politika / Gospodarski programi

Dr. Matej Lahovnik, mladi minister za gospodarstvo, je sedel za računalnik, pogledal zbrane gospodarstvenike in jim zagotovil, da ideja o pet odstotni gospodarski rasti, ki naj bi bila značilna za naslednji dve petletki, ni mit. Cilj je realen, je zatrdil, ter dodal, da bi morale biti za ta cilj izpolnjene določene predpostavke. Medtem ko je novi minister za gospodarstvo razlagal, katere predpostavke bi morale biti izpolnjene, če bi želeli v desetletju doseči povprečno gospodarsko uspešnost Evropske unije, ga je managerska elita, zbrana v upravnem odboru Gospodarske zbornice, pazljivo poslušala. Pač, še trije meseci in zgodile se bodo volitve. Čez pol leta bo prisegla nova vlada. Stranke, forumi, zbori in sorodne institucije, ki sodelujejo v boju za politično oblast, v javnost frcajo orise gospodarskih programov. Vlada prepričuje javnost in mnenjske voditelje, da ni ostala brez idej. Da bi bila situacija bolj zapletena, se na trgu gospodarskih programov pojavljajo izdelki prostih strelcev. Stranke škilijo v programe prostih strelcev in namigujejo, da bi te programe morda posvojile. Morda. Sicer pa stranke jemljejo zadnji zalet, da bi napisale program, s katerim bi ljudstvo prepričale, da bodo konkretni ljudje prav po zaslugi njihovih gospodarskih programov v prihodnosti živeli bolje kot danes.

In kaj načrtuje vlada? Dr. Lahovnik je prepričan, da lahko Slovenija v desetih letih ujame povprečno razvitost Evropske unije. Ob tem priznava, da to nikakor ne bo enostavno. Pet odstotno letno gospodarsko rast bi ujeli, če bi zniževali delež javne porabe in če bi znotraj znižane javne porabe dosegli pomembne prerazporeditve. Gospodarska rast bi morala za dve do štiri odstotne točke presegati gospodarsko rast v ostalih članicah EU. Delež javnih izdatkov, ki trenutno obsegajo okoli 45 odstotkov BDP-ja, bi se mora znižati za dobri dve odstotni točki. Znižana masa javnih izdatkov pa bi morala biti porabljena bolj razvojno. Minister napoveduje vzpodbude za tista podjetja, ki bodo vlagala v lastne laboratorije in razvojne oddelke. Njegov cilj je, da bi čez nekaj let za tehnološki razvoj namenjali tri odstotke BDP-ja. Trenutno je delež pol nižji. Naslednji ukrep, ki ga najavlja minister, je reforma trga dela. Iskalci zaposlitve, ki službo iščejo le navidez, bodo izgubili ugodnosti. Ob tem je potožil, da je država sklenila vložiti več deset milijonov evrov v novo Renaultovo naložbo v novomeški Revoz, ob tem pa se je izkazalo, da delovne sile, ki bi bila pripravljena odpotovati na Dolenjsko, ni v izobilju. Tako se lahko pripeti, da bo v Novem mestu odprtih 700 novih delovnih mest, ljudi, ki bi zasedli ta delovna mesta, pa ne bo. Minister je spotoma frcnil še anekdotičen podatek, da je v neki raziskavi 16 odstotkov vprašanih brezposelnih na vprašanje, zakaj se ne odločajo za dodatno izobraževanje, odgovorilo: "Nimam časa." Sicer pa minister ne obljublja izobilja. Če naj bi res dosegli pet odstotno gospodarsko rast, potem naj bi plače za eno točko zaostajale za rastjo produktivnosti. In pisarne, v katerih bi podjetniki urejali papirje, potrebne za začetek poslovanja, naj bi bile bolj učinkovite; vse naj bi opravili med enim samim postankom. Hm, zvenelo je imenitno. Le to ni bilo jasno, zakaj po vseh uspešnih antibirokratskih programih še vedno ni pisarne, v katerih bi lahko hitro, enostavno, z enim postankom in brez odvečnega šikaniranja opravili vse potrebno za zagon gospodarske dejavnosti. No, dr. Lahovnik je novinec v vladi in prav nič ni kriv, da takšne pisarne še ne poslujejo. Sicer pa minister obljublja, da bo strategijo v kratkem času napisan bolj pedantno in bolj natančno. Kar pomeni, da bo ta tudi bolj zavezujoča.

