Novi komisar / Sporna apolitičnost komisarja Potočnika

Anton Rop ni presenetil. V sredo popoldne je na hitro sklical tiskovno konferenco in zbranim novinarjem zaupal ime kandidata za člana Barrosove evropske komisije. Tako kot v poskusnem Prodijevem obdobju naj bi po vladnih načrtih Slovenijo v Bruslju zastopal Janez Potočnik, enfant terrible slovenskega vključevanja v evropske institucije, ki se je iz direktorja slovenskega urada za makroekonomske analize in razvoj zavihtel na položaj vodje pogajalske ekipe in nazadnje pristal v pisarni komisarja Verheugna. Ropova odločitev je bila logična, neposredno jo je napovedal že prejšnji teden. Po njegovih besedah je Potočnik "najboljša izbira, ki je v tem trenutku mogoča", kot "poskusni" komisar pa se je v Evropi dobro uveljavil in si pridobil veliko zaupanje. Premierovih superlativov o Janezu Potočniku ni manjkalo. Rop od Potočnika pričakuje, da bo "deloval v interesu unije in tudi v interesu Slovenije", zaradi svojih bogatih izkušenj pa naj bi bil slovenski kandidat sposoben delati na različnih področjih. Tako lahko ostane v resorju za širitev, lahko pa deluje na gospodarskih resorjih, na področju konkurence, proračuna in regionalnega razvoja. S tem ko je Rop opisoval sposobnosti svojega kandidata, je hkrati tudi povedal, za katere resorje naj bi se potegovala Slovenija. Za izbiro različnih ministrstev je sicer zadolžen predsednik evropske komisije, a Rop od Barrosa pričakuje, da bo Sloveniji podelil "dober resor".

Procedura za Potočnikovo inavguracijo je znana. Po dogovoru z Barrosom se bo Potočnik zagovarjal pred ustreznim odborom evropskega parlamenta, ki lahko potem na plenarnem zasedanju celotno Barrosovo ekipo potrdi ali zavrne. Sledi prisega pred sodiščem Evropski skupnosti v Luxembourgu, petletni mandat pa začne teči 1. novembra. Optimistični Portugalec je sicer napovedal, da bo ekipo 24 evropskih komisarjev in komisark predstavil že pred koncem avgusta.

Ni pričakovati, da Barroso s Potočnikom ne bo zadovoljen, slovenski kandidat ima namreč že komisarske izkušnje, kar v predlagani komisarski ekipi ni ravno pravilo. Kandidat za predsednika evropske komisije sicer lahko zavrne nacionalnega favorita, a navadno se kaj takšnega zgodi bolj subtilno. Konkretneje, mandatar načeloma že na neformalnih pogovorih omeni, če mu kakšno predlagano ime ni všeč. Tako se je recimo Prodi pred javno objavo svoje razširjene ekipe o imenih dogovarjal s predstavniki novih članic EU. A Potočnikovemu imenovanju ne nasprotujejo v Evropi. Izbira komisarja je namreč podobno kot v drugih evropskih državah tudi v Sloveniji postala prvovrstno notranjepolitično vprašanje. Dejstvo, da z Ropovo izbiro ni zadovoljna Jelinčičeva SNS, morda ni presenečenje, večje presenečenje so očitki, ki na Potočnika letijo iz Koalicije Slovenije in njenega ljudskega satelita. Presenečenje zato, ker Potočnik v javnosti uživa velik ugled, presenečenje zato, ker naj bi bil vpliven tudi v Evropi, in presenečenje zato, ker so ga nekoč podpirale tudi pomladne stranke.

