komentar / Univerzo? Še eno? Zakaj pa ne!

V začetku aprila je statistični urad na svoji spletni strani objavil končne podatke o vpisu študentov v študijskem letu 2006/07. To leto se je na višješolski strokovni ter na visokošolski dodiplomski in podiplomski študij v Sloveniji vpisalo 115.944 študentov. Seveda je podatkom dodan komentar, ki ga povzemam:

"V študijskem letu 2006/07 višješolske strokovne programe izvaja 51 višjih šol. V 22 različnih programov je vpisanih 15.831 študentov, od tega dve tretjini izredno. Največ zanimanja je za programe komercialist, poslovni sekretar in računovodja.V visokošolske dodiplomske programe je vpisanih 91.426 študentov, v visokošolske podiplomske programe pa 8687. Dve tretjini študentov (67 odstotkov) visokošolskega študija obiskujeta programe na Univerzi v Ljubljani (UL). Število študentov, ki obiskujejo visokošolske programe na samostojnih visokošolskih zavodih, že presega 5000.Največji delež vseh izrednih študentov (ki jih je 40.000) je med vpisanimi v višješolske programe, saj izredno študirata kar dve tretjini študentov. Med vpisanimi v visokošolske programe je teh študentov tretjina. Največje zanimanje je za študijske programe s področja družboslovja, poslovnih ved in prava. V visokošolske programe s tega področja je vpisanih kar 40.986 študentov. To področje je najbolj priljubljeno med ženskami, saj te programe obiskuje skoraj polovica vseh študentk visokošolskega študija. Pri moških so poleg družboslovja priljubljeni tudi programi s področja tehnike, proizvodne in predelovalne tehnologije in gradbeništva, kjer se je udeležba v primerjavi z lanskim študijskim letom rahlo povečala. Najmanj študentov je vpisanih v programe s področja kmetijstva in veterine ter znanosti, matematike in računalništva, skupaj le dobrih 10.000, kar je manj kot 9 odstotkov. Programe, prilagojene bolonjski deklaraciji, obiskuje že dobrih 15 odstotkov študentov. 25 visokošolskih zavodov poleg starih programov že ponuja dodiplomske ali podiplomske programe, usklajene z bolonjsko deklaracijo. V bolonjske programe je vpisanih 14,7 odstotka dodiplomskih in kar četrtina podiplomskih študentov. Največji delež bolonjskih študentov ima Univerza na Primorskem, kar 34,3 odstotka, najmanjšega pa Univerza v Ljubljani, 13,6 odstotka. Največ prenovljenih programov je na področju družboslovja, poslovnih ved in prava, kjer bolonjske programe obiskuje že skoraj tretjina študentov. Programi s področja naravoslovja, zdravstva, tehničnih ved in izobraževanja pa v veliki meri še niso bili prenovljeni, saj so deleži študentov, vpisanih v bolonjske programe, na teh področjih najmanjši (manj kot 5 odstotkov)."

Zakaj navajam te podatke? Predvsem zato, ker v Sloveniji nimamo neodvisne strokovne službe, ki bi te podatke analizirala in izsledke sporočila ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Tako se dogaja, da politična opcija, ki je tisti hip na oblasti, spreminja večinoma zakone, pravilnike, uredbe, financiranje po politični volji, ne da bi pri tem upoštevala strokovne argumente in dobre prakse. Primerjalnih analiz tako rekoč ni, tudi v OECD še nismo in tako nismo dolžni pošiljati kredibilnih statističnih podatkov o visokem šolstvu. Delno je mogoče primerjalne podatke pridobiti na evropskem statističnem uradu, vendar nimamo stalnih služb, ki bi te podatke ovrednotile. Ko se oblast zamenja, se po nenapisanem pravilu z njo zamenjajo tudi zakoni, pravilniki, financiranje, v skladu s črtico F. Milčinskega "Ob grivo in šoto" iz leta 1923, kjer je zapisano: "Čim pride stranka na krmilo, prav vsaka jadrno odpušča in premešča pristaše drugih strank in namešča svoje. In mora jako hiteti, da je s tem poslom gotova, dokler je še na krmilu. Za drugo delo ji itak ne preostane časa ..., za namestitev v javni službi je sicer treba, da je človek pristaš stranke, ne škoduje pa ne, ako je pristaš hkrati sposoben - le da je pristaš!"

