ekologija / Kopačevi jami

Po Zasavju kroži rek, ki pravi, da kdor drugemu jamo koplje, je ... Kopač. Mišljen je seveda minister za okolje, prostor in energijo Janez Kopač, v reku pa je veliko samoironije, saj so ravno Zasavci tisti, ki jim minister koplje najglobljo jamo. Oziroma, pravilneje, najgloblji jami. Prva se imenuje sežig nevarnih odpadkov v trboveljski cementarni Lafarge cement in druga sežig komunalnih odpadkov v Termoelektrarni Trbovlje. Pri "kopanju jam" Kopač uporablja najrazličnejše prijeme: od arogantnih nasvetov (na primer, naj bodo Zasavci manj čustveni in bolj razumski) do, kot kaže, čistih laži. In da bo ironija popolna, so to, da jim minister dobesedno laže v obraz, ugotovili ravno tisti Zasavci, ki so upoštevali njegov nasvet in zavrgli čustva ter se toliko bolj oprijeli razuma.

Poglejmo, kako se je to zgodilo. Kopač ne zamudi prav nobene priložnosti, da bi javnost, predvsem tisto iz Zasavja, podučil, da sežig nevarnih odpadkov ne bo dodatno obremenjeval okolja oziroma, kot njegova služba za odnose z javnostmi stalno sporoča, ... sosežig odpadkov ne bo imel negativnih posledic za zdravje, česar ministrstvo nikakor ne more in tudi ne namerava dopuščati. Ali res? Kje pa so argumenti, ki govorijo temu v prid? Saj nas tudi predstavniki Termoelektrarne Trbovlje poskušajo prepričati o nenevarnosti sežiga komunalnih odpadkov, a ko so pozvani, naj navedejo kakšen pozitiven primer iz sveta, žalostno obmolknejo. In ker Kopač ni in ni nehal z neargumentiranim leporečjem, je Zasavcem prekipelo. Da bi natančneje videli, kaj se zares dogaja v cementarni, in predvsem, da bi učinkoviteje demantirali okoljevarstvene floskule, ki prihajajo z ministrstva, so predstavniki trboveljske Civilne iniciative za zdravo okolje vzeli v roke poročila o meritvah emisij, ki jih je v cementarni opravljal Zavod za zdravstveno varstvo Maribor.

Ugotovili so tole. Do sedaj je bilo opravljenih dvoje meritev. Prve meritve so potekale oktobra 2002, ko cementarna še ni imela dovoljenja za sežig nevarnih odpadkov. Te meritve so pomembne predvsem zato, ker še enkrat potrjujejo v svetu že splošno priznano dejstvo, da v cementarnah večina strupenih emisij nastane v času motenj v proizvodnem procesu, točneje v času izpadov elektrofiltrov (o tem smo v Mladini letos pisali že dvakrat). V trboveljski cementarni Lafarge cement se to zgodi po enih virih okrog 50-krat, po drugih virih pa okrog 200-krat na leto. Meritve emisij prahu leta 2002 so pokazale, da so pri normalnem obratovanju te emisije lahko manjše od 1 mg/m3, v času izpada elektrofiltra pa znašajo tudi 2430 mg/m3. Ker sta bili od desetih meritev samo dve opravljeni v času izpada elektrofiltra, znaša izračunana srednja vrednost emisij prahu le 352 mg/m3, vendar še ta za sedemkrat presega dovoljeno mejno vrednost za cementarne, saj ta znaša 50 mg/m3. Podobno kažejo meritve emisij težkih kovin, na primer talija, ki spada med kovine iz prve nevarnostne skupine: v času izpada elektrofiltra je bila dovoljena mejna vrednost za talij presežena za 275 odstotkov. Emisij dioksinov niso namerili skoraj nič, kar kaže, da so jih merili le v času normalnega obratovanja (čas teh meritev v poročilu iz leta 2002 ni naveden). Iz meritev leta 2002 velja posebej omeniti še podatek, da so emisije žveplovega dioksida znašale 1374 mg/m3 in so za več kot trikrat presegale dovoljeno mejno vrednost za cementarne (400 mg/m3).

Druge meritve so bile opravljene decembra 2003, torej tri mesece po izdaji dovoljenja za sežig nevarnih odpadkov. V poročilu sicer nikjer izrecno ne piše, da so izvajali sežig nevarnih odpadkov, vendar obstajata dva močna namiga, da se je to dogajalo. Prvič, v poglavju o obratovalnih razmerah v času meritev je bilo leta 2002 podrobno opisano, koliko premoga in surovine se je vsako uro doziralo v peč, v poročilu iz leta 2003 pa ti podatki manjkajo. In drugič, v poročilu iz leta 2003 koncentracije emisij niso izračunane le za standardne (normne) razmere, kot je to v navadi, temveč tudi za posebne razmere, ki veljajo pri sosežigu odpadkov. Izvajalci meritev si zagotovo niso zaman delali dvojnega dela. Primerjava vrednosti emisij iz leta 2003 s tistimi iz leta 2002 pa je skrb zbujajoča. Čeprav so bile meritve leta 2003, drugače kot prejšnje leto, opravljene le v času normalnega obratovanja cementarne, torej ko so vsi filtri delovali, so se emisije nekaterih strupov močno povečale. Tako so se za 12 odstotkov povečale emisije ogljikovega oksida, za 55 odstotkov emisije žveplovega dioksida, za 77 odstotkov emisije skupnih organskih snovi (TOC) in za 356 odstotkov emisije benzena (nevaren strup s kancerogenim, mutagenim in teratogenim učinkom). Zakaj so se emisije tako povečale, v poročilu ne piše in tega do danes tudi nihče ni poskusil pojasniti. Postavlja se vprašanje, kakšne bi šele bile izmerjene emisije leta 2003, če bi meritve opravljali tudi v času izpadov elektrofiltrov. Civilna iniciativa je o skrb zbujajočih izsledkih primerjalne analize meritev emisij v cementarni Lafarge cement poleg samega ministra Kopača obvestila še predsednika vlade Antona Ropa, varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka, ministra za zdravje Dušana Kebra in predsednika države Janeza Drnovška.

Za konec poglejmo še ekoizračun, ki smo ga naredili pri Mladini. Minister Kopač vseskozi trdi, da so cementarni izdali dovoljenje za sežig nevarnih odpadkov zgolj zato, da bodo zmanjšali emisije žveplovega dioksida - pustimo ob strani, da ga že prej omenjena primerjalna analiza postavlja na laž. Ključno naj bi torej bilo žveplo, zato si oglejmo, kako je z njim v cementarni. Izvora žvepla sta dva: prvi je gorivo, se pravi premog, ki vsebuje 0,4 odstotka žvepla, drugi pa surovina za žganje (lapor), ki vsebuje 1,3 odstotka žvepla. S sežigom nevarnih odpadkov bi za desetino (10 odstotkov) zmanjšali porabo premoga, s tem pa za določen delež tudi količino žvepla v cementarniški peči.

In kaj pravijo številke, torej razum? Skozi cementarniško peč gre vsako uro 7 ton premoga in 100 ton surovine, v kateri je 25 ton laporja. Sedem ton premoga vsebuje 28 kilogramov žvepla, 25 ton laporja pa 325 kilogramov žvepla, tako se skupaj v peči v eni uri nabere 353 kilogramov žvepla (predpostavili smo, da so odstotni deleži enaki masnim deležem). Za desetino manjša poraba premoga pomeni 3 kilograme žvepla manj. Če torej desetino premoga nadomestimo z nevarnimi odpadki, bomo v peči vsako uro imeli namesto 353 kilogramov "le še" 350 kilogramov žvepla (ob predvidevanju, da nevarni odpadki ne vsebujejo nič žvepla). Zaradi sežiga nevarnih odpadkov bi se količina žvepla v cementarniški peči celo v najboljšem primeru zmanjšala za manj kot odstotek. Vseeno dovolj za ministra Kopača, da se tolče po načelnih prsih, češ kako zmanjšuje emisije žveplovega dioksida, in se hkrati jezi na Zasavce, ker ga pri tem ne podpirajo.