Zamenjava argumentov

Ko je Potočnik pred leti postal minister za evropske zadeve, so bili proti njemu samo trije poslanci SNS, vzdržal pa se je SDS-jevec Kelemina. V parlamentu je tedaj Potočnik dobil skoraj plebiscitarno podporo, hvalila ga je tako opozicija kot pozicija. Bil je sprejemljiv za vse, kot da bi med večino strank vladal tihi konsenz o njegovih sposobnostih. Podobno je bilo tudi po koncu pogajanj in po zmagovitem referendumu. Prvi pravi konflikt je izbruhnil januarja, ko se je Rop odločal za prvega slovenskega komisarja. Koalicija Slovenija je namreč premieru očitala, da je nanjo pozabil, da bi moral Evropi predlagati več kot enega kandidata. Nekaj, kar naj bi bilo običajno "za demokratične standarde razvitih držav". Rop je njihove očitke bonapartistično zavrnil in predlagal samo Potočnika. Opozicija je vrnila udarec, Brejc je dejal, da je takšno obnašanje "neevropsko", Bajuk, da je takšno imenovanje "očiten izraz nizke demokratične kulture", Peterle je pogrešal Ropov politični bonton. Večina očitkov torej ni bila namenjena Janezu Potočniku, ampak Antonu Ropu, ki ga naj ne bi zanimalo mnenje opozicije. Kljub vsemu pa je pozimi, v času, pregretem od umazane razprave o izbrisanih, nekaj puščic zadelo tudi apolitičnega Potočnika. Peterletu, ki Potočnika sicer visoko ceni, bi bilo bolj všeč, "če bi bila oseba bolj politična in bi imela močnejše politično ozadje na evropski politični sceni", za Janšo pa naj bi Ropova izbira nestrankarskega Potočnika dokazovala, "da LDS nima kadrov, ki bili sprejemljivi za EU". Oglasil se je tudi Brejc, ki je podvomil, da se bo strokovno usposobljeni Potočnik znašel na politični funkciji. Argumenti proti Potočniku so bili torej nenavadni. Če spregledamo težave na relaciji med vlado in opozicijo, je Koalicija Slovenija kandidatu za začasnega komisarja očitala, da je premalo političen. Da komisija ni strokovno, ampak politično telo in da Potočniku manjka politična usposobljenost. Na to, da so ga pred leti podprli za politično funkcijo ministra za evropske zadeve, so očitno pozabil.

A pozabili so tudi nekaj drugega, domnevno pomanjkanje politične profiliranosti je namreč čez nekaj mesecev postalo glavni argument za Potočnikovo neprimernost. Pravzaprav je počilo že malo prej, najprej marca, ko je Janša do takrat nedotakljivemu, zvitemu in pretkanemu slovenskemu pogajalcu očital, da pred polnopravnim članstvo v EU prihaja do "neprijetnih presenečenj" - zgodba se je vrtela okoli vprašanja delovnih dovoljenj in plačevanju v evropski proračun. Do popolnega preloma pa je prišlo pred evropskimi volitvami. Potočnik se je namreč v Mariboru kot gost udeležil predvolilne tribune LDS, kar je za Janša ocenil kot primer "politične korupcije", in hkrati užaljeno priznal, da so pri SDS Potočnika povabili na njihov svet, vendar jih je slovenski komisar zavrnil. Zaradi predvolilne afere se je oglasil celo vodja predstavništva Evropske komisije v Sloveniji Erwan Fouere in povedal, da vsi člani komisije ne pripadajo političnim strankam, da pa njihova politična usmeritev ne vpliva na kakovost njihovega dela. Koalicija Slovenija je tukaj igrala dvojno igro. Najprej je pozimi Potočniku očitala, da je premalo političen za politično funkcijo, nekaj mesecev pozneje pa mu je zabrusila, da se je s podporo LDS prodal. Da je najprej govoril o svoji strokovnostim, potem pa je z udeležbo na štajerskem predvolilnem srečanju vrnil politično uslugo tistim, ki so ga na to mesto predlagali.

Očitki, ki so se pojavili minuli teden, so bili torej pričakovani. Iz nekdanjega evropskega heroja je nastal moralni pokvarjenec. Janša je že pred Ropovo odločitvijo javnosti neprepričljivo potarnal o vladni kadrovski politiki. Vlada naj bi namreč na vidnejša mesta v državni upravi nastavljala svoje ljudi. In nekaj takšnega naj bi se dogajalo tudi s kandidatom za novega slovenskega komisarja. "Po tem, kar se je zdaj izkazalo v zvezi s pogajanji, da delo ni bilo tako sijajno opravljeno, kot se je dozdevalo doslej, je sporna tudi njegova apolitična nepristranskost glede na njegovo sodelovanje v volilni kampanji LDS. To ne bi bilo sporno, če bi bilo to odkrito ravnanje, ne pa sprenevedanje, češ da je nestrankarski, hkrati pa hodi na predvolilna zborovanja največje vladne stranke. To pač kaže na moralna integriteto nekoga, ki bi moral pet let zastopati slovenske interese v najpomembnejšem organu EU."

Potočnik ni Brezigarjeva

OK, če Janša Potočniku že zameri predvolilno odločitev; Potočnik bi lahko bistveno bolj aktivno sodeloval v predvolilni agitaciji, vseeno pa je zelo nenavadno, da prvak opozicije pozablja na zgodovino svoje stranke. Janša je namreč eden od pobudnikov civilnega, strokovnega, nestrankarskega, v konsenz usmerjenega Zbora za republiko. Hkrati je njegova stranka jasno, odločno in navdušujoče podprla iz civilne družbe vzhajajočo pobudo Nekaj je treba storiti. In jasno, Koalicija Slovenija je vseskozi pomagala predsedniški kandidatki Barbari Brezigar, tisti, ki je nekoč kandidirala na listi SDS in ki je v tekmi za predsedniški prestol prisegala na nadstrankarstvo. Janša torej Potočniku očita domnevno politično mimikrijo, pojav, ki ga je sam izpopolnil do popolnosti. Kar je seveda smešno; Potočnik, ki kljub vsemu še vedno ni član LDS, ima vso legitimno pravico, da se politično opredeli. Tako so recimo nedavno storili trije novi in en nekdanji minister. Trije so se včlanili v Ropovo LDS, eden pa je prestopil v Janševo SDS. Potočnik je kot komisar sodeloval tudi z različnimi evropskimi poslanskimi skupinami, neki referat na nekem predvolilnem srečanju pa ga še zmeraj ne more okarakterizirati za politika. Vprašanje pa je, kaj bi opozicijske stranke dejale, če bi Potočnik z navideznega piedestala strokovne apolitičnosti sestopil na polja pomladnih upov in skomin.

Nad Potočnikom pa ni globoko razočaran le Janša, podobnega mnenja je njegov koalicijski prijatelj Bajuk. "Osebno sem Potočnika dobro spoznal, je učinkovit in odprt. A moram priznati, da me je močno razočaral. Ne moti me, da se je opredelil, moti me to, da je vztrajal, da je nadstrankarski in da je imel politične opcije skrite." In zgodba o Brezigarjevi? Za Bajuka primera nista primerljiva. "Ona je najprej kandidirala na listi SDS, šele potem pa kot nadstrankarska kandidatka. Svojih političnih prepričanj ni nikoli skrivala." Potočnikovo sodelovanje na eni volilni tribuni torej ni primerljivo s strankarsko podporo Koalicija Slovenije nadstrankarski Brezigarjevi.

Različno vrednotenje podobnih političnih fenomenov pa ima seveda svoje ozadje. Tudi tokrat so bile opozicijske stranke razočarane nad načinom izbire kandidata za novega komisarja. Za Bajuka so bili tudi tokrat pogovori "parodija, nesmisel in žalostno dejstvo". Rop se je namreč z opozicijskimi strankami srečal bolj proceduralno, prav tako pa tudi tokrat ni upošteval njihovih nenavadnih predlogov. SDS je namreč predlagala, da bi imenovanje za slovenskega komisarja predstavili na avgust, s čimer bi Slovenija po Ropovem mnenju izgubila veliko pogajalskega časa za najprimernejše evropske resorje. Nekatere opozicijske stranke so tudi predlagale, da bi Slovenija Barrosu predlagala tri kandidate. Takšna rešitev recimo ni dobila podpore v nastajajoči evropski ustavni pogodbi, saj bi se s tem znižala suverena moč nacionalnih držav. In ravno pri imenih komisarjev se skriva odgovor na vprašanje, zakaj se Potočnik zameril opoziciji. SLS bi na tem mestu raje videla Franca Arharja ali Francija Buta, SNS celo Bogdana Baroviča. Kljub temu da so v protokolarnih pogajanjih druga imena ostala skrita, ni težko prepoznati dveh glavnih in razočaranih pretendentov za vabljivi stolček evropskega komisarja. Eden izmed njiju je republikanski Dimitrij Rupel in drugi evropski Lojze Peterle. Izbira komisarskega kandidata Potočnika je zanju in za pomladno opozicijo političen poraz.

Zdi se, da se je tako evropsko kadrovanje končalo. Kljub nekaterimi idejam, da lahko po zmagoviti pomladni zmagi na jesenskih volitvah nova vlada zamenja komisarja, se s takšno možnostjo Bajuk ne strinja, "takšne stvari se ne delajo". Kljub kadrovskemu prerekanju v Sloveniji pa je od imena komisarja bistveno pomembnejši resor, ki ga bo Barroso namenil Slovencem. Ker ima naš kandidat že nekaj evropskih in komisarskih izkušenj, ima tudi večjo pogajalsko moč. Barroso je sicer obljubil, da bo komisarske portfelje delil "po sposobnosti kandidatov in ne nacionalni pripadnosti", obljubo, ki pa jo bo v avgustovskem barantanju zelo težko izpolnil. Bitka, ki jo je na domačem terenu brez večjih težav izboril Janez Potočnik, je bila torej le uvertura.