Iz Srbije z ljubeznijo

Pošiljke Fructalovega borovničevega soka so umaknjene iz vseh trgovin. Razlog naj bi bila visoka stopnja radioaktivnosti, kakršne pravni predpisi Srbije ne dovoljujejo. Srbom so se kmalu pridružili Črnogorci, Makedonci in sonarodnjaki v Republiki Srbski. Razen tega, da je Beograd vnovič pokazal svojo odtujenost od ostale Evrope, in dejstva, da so Srbi precej daleč od želenega vstopa v EU, o tem sporu ne gre zgubljati besed. V Srbiji je namreč zdrsnil mimo bolj ali manj neopažen, brez šovinističnih pozivov. Pravzaprav je bil še najbolj rigiden neki anarhistično nastrojeni novinar s Studentskog radija, ki je v zelo gledani talk-show oddaji na BK Televiziji slovenske firme v Srbiji imenoval “novi kolonizatorji”.

Skratka, dogodki okrog Fructala so v Srbiji postranska tema. Iz čisto preprostega razloga: Fructal že dolgo ni več najbolj priljubljen sok v Srbiji, pred 3-4 leti je to postal subotiški Next.

Zanimivo je, da je se je omenjena afera zgodila dva meseca po glamuroznem začetku akcije srbskega ministrstva za trgovino, imenovane “Kupujmo srbsko”, ki naj bi v domačih trgovinah spodbudila zanimanje srbskih potrošnikov za srbske proizvode. Primer z napako v Fructalovih sokovih gre tej marketinški kampanji vsekakor na roko. Zanimivo pa je, da nihče več ne poziva k bojkotu slovenskega blaga, da ni prezirljivega zmajevanja z glavo na Gorenje, kot tudi ne na Siemens, Candy ali Mitsubishi.

Srbija in vse ostale bivše jugoslovanske republike južno od Save se po ocenah ekonomskih strokovnjakov v naslednjih nekaj letih ne morejo nadejati kakšnih večjih tujih vlaganj, zato strokovnjaki menijo, da ni bistvenega pomena, ali so ekonomski investitorji v Srbiji Slovenci ali kdorkoli drug, vse dokler gre za čisto in legalno poslovanje.

Osnova tega sodelovanje je, kot so se strinjali naši sogovorniki, "staro" tržišče, na katerem so že zastopani prepoznavni slovenski izdelki. Gre za blago Krke Kozmetike, Podravke, Elana, Mure, Pivovarne Laško. In seveda Fructala.

Profesor Ekonomske fakultete v Novem Sadu, dr. Stevan Vasiljev, pravi, da je glavna prednost slovenskih investitorjev dejstvo, da so dovolj dolgo živeli s Srbi, da bi se naučili pravil poslovanja v Srbiji: “Imajo izkušnje z našo družbeno strukturo, načinom vodenja poslov, z gostilniškimi pogovori ob čevapčičih, medtem ko se morajo za druga tržišča naučiti novih pravil - tega v knjigah ni,” dodaja profesor Vasiljev, ki meni, da so Slovenci iz svoje države naredili blagovno znamko, “od česar smo Srbi še daleč, čeprav smo bili v nekem trenutku na dobri poti.”

Slovenske firme najpogosteje vlagajo v Vojvodino. V nekaterih primerih gre za podjetja s podobno kakovostjo opreme, pa tudi s podobnimi zmogljivostmi. Govori se, da Slovenci kupujejo dele srbskih podjetij, da bi “dodelali” svoje blago in nanj nalepili “Made in Serbia", zaradi ugodnejšega izvoza v Rusijo. “To je običajna in znana praksa na svetovnem tržišču, zakaj torej ne bi tudi slovenske firme na tak način odkupile ali povezale zdravih delov posameznih firm,” pravi profesor Vasiljev.

Ekonomisti menijo, da prihod slovenskih firm vsekakor dobro vpliva na srbsko ekonomijo in potrošnike, ker razbija monopole, ki jih imajo danes v Srbiji v glavnem srbske in črnogorske firme, včasih tudi hrvaške. V nasprotju z nekdanjim na pol zaprtim jugoslovanskim tržiščem je to zdaj na široko odprto. Prihaja konkurenca - približno kilometer od hipermarketa Mercator v centru Beograda je na primer načrtovana gradnja francoske Core.

Po podatkih Gospodarske zbornice Srbije so glavni izvozniki iz Slovenije v Srbijo: velenjsko Gorenje, Samson iz Celja, Pivovarna Union iz Ljubljane, Sava Tires iz Kranja, Ljubljanske mlekarne, LIP Bled, Vipap Videm iz Krškega, Lisca iz Sevnice, Krka iz Novega mesta in Fructal iz Ajdovščine. Glavni uvozniki srbskega blaga v Slovenijo pa so Upimol iz Slovenske Bistrice, Lisca, ljubljanski Moris, Elektrokovina iz Maribora, ljubljanski NUS in Totra Plastika, koprski Cimos commerce, Mapis iz Domžal, Plasta Šentrupert in kranjska Oljarica.

Kolinska ima licenčno pogodbo s Podrumi iz Subotice, Droga in Kolinska se s partnerji iz Srbije dogovarjata o proizvodnji juh in otroške hrane. Svea iz Zagorja se o skupnem nastopu in skupnem vlaganju dogovarja s Slogo iz Somborja, mogoče bodo sodelovali tudi s Simpo iz Vranja. Svilanit iz Kamnika ima pogodbo s Srbijateksom, da lahko uporablja prodajalne te trgovske verige, njihov cilj pa je kooperacija s srbskimi podjetji v proizvodnji konfekcije, kopalnih plaščev in bombažnega programa.

Slovenska družba Blues in subotiška družba Si&Si sta podpisali sporazum o strateškem partnerstvu za deset let, ki predvideva skupno menjavo blaga in storitev v vrednosti 55 milijonov evrov, od tega naj bi v tekočem letu realizirali pet milijonov evrov. Ta slovenski proizvajalec hladilnih naprav bo subotiškemu podjetju poslal 4000 hladilnikov, v Slovenijo in države EU pa bo izvažal proizvode Si&Si.

Ali se je od nekdanjega “prepričanja”, da je Srbom v bivši SFRJ grozil slovenski trgovinski imperializem, kaj spremenilo? Seveda se je.

Čeprav poziv Slobodana Miloševića novembra 1988 domačim potrošnikom, naj bojkotirajo slovenske proizvode, ni pozabljen. Znamenita lambada, ki jo je odplesala Radmila Anđelković z Jožetom Smoletom, pa je že davno izginila tudi iz vicev. “Ne bodo oni poceni kupovali naših hrušk, potem pa nam zasoljeno prodajali Fructalovih sokov iz teh istih hrušk,” je bila tipična razlaga teze o “ekonomskem kolonializmu” slovenskega gospodarstva, ki bo brez srbskega tržišča, kajne, kaj hitro propadlo. To, da je namesto slovenskega propadlo srbsko gospodarstvo, pa je že druga tema.