radioaktivne borovnice / Ni tveganja za zdravje

Pojdimo kar k številkam. Enota, ki določa biološki vpliv radiacije na človeško telo, je sievert; opisuje, koliko škode povzroči sevanje človeku. Smrtna doza so štirje sieverti, konkretneje to pomeni, da bo po prejemu štirih sievertov sevanja umrla polovica obsevanih ljudi. Normalno naj bi vsak človek dobil okoli 3 milisieverte na leto, to so tri tisočinke enega sieverta. Govorim le o sevanju iz naravnih virov - torej iz kozmičnih žarkov in naravnih radionuklidov iz zemlje, to so kalij 40, uran, torij in njuni potomci. Največji del naravne radioaktivnosti pa v ljudi zaide iz vdihanega radona. Ta je potomec urana, ker pa je žlahten plin, prihaja iz tal, sten in je tudi v zraku. Nabira se predvsem v zaprtih prostorih, zato se ga najhitreje znebimo, če prostor prezračimo.

Radon je torej naravno povzročen ...

Seveda, nastane iz urana. Kadar ima recimo kakšen material večjo vsebnost urana - takšen je bil nekoč elektrofiltrski pepel, iz katerega so delali opeke - potem ima prostor, ki je ograjen s temi opekami, več radona. A to se pojavi zelo redko, največkrat namreč radon prihaja iz tal. Kadar je hiša postavljena na območju, kjer je v tleh povečana vsebnost urana, se potem lahko radon nabira v kletnih prostorih.

In kako je to zdravju škodljivo?

Kot sem že rekel, naravno dobi vsak človek na leto 3 milisieverte, dve tretjini tega ožarčenja je od radona, ki je torej glavni povzročitelj naravnega obsevanja. Ponavadi pravimo, da je nevarnost obolelosti za rakom kakšnih 5 % na en sievert. Zaradi naravne radiacije torej na leto pridelamo tristokrat manj od 5 % možnosti za razvoj rakavega obolenja. Kar je seveda zelo majhna številka. Seveda pa se nekaj te bolezni v celoti pojavi tudi zaradi radioaktivnosti.

Ali je naravna radioaktivnost v Sloveniji povsod enako velika?

Največja je okrog Kočevja in na Pohorju, predvsem zaradi kamninske sestave tal. Pohorje je iz granita in ta ima v primerjavi z apnencem razmeroma veliko urana in torija. Tudi v okolici Žirovskega vrha ni kakšne večje naravne radioaktivnosti, večina urana je tam globoko pod zemljo, ki je naraven ščit pred radioaktivnim sevanjem. Po svetu pa obstajajo tudi območja, kjer je naravna radioaktivnost zelo velika. Tako recimo v Ramsarju, mestu z 200.000 prebivalci v Iranu, prebivalci dobijo naravno dozo do 200 milisivertov na leto, kar je dobrih 60-krat več kot drugod. A očitno so na tolikšno radiacijo navajeni, še več, v generacijah so se gensko tako zelo prečistili, da imajo danes dokazano manj levkemije kot kontrolne populacije, ki živijo v naravnem okolju. Kako so razvili to naravno odpornost, še ne znamo razložiti.

Doslej sva govorila o naravni radioaktivnosti, obstaja pa tudi druga, ki jo povzroči človek.

Danes se največkrat pojavlja radioaktivni cezij 137, ki je z razpolovno dobo 30 let razmeroma dolgoživ. Prva pošiljka je v Slovenijo prišla v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so še opravljali atmosferske poskuse z jedrskimi bombami. Tistega onesnaženja je bilo razmeroma veliko, točnih številk ni, a ocene so, da ga je bilo stokrat več od černobilskega. Še danes lahko v globljih, seveda neobdelanih kosih zemlje, odkrijemo cezij iz šestdesetih. Razlika je seveda v tem, da je takrat cezij prišel v Slovenijo v več kosih, leta 1986 pa naenkrat. Po nesreči v ukrajinski jedrski elektrarni je k nam torej prišla nova pošiljka cezija, tudi ta je še danes v okolju. Obstaja pa še en vir umetne radioaktivnosti. To je medicina, ki prispeva daleč največ k dodatnemu radioaktivnemu ožarčenju ljudi. Tako en rentgenski pregled pljuč doda 0,1 milisieverta, kakšne druge preiskave pa še več. Zdravniki se sicer zmeraj odločajo med vprašanji, ali je bolje, da ne poznajo prave diagnoze, ali pa je bolj nevarno, da obsevajo bolnika, a zdi se mi, da se za preiskave z radioaktivnimi snovmi zdravniki zelo radi odločajo. Tako je sedaj zelo popularno slikanje zobovja, kar se vsaj meni zdi majhna zloraba.