Pri navedenih podatkih torej pogrešam ustrezno analizo "inputa" in "outputa" slovenskega visokošolskega izobraževanja. Na spletnih straneh statističnega urada najdete tudi podatke o številu doktoratov v Sloveniji. Po zadnji temeljiti spremembi zakona o visokem šolstvu - gre za uvedbo bolonjskih programov - je edini možni "novi" pridobljeni znanstveni naslov, ki ga podeljujejo slovenske univerze, doktorat znanosti. Vsi drugi so strokovni. In če hočemo biti "na znanju temelječa družba", je treba analizirati tudi porazdelitev doktoratov v Sloveniji. Univerza v Ljubljani (UL) je ob 62.314 sedaj vpisanih študentih leta 2005 podelila 314 doktoratov, Univerza v Mariboru (UM) ob 25.453 vpisanih študentih le 48 in drugi visokošolski zavodi ob 12.268 vpisanih študentih le šest doktoratov. Število diplom na visokošolskih strokovnih in univerzitetnih programih je malce bolj uravnoteženo. Na UL je bilo leta 2005 diplom 8073, na UM 2878, na UP 446 in na drugih visokošolskih zavodih 545. Naj navedem še število izrednih študentov (gre za plačljiv študij). Na UL je 13.445 izrednih študentov (to je 21,6 odstotka glede na število vpisanih), na UM jih je 9365 (36,6 odstotka), na UP 3297 (52,7 odstotka) in na drugih visokošolskih zavodih 4220 (70,2 odstotka). Ob tem, da naj bi bilo izobraževanje javno dobro in vsem študentom enako dosegljivo, so te številke - milo rečeno - skrb zbujajoče. Počasi bodo naše univerze postale obrati za proizvodnjo brezvrednih diplom ("degree mills").

Za konec k bistvu. Kakovostna univerza naj bi bila visokošolska institucija - akademska skupnost študentov in učiteljev -, ki ima pravico podeljevati znanstvene naslove ("degree awarding power"). V angleškem svetu je veljalo pravilo, da mora imeti univerza 4000 vpisanih študentov in mora biti sposobna podeljevati naslove na petih znanstvenih področjih do doktorata - torej mora imeti ustrezno infrastrukturo in preverjen rezidentni, pedagoški ter raziskovalni kader. In kako je pri nas? Vsakokratna politična opcija si za nalogo najprej postavi reformo šolstva - na to se namreč vsi spoznamo. "Takšni so kot naš stric, Artur mu je ime in ima radio. Tudi kadar lepo gode radio in v redu, vrti gumb, ne zato, da bi godel še lepše, nego zaradi izpremembe. Ne veseli ga, kar radio gode, nego veseli ga, da ga suče in je potem drugače." (F. Milčinski: Glavnjača, 1928)

Sedanja vlada je leta 2005 sprejela Okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji in leta 2006 Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007-2023. V teh dokumentih se brez ustrezne in primerljive analize razmer napovedujejo revolucionarne, dramatične spremembe v našem visokem šolstvu. Naj jih navedem samo nekaj: univerzitetni sistem s sedmimi do desetimi univerzami, od tega je vsaj polovica zasebnih; ustanovitev Politehnike Ljubljana in razpad Univerze v Ljubljani; ustanovitev Gorenjske univerze; razvoj visokega šolstva na področju naravoslovja in tehniških ved, gradnja univerzitetnega središča v jugovzhodni Sloveniji ipd. Česar v teh dokumentih ni, je zametek Mediteranske univerze v Piranu, četudi je ljubljanska univerza s podpisom tarragonske deklaracije že članica Foruma mediteranskih univerz. Omenjajo se tudi tuje univerze, na primer vatikanska. Vsi ti načrti - tudi sicer brez strokovne obrazložitve - pa so napisani ob tem, da v Sloveniji ni dovolj denarja za financiranje sedanjega visokošolskega sistema in da vlada ne spoštuje veljavnega zakona o visokem šolstvu. Edino korektno, a kratko oceno razmer v slovenskem visokem šolstvu je pripravila služba vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko v svojih dokumentih Nacionalni strateški referenčni okvir 2007-2013 in Operativni program razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013 - in še to verjetno na evropsko zahtevo. Ta poročila so dostopna na spletnih straneh vlade.

Na spletnih straneh ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo pa je še vedno naveden le stari Nacionalni program za razvoj visokega šolstva 2002-2005, novega, za obdobje 2006-2010, še ni, čeprav v zakonu o visokem šolstvu med drugim piše: "Nacionalni program visokega šolstva opredeli cilje visokega šolstva, določi študijska, znanstveno-raziskovalna in umetniška področja nacionalnega pomena, opredeli dejavnosti, potrebne za razvoj in učinkovito delo v visokem šolstvu, določi standarde za opravljanje visokošolske dejavnosti in predvsem določi okvirni obseg potrebnih sredstev za izvedbo nacionalnega programa. Nacionalni program visokega šolstva sprejme državni zbor. Predlog nacionalnega programa oblikuje vlada na podlagi strokovnih izhodišč, ki jih pripravi svet za visoko šolstvo v sodelovanju s svetom za znanost in tehnologijo." Dodatno pa s spletnih strani izvemo, da naj bi bil nacionalni program 2006-2010 verjetno sprejet poleti 2006. In tu je kleč. Nekdanji predsednik Sveta za visoko šolstvo Peter Jambrek se je raje posvetil verjetno donosnejšemu poslