače. Maloobmejnih prehodov je po njihovem absolutno premalo, pa še na nepravih mestih so. Taka in podobna mnenja imajo prebivalci vzdolž celotne slovensko-hrvaške meje. Vendar jim ne preostane drugega, kot da upoštevajo pozive mešane komisije, naj si prepustnice priskrbijo, sicer se utegne zgoditi, da bodo še obstoječe prehode nekega dne razglasili za nepotrebne in jih preprosto zaprli.

Na prehodu

Nova mejna prehoda smo preizkusili tudi sami. In to kar dvakrat. Najprej na dan otvoritve, in takoj prvi dan po vzpostavitvi strah vzbujajočega schengenskega režima. Še dan pred otvoritvijo brezoviškega prehoda se je po bližnih vaseh razširila novica, da bo na novo zgrajen prehod odprt le dva dni. Razlog naj bi bila cesta na slovenski strani meje. Če se blatnemu kolovozu sploh lahko še reče cesta, saj je bolj kot slednji podobna progi za trening off-road cluba. Kot kaže, zna za lajšanje težav obmejnim prebivalcem na eno oko zamižati tudi inšpektor za ceste. Strah, da bodo mejo zaprli zaradi neustreznega dovoza, je bil popolnoma odveč. Brezoviški gostilničar, ki je pregled cestišča spremljal skorajda v živo, in sicer kar izza šanka gostilne, je poskrbel, da se je novica hitro razširila. Inšpektor je ugotovil le to, kar domačini vedo že leta. Cesto je treba čim prej asfaltirati.

Varuha, za zdaj samo slovenske meje, sta nas pričakala odprtih rok. V bistvu sta delovala kot lastnika mini motela, ki gostom prijazno razlagata turistično ponudbo kraja. Ne zgodi se ravno pogosto, da vas policist z evforično nasmejanim obrazom pokliče po imenu. "Andrej, saj si ti, Andrej. Glede na to, da si brez maloobmejne prepustnice, boš moral žal kupiti dovolilnico za prehod meje," se je skorajda opravičeval, da bomo morali malce počakati na prestop. Medtem ko je izpolnjeval Andrejevo dovolilnico za enkraten prehod meje, je diskretno preklinjal na priljubljeno temo poletje in žabarji oziroma kako bo poleti zaradi njih in dovolilnic jebal ježa. Čakanje smo izkoristili, da smo skupaj s carinikom opazovali, kaj se dogaja ob sosednji hrvaški postojanki. Pri belem kontejnerju, ki so ga Hrvatje pripeljali na mejo na dan otvoritve, sta se hrvaška državna organa izživljala nad domačinom z naše strani meje, ki je hotel čez mejo prepeljati veliko slastno sadno torto. Ko smo opazili, da so se na rumenem starem tasu prižgale vzvratne luči, sta dobra volja in prijaznost našega carinika v trenutku odšli na izlet. "Kaj, zaradi une torte ga bodo zajebavali? Ben naj oni naše, bomo mi njihove," je vojno sosedom še pred vzpostavitvijo schengena napovedal carinik. Hvalabogu, da je šlo le za manjši prikaz šoferskih spretnosti in sta lahko tako torta kot šofer lahko prečkala hrvaško mejo. Dovolilnica je bila končno izpolnjena. Policistu smo natrosili polno pest drobiža, ki mu bo poleti prišel še kako prav, saj žabarji zagotovo na morje ne jemljejo drobiža. V zahvalo nam je še svetoval, naj prihodnjič mejo raje prečkamo z maloobmejnimi, pa ne le zaradi tega, ker bo to lažje za njega in za nas: "Če bi prečkali mejo s hrvaške strani, vas bi enaka dovolilnica stala 25 kun (okoli 850 sit), kar je veliko več kot 200 sit."

Počasi, s pripetimi pasovi, smo se zapeljali do naših sosedov. "Dobar dan ... dobro, još prometnu molim ... ima šta iza? ... Ajde otvorite, gospodine.” Po rutinskem pregledu, z opombico, ki smo si jo zaslužili zaradi navadne flaše malvazije, smo lahko nadaljevali pot. Vendar smo se še pred večerom vrnili. Dan pred vstopom v EU smo v hrvaških obmejnih kafičih pridobili status Italijanov. Pravzaprav smo bili siti zbadljivk sicer simpatičnih kelnaric: "Vi idete sutra u Europu, a?!” z malo fovšije, kot da smo zaradi tega prijeli boga za jajca. No, to bi še prenesli, a kaj, ko so nam skorajda povsod računali domačo medico po evropski ceni. Kozarček 5 evrov. Za Evropejce pač evropske cene.

Naslednji dan smo poskusili znova. Tokrat smo mejo prečkali že kot Evropejci, na njej pa naj bi veljal strožji režim. Razmere so se čez noč očitno spremenile. Pa ne na slabše. Medtem ko so nam naši pregledovali dokumente, sta se hrvaška uniformiranca sumljivo približevala naši kontrolni točki. Seveda smo se pri našem schengenskem varuhu pozanimali, ali prihajajo prosit za politični azil. Odgovor se je glasil: "Ne, k nam hodijo le na WC." Ko smo Hrvatom na nikogaršnji zemlji pomolili prepustnice pod nos, sta le zamahnila z roko in dodala: "Ako je dobro za njih, je dobro i za nas."