Mrkaićev program

Vlada je strategijo gospodarskega razvoja predstavila dva meseca zatem, ko je gospodarski program objavil docent ekonomike na Fakulteti za organizacijske vede dr. Mićo Mrkaić. Dr. Mrkaić je ob objavi gospodarskega programa provokativno frcnil, da vabi stranke, naj ta program posvojijo. Na kratko: ključna točka programa je liberalizacija gospodarstva. Hkrati predvideva, da bi tržne zakonitosti in načela konkurenčnosti intenzivno uvedli tudi javne službe, torej v šolstvo, zdravstvo, kulturo. Program sloni na ideji čim bolj radikalne privatizacije vsem mogočih dejavnosti - od tega, da bi privatizirali banke in zavarovalnice, ki so še v državni last, do privatizacije bolnišnic. Mrkaić sugerira, da bi privatizirali pol bolnišnic. V program je provokativno zapisal, da bo vlada, če v dveh letih ne bo privatizirala celotnega državnega premoženja, ponudila odstop. Program sloni na trditvi, da so davčne obremenitve dramatično previsoke. Enako velja za delež BDP-ja, s katerim upravlja država. Mrkaić poziva k radikalnemu zmanjševanju državnega intervencionizma, za cilj pa si zastavlja, da bi delež BDP-ja, s katerim upravlja država, zdrsnil na 30 odstotkov. Trenutno država s svojimi sateliti upravlja s skoraj 45 odstotki BDP-ja. Če torej gospodarski minister razmišlja o tem, kako bi delež BDP-ja, ki gre v javno porabo, znižal na 40 odstotkov, Mrkaić mnogo bolj radikalno tuhta, da bi šlo v javno porabo le še 30 odstotkov BDP-ja.

Dr. Mrkaić je svoje poglede predstavljal na več koncih; udeležil se je sestankov Zbora za republiko, Foruma 21, strokovnega sveta SDS in združenja srednjih in malih podjetjikov SME Union, ki gravitira proti Janševi SDS (natančneje: gre za mednarodno podjetniško združenje, ki gravitira k Evropski ljudski stranki). Zaradi kritike vladne politike in nastopanja na zborovanjih, ki jih prireja opozicija, nastaja vtis, da je Mrkaić gospodarski ideolog opozicijskih strank. Ta vtis je morda napačen. Če si privoščimo skrajno poenostavitev in Mrkaićev program strnemo v en stavek, ta govori o ukinjanju državnega intervencionizma. Uresničitev takšnega programa pa hkrati posledično pomeni, da se moč političnega sistema v razmerju do drugih sistemov občutno zmanjšuje. Zato se ob tem zastavlja vprašanje, ali v Sloveniji sploh obstaja stranka, ki bi bila pripravljena na to, da se odreče znatni količini vpliva. Če Mrkaićev program pogledamo bolj pedantno, se zastavlja še eno vprašanje: če bi država res privatizirala vse ekonomske potenciale, ki jih še nadzira, bi s tem politične stranke izgubile vpliv v bankah, Zavarovalnici Triglav, v Slovenskih železnicah, Slovenskih železarnah, Luki Koper, Telekomu, DARS-u, SOD-u, KAD-u ter posledično še v desetinah gospodarskih družb. Ali v Sloveniji sploh obstaja stranka, ki bi bila pripravljena, da se odreče še kako pomembnim ekonomskim vzvodom oblasti?

In drugič, če bi do privatizacije vendarle prišlo, kdo bi lahko ponujeno premoženje kupil? Za nakup premoženja bi se lahko potegovale bodisi tuje korporacije bodisi domača velika podjetja. Kaj bi bilo, če bi se za ponujeno slovensko premoženje potegovale tuje korporacije? Že Drnovškova vlada, ki patriotizma ni postavljala ravno na prvo mesto, je imela orjaške težave, ko je sklenila privatizirati Novo Ljubljansko banko in Novo Kreditno banko Maribor. Na vlado so z vseh strani leteli očitki, da ogroža vitalne nacionalne interese in da načenja nacionalno substanco. Zaradi kritik, da vlada s prodajo bank ogroža nacionalne interese, je projekt privatizacije bank obtičal nekako na tretjini.

Ko slovenske politične stranke govorijo o tujih investicijah, govorijo o tem, kako bo njihova vlada na zelena polja pritegnila tuje vlagatelje, ti pa bodo sredi ničesar postavili gospodarski obrat z visokim hektarskim donosom. Ni pa stranke, ki bi si drznila napovedati, da bo državne banke in Zavarovalnico Triglav prodala tujcem.

