kadri / Minister Vajgl?

Po čem se razlikujeta sedanji minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel in Ivo Vajgl, kandidat za novega zunanjega ministra? Za ministra Rupla velja, da tisto, kar misli, pove in zelo pogosto tudi zapiše. Če v vzajemno bibliografsko bazo podatkov cobib vtipkate ime Dimitrij Rupel, se bo prek zaslona skotalilo 557 naslovov člankov in knjig. Če vtipkate ime Ivo Vajgl, se bodo na zaslonu prikazale pičle štiri enote. Ivo Vajgl s svojimi mislimi ravna, hm, bolj diplomatsko kot dr Rupel. Čeprav ni bil vedno tako diplomatski. Pred dobrimi štirimi desetletji, ko je bil urednik mariborskega študentskega časopisa Katedra, je bil enfant terrible mlade publicistične scene. Legenda govori o tem, da je Franček Rudolf, mladi sodelavec Katedre, nekje na začetku šestdesetih let napisal članek o abstraktni umetnosti, v katerem je omenil, da tovariš Tito morda nima najbolj prav, ko zaničljivo govori o abstraktni umetnosti. Urednik Vajgl je članek objavil, sledil pa je vesoljni potop. Uredništvo Katedre so razhajkali, uredniki so kasirali partijske kazni, prišla je nova redakcija. Ivo Vajgl, študent biotehniške fakultete, pa je publicistično pot čez čas nadaljeval v Ljubljani, pri Tribuni. Druščina, zbrana na Tribuni, je bila imenitna. Leta 1964 so v Tribuni objavljali, denimo, Drago Demšar, Pavle Čelik, Rastko Močnik, Emil Milan Pintar, Mitja Meršol, Tine Hribar, Niko Grafenauer, Peter Jambrek, Franček Rudolf in Dimitrij Rupel, tedaj še najstnik. Vajgl in Rupel se torej poznata 40 let. In najbrž je to znanstvo iz sredine šestdesetih let razlog, da sta se v prelomnem letu 1991 dr. Rupel, tedaj zunanji minister, in njegov tiskovni predstavnik Ivo Vajgl odlično ujela. In zakaj se ne bi ujela? Razlogov bi bilo lahko več kot dovolj. V sedemdesetih letih sta šla Vajgl in Rupel vsak svojo pot. Rupel se je odločil za akademsko in pisateljsko kariero, Vajgl pa je postal novinar. Za RTV je poročal iz Trsta, za Tanjug iz Ljubljane, v drugi polovici sedemdesetih let pa je bil dopisnik Tanjuga iz Bonna. Ime Vajgl med izkušenejšimi mednarodnimi novinarskimi mački ni neznano. Ravno obratno. Vajgl je bil namreč v Bonnu predsednik združenja tujih dopisnikov. Menda je prvi dopisnik iz vzhodne Evrope, ki ga je doletela čas, da je postal predsednik bonnskega združenja tujih dopisnikov.

Vajgl je novinarsko kariero končal na začetku osemdesetih let, ko je postal sekretar za mednarodne odnose slovenskega CK-ja. Sredi osemdesetih je odpotoval v Cleveland, za generalnega konzula SFRJ, ob koncu osemdesetih pa je postal tiskovni predstavnik zveznega zunanjega ministrstva. V prestolnici nekdanje federacije ni imel lahkega dela, saj je moral, med drugim, formulirati odgovore na skrajno neprijetna vprašanja. In na vprašanje, kaj je s spoštovanjem človekovih pravic na Kosovu, je težko odgovoriti tako, da bodo odgovori imeli nekaj soli, po drugi strani pa naj bi ostal lojalen instituciji, katere dejavnost je predstavljal v javnosti. Za izmuzljive odgovore si je leta 1989 prislužil Siratkovo nagrado. Natančneje, nagrado si je prislužil za "za abotne interpretacije naše necivilizacijske zunanje in notranje politike". Civilno-družbeni odbor za podeljevanje Ščukovih in Siratkovih nagrad, ki ga je tedaj vodila Draga Ahačič, je namreč vsako leto podelil priznanja novinarjem in javnim osebnostih. Ščukova nagrada je bila namenjena pozitivnim dosežkom, Siratkova pa negativnim. Vajgl se podelitve v Društvu slovenskih pisateljev sicer ni udeležil, kritike pa ni povsem ignoriral, saj je odboru poslal pisemce. Najkasneje ob koncu leta 1990, nekako v času slovenskega plebiscita, je postalo jasno, da se na funkciji tiskovnega predstavnika zveznega zunanjega ministrstva počuti zelo slabo. Najprej tri mesece ni sklica tiskovne konference, na začetku leta 1991 pa je odstopil s položaja tiskovnega predstavnika. Ob tem je v intervjuju za Mladino namignil, da je v precej nemogoči situaciji. Največ težav mu je povzročalo dejstvo, da naj bi moral kot tiskovni predstavnik zunanjega ministrstva opravičevati represivno dejavnost jugoslovanskega notranjega in obrambnega ministrstva na Kosovu. Junija 1991, z izbruhom vojne, se je vrnil v Slovenijo. Nemudoma se je zaposlil na slovenskem zunanjem ministrstvu.

Dr. Dimitrij Rupel v knjigi Skrivnost države Vajglu namenja precej prijaznih besed. Vajgla imenuje "glavni arhitekt naših nastopov ob mednarodnih konferencah". Ko opisuje diplomate, ki so se vrnili iz Beograda, pravi: "Najbolj prav je prišel Vajgl, ki je poznal zvijače komuniciranja z novinarji. Mislim, da mu je bilo v začetku žal za nekakšnim zunanjepolitičnim kapotalom, ki si ga je bila pridobila Jugoslavija. Vendar je imel resne probleme z Lončarjem. (...) Vajgl je verjel, da se bo Lončar prilagodil novim razmeram, da bo zgrabil za mojo idejo o konfederalni ureditvi zveznega sekretariata za zunanje zadeve, zato ga je brutalni konec Jugoslavije, ki se je zgodil z vojno, toliko bolj pretresel. Vajgl mi je dal veliko dobrih nasvetov in moram reči, da sva se - kljub ideološkim razlikam - kar ujela. Potrle so ga šikane, ki so jih zoper beograjsko ekipo zganjali Demosovi radikalci."

Da si je Vajgl hitro pridobil zaupanje, govori podatek, da je Vajgl še med vojno spremljal Kučana in Rupla, ko je slovenska delegacija z vlakom potovala v Beljak, na sestanek z nemškim zunanjim ministrom Genscherjem. Vajgl je Ruplu po pogovorih poročal o debati med slovenskimi varnostniki in osebjem, ki je spremljalo Genscherja. Slovenska stran je namreč Genscherja vabila, naj se z vlakom odpelje v Slovenijo, slovenski varnostniki pa so Nemcem razlagali, da bi bilo potovanje z vlakom varno. Da bi Nemce dokončno prepričali, so Genscherjevemu osebju razkazali kupe vlaka, poln raket. "Vajglovo tolmačenje je bilo, da ta razstava orožja na Nemce ni vplivala ravno pomirjevalno," povzema dr. Rupel.

Po letu 1992 je Vajgl kot veleposlanik služboval na Švedskem, v Avstriji in Nemčiji. Zlasti čas, ko je Slovenijo predstavljal v Avstriji, ni bil enostaven. Če za kriterij izkušenosti vzamemo število držav, v katerih je Vajgl zastopal interese Slovenije, gre za enega od treh najbolj izkušenih aktivnih slovenskih diplomatov. In da je res diplomat, je pokazal na avdiciji pred parlamentarnim odborom za zunanjo politiko, ko je o dr. Ruplu, ministru, ki ga premier odstavlja, govoril z neizmerno izbranimi besedami.