Leta 1986 se je zgodil Černobil, takrat so oblasti ljudem svetovale, naj ne hodijo ven, naj spirajo solato, se izogibajo dežju itd. Ali je ta černobilska radioaktivnost še prisotna v živilih, ki izvirajo iz Slovenije?

Seveda je, a bistveno manj kot takrat; razpolovna doba cezija 137 je namreč 30 let in od nesreče jih je minilo že osemnajst. Poleg tega je bil cezij na površju, sedaj pa je spran v globlje plasti. Takoj po nesreči pa je bilo drugače, če je cezij padel na solato in če je kdo to solato jedel, ne da bi jo spral, je pojedel ves cezij na njej. Res je sicer, da nekaj cezija pride iz zemlje nazaj na površje, a danes je skoraj v vseh živilih več naravne radioaktivnosti, kot pa je cezija iz Černobila ali od bomb.

V Fructalovih sokovih naj bi bilo slabih 30 becquerelov cezija na liter. Kaj to pomeni?

En becquerel je en razpad na sekundo. Torej v litru Fructalovega borovničevega soka razpada 30 atomov cezija v eni sekundi.

Kako je to nevarno?

Lahko vam povem točno, ravno prej sem računal. Če popijete 100 litrov tega soka, je to 0,035 milisieverta. Da ponovim, človek v naravi na leto povprečno dobi 3 milisieverte, torej 3 tisočinke sieverta. Če pa bi zraven spil še 100 litrov soka, bi temu dodal še 35 milijonink sieverta. Sto litrov je seveda ogromno, če spiješ samo liter soka, je to tveganje seveda še stokrat manjše. Nevarnost iz borovničevega soka je tako izredno majhna. Zanimivo pa je, da se govori samo o ceziju, nobeden pa se ne vpraša, koliko pa je v sokovih drugih radioaktivnih snovi. Pri nas je recimo v hrani več kalija 40 kot cezija in verjamem, da je v Fructalovem soku tudi več kalija. A kalij je naraven, cezij pač ni. Pozablja se, da je naravna radioaktivnost enako škodljiva kot umetna, izotopi so izotopi, njihov izvor pa je popolnoma irelevanten.

Zakaj pa se potem varnostni standardi med Evropsko unijo ter Srbijo in Črno goro tako razlikujejo?

Evropa je postavila neko mejo, 600 becquerelov. Postavili so jo na oceni, po kateri naj bi bila radioaktivnost, pridobljena s hrano in pijačo, manjša od tiste, ki jo človek pridobi iz narave. V omenjenih državah pa imajo pravilo, da nobena uvožena hrana ne sme biti manj kakovostna od domače. Očitno so po naključju pri nekem domačem proizvajalcu izmerili radioaktivno sevanje 13 becquerelov in sedaj se sklicujejo na to meritev. Lahko pa bi zmerili kaj drugega. Če bi pa vzeli sok srbskega proizvajalca in drug vzorec slovenskega, bi lahko zmerili drugače. To so zelo majhne številke, ki načeloma zelo variirajo. Tudi dejstvo, da so borovnice iz Ukrajine, ne pomeni nič. S strokovnega stališča v borovničevem soku ni nobenih tveganj za zdravje. To pravilo so uporabili izključno zato, da so ubranili domači trg pred slovenskimi proizvodi.

A vendar, borovnice, iz katerih je nastal Fructalov sok, naj bi izvirale tudi iz Ukrajine, dežele, v kateri je Černobil. Ali ni tam več radioaktivnega cezija kot v Sloveniji?