Kdo torej lahko kupi državne finančne korporacije? Slovenska podjetja? Zdi se, da ta nekaj denarja imajo. Zgolj za ilustracijo: če je kranjska Sava prejšnji teden dokončno prodala industrijo pnevmatik in če je Istrabenz prejšnji teden prodal bencinske črpalke, sta ti dve korporaciji iz kupnine pridobili dobrih sto milijonov evrov kapitala. Natančneje, 135 milijonov evrov. Hipotetična možnost, da bi slovenska podjetja kupovala deleže zdaj državnih finančnih podjetij, torej obstaja. Obstaja pa tudi hipotetična težava. Kdo vodi ta podjetja? Ali je za celoten politični spekter sprejemljivo, če bi, denimo, Janez Bohorič iz kranjske Save ali Igor Bavčar iz Istrabenza postala glavna igralca pri kakšnem privatizacijskem projektu. Njuni imeni omenjamo zgolj kot ilustracijo. Preigrajmo dve varianti jesenskega volilnega rezultata. Prva varianta pravi, da se na volitvah ne zgodi nič in da na oblasti ostane os LDS-ZLSD. Druga varianta pravi, da se na jesenskih parlamentarnih volitvah ponovi rezultat evropskih volitev, koalicijska os pa se vrti okoli NSi in SDS. Če bi Mrkaićev program hitre privatizacije peljala koalicija LDS-ZLSD, ta najbrž ne bi imela hudih pomislekov, ko bi se kot kupci zdaj še državnih podjetij pojavili veliki igralci s slovenske gospodarske scene. LDS in ZLSD bi ob tem morali požreti očitek, da politično oblast prevajata tudi v ekonomsko dominacijo.

Kaj pa, če bi privatizacijski program vodila koalicija SDS-NSi? Bi se ta koalicija lotila privatizacije, s katero bi sedanje državno premoženje prodali - če poenostavimo - managerjem, ki so blizu LDS ali Kučanovemu Forumu 21? Politično nekorektna hipoteza bi vodstvu SDS in NSi podtaknila naslednjo misel: "Ali bomo zmago na volitvah vnovčili tako, da bomo državno premoženje prodali managerjem, ki so blizu silam kontinuitete?" In če politično nekorektne hipoteze razvijemo dosledno: "Ali smo se zato borili, da se odrečemo političnemu vplivu v Telekomu, Luki Koper, Slovenskih železnicah in železarnah, v bankah, Zavarovalnici Triglav, v SOD-u in KAD-u?" Vtis, da v Sloveniji obstajajo politične stranke, ki so pripravljene "posvojiti" Mrkaićev program radikalne ukinitve državnega intervencionizma v ekonomijo ter radikalne privatizacije, je najverjetneje napačen. Prej se zdi, da bi stranke namesto "posvojitve" ta program za krajši čas vzele v nekakšno neobvezno popoldansko varstvo. Z njim bi šle na izlet, se z njim fotografirale in slike kazale sosedom. V kakšno bolj zavezujoče družinsko razmerje pa se s tem programom ne bi spuščale.

Jambrekov program

Dr. Peter Jambrek se je v slabih deset tisoč besed obsegajočem programu, napisanem ob ustanovitvi Zbora za republiko, dotaknil tudi gospodarstva. V kontekstu nekoliko abstraktno zastavljenega vprašanja, ali je Slovenija kot članica EU sproščena ali zadrta, je bežno omenil, da je gospodarstvo v Sloveniji v bistveno večji meri kot drugod v EU v lasti ali pod nadzorom države. "Najmočnejša podjetja so še vedno bivše državno-samoupravne organizacije. Preveč je monopolnih proizvajalcev in premalo tržne konkurence. Razvoj malega in družinskega gospodarstva duši ali nadzoruje osrednja gospodarsko-managerska mreža. Slednja tudi sama - verjetno upravičeno - domneva, da njen obstoj ogrožajo evropski konkurenčni sistemi." Posebej pomenljiva se zdi ocena, da osrednja gospodarsko-managerska mreža duši razvoj malega in srednjega podjetništva. Tvegajmo s prevodom abstraktne Jambrekove ocene v bolj konkreten žargon: managersko omrežje velikih slovenskih podjetij, zbrano zlasti okoli Foruma 21, naj bi po eni strani dušilo mala in srednja podjetja, po drugi strani pa naj bi se to omrežje zavedalo, da ga ogroža evropska konkurenca. Jasno je, da se SDS zadnje mesece intenzivno trudi, da bi vzpostavili zavezništvo s srednje velikimi in malimi podjetji. Ustanovitev združenja SME Union, združenja srednjih in malih podjetij, je prvi znak, da se SDS skuša predstaviti kot stranka, ki predstavlja interese srednjih in malih podjetij. Ocena, da velika podjetja, ki imajo korenine globoko v socializmu, dušijo nove igralce na sceni, je drugi znak, kje SDS vidi svojo socialno bazo. Zato lahko v prihodnjih tednih, ko bo strokovni svet SDS diskutiral o gospodarstvu, pričakujemo bolj temeljito razčlenitev teze o negativnih učinkih velikih igralcev ter perspektivnosti malih in srednjih podjetij.

Dodati pa velja, da se slovenska najmočnejša podjetja, ki jim dr. Jambrek pripisuje monopolni status, v evropskem kontekstu uvrščajo kvečjemu med srednje velika podjetja. Hkrati so podjetja, ki danes sodijo med najmočnejša, tam zato, ker so bolj ali manj uspešno preživela zadnje tri petletke. Preživela pa niso zato, ker bi imela imenitne politične zveze. Preživela so tudi zato, ker so bila vsaj za silo mednarodno konkurenčna. Če namreč pogledamo na sezname največjih podjetij, ki so bili objavljeni ob koncu osemdesetih, in jih primerjamo s sedanjimi seznami največjih, ugotovimo, da kar nekaj mogočnežev iz konca osemdesetih let ni več na sceni. V treh petletkah so splahnela tudi podjetja, za katera se je ob koncu osemdesetih zdelo, da imajo mogočno politično podporo. In obratno - predsedniki uprav Krke, Leka, Petrola, Istrabenza, Pivovarne Laško in Pivovarne Union, podjetij, ki so danes na vrhu gospodarskih lestvic, se niso vpisovali v CK ZKS. Res pa je, da v managerski eliti zaradi ambicij, da bi politika posegala v gospodarstvo, obstaja negotovost. Ta negotovost je najbrž razlog, zakaj se managerske elite odločajo za formaliziranje omrežij. Ob tem še zdaleč ne gre za negotovost, ki bi bila posledica strahu, kaj bo, če pride do spremembe oblasti. Konec koncev je v zadnjih mesecih brez krivdnih razlogov letelo kar nekaj managerskih glav. Če managerske glave brez krivdnih razlogov letijo v času vladavine LDS, se s tem postavlja obrazec, ki bo legitimen tudi v prihodnosti.

Šampioni

Ko je minister Lahovnik končan nastop pred zbrano gospodarsko elito, so ga člani upravnega odbora Gospodarske zbornice previdno pobarali, kakšna bo politika vlade do "nacionalnih šampionov". Bo vlada podpirala najbolj propulzivne? Tisto, čemur gospodarstveniki ponosno pravijo "nacionalni šampioni", bi dr. Peter Jambrek najbrž rekel osrednja gospodarsko-managerska mreža (ki duši svobodno konkurenco). Minister se je skušal izmotati. Zbranim gospodarstvenikom je pripovedoval, da bo nacionalne šampione moralno gotovo podpiral. Materialno jih bo osebno podpiral tako, da bo v gostilni naročal njihovo pivo. Tega, da bi v Uradnem listu objavil dekret o podpori šampionom, pa ni obljubil. Seveda bo na potovanja v tujino seboj vabil tudi gospodarstvenike. Posebnih ukrepov, s katerimi bi favoriziral nacionalne šampione, pa ne bo. Nihče ne bo favoriziran.

Trud strank, zborov in forumov, povezan z gospodarskimi programi, govori o tem, da stranke iščejo zavezništva v določenih segmentih gospodarstva, gospodarstveniki pa iščejo zavezništva v politiki. Meteorologija sicer ne napoveduje dolgega, vročega poletja. Politična prognoza pa kaže na pregreto in soparno ozračje. Ob tem velja dodati, da oder še zdaleč ni poln. Zadnjič, ko se je nekdanji predsednik republike Kučan mudil na Primorskem, je v obtok bežno frcnil zanimivo napoved: vse, kar se dogaja v zadnjem času, ne izključuje možnosti, da se bo Forum 21 pred jesenskimi volitvami bolj jasno opredelil, kot pa so razmišljali ob njegovi ustanovitvi, povzema STA. Kaj naj bi to pomenilo? Kučan je sicer zagotovil, da se osebno ne namerava politično angažirati. Namig, da bi se lahko F21 jasneje opredelil, pa kaže, da bi lahko "nacionalni šampioni", zbrani okoli F21, v kratkem postavili tudi politično krilo.