Ja, seveda ga je bilo. A Ukrajina je ogromna in vsi predeli po nesreči niso bili enako kontaminirani. Gotovo obstajajo območja, kjer je vsebnost cezija veliko večja kot v Sloveniji, so pa tudi predeli, ker ga je manj. Černobilski radioaktivni oblak se je namreč širil zelo neenakomerno.

Kaj pa v Srbiji, neposredno po vojni so se pojavili očitki, da so Američani uporabljali rakete z osiromašenim uranom.

Domnevne povezave med uranovimi konicami in rakom italijanskih vojakov so čista bedarija. Resnično nevarno bi bilo, če bi kdo dejansko pojedel ostanek orožja ali pa če bi bil v tanku, ki ga je zadel izstrelek. Uran je pravzaprav bolj kemično toksičen kot radioaktivno nevaren, razpade šele čez nekaj milijard let, tako da kakšnega velikega radioaktivnega onesnaženja vsaj zaradi teh izstrelkov v Srbiji in Črni gori ni bilo.

Ali v človeško telo pride več radioaktivnosti od zunaj ali jo vnese sam s kontaminirano hrano in pijačo?

Kot sem že rekel, največ radioaktivnosti pride v ljudi, ko vdihujejo radon, precej manj iz zemlje. Če pa kakšen posameznik veliko leti z letalom, pa jo dobi še nekaj iz vesolja. Poklicni piloti so tako bolj "ozarčeni" kot pa mi v laboratoriju ali tisti, ki delajo v jedrskih elektrarnah. Več je dobijo tudi rudarji, če delajo v rovih, ki niso dovolj dobro prezračeni.

Kako pa je z drugimi živili, ali je res, da naj bi borovnice "shranjevale" radioaktivne snovi?

Ne, z borovnicami ni tako. To se pojavlja pri gobah, pa še to ne pri vseh. Cigančki in še nekatere druge vrste gob imajo očitno metabolizem, ki koncentrira cezij. A kljub temu v Sloveniji še nismo nikoli ugotovili koncentracije, ki bi bila nevarna. Človek nikoli ne poje 100 kilogramov gob, ki bi bile lahko že zaradi prisotnosti cezija zdravju škodljive. V našem laboratoriju med živili recimo nikoli nismo izmerili vrednosti nad 600 becquerelov, pri borovnicah je vrednost pri različni vzorcih nihala od 4 do 400.

Ali obstaja kakšna hrana, ki je bolj radioaktivna od druge? Recimo pivo ali mleko?

Analizirali smo veliko različnih živil, a težko rečem, kje je radioaktivnosti več. Zelo pomembno je tudi, katero radioaktivnost merite, umetne radioaktivnosti je ponavadi manj, kot je naravne. Radioaktivnost pa se lahko poveča pri industrijskih postopkih. Ko v termoelektrarnah zažgejo premog, v pepelu ostanejo težki elementi, ki se koncentrirajo ...

... in ta pepel vržejo v jezero, mimo plavajo ribe, ki jih ljudje jedo.

A pri tem, ko ga vržejo v jezero, se pepel hkrati že razredči. V Krškem je recimo Sava nad jezom, kjer zajema vodo nuklearka, bolj radioaktivna kot pa tam, kjer jo spušča. Razlog je preprost, nad jezom voda zastaja in tam se zbirajo radioaktivni elementi, ki v Savo pridejo prek kanalizacije iz obsevanih bolnikov. Po nekaj dnevih, ko voda odteče, pa so radioaktivni izotopi že razpadli. Posplošeno o hrani pa še tole: živila, ki imajo npr. veliko kalija, so bolj radioaktivna kot druga. Mleko je tako bolj radioaktivno od čiste vode. Mineralne vode imajo precej mineralov. In če že govorim o Krškem, jabolka iz nasada okoli elektrarne so vsaj po stopnji radioaktivnosti enaka kot katerekoli jabolka v Sloveniji. Na ograji elektrarne se po meritvah sploh ne da ugotoviti, če elektrarna dela ali če stoji. Razen seveda, če bi se pojavila nesreča. A te na srečo še ni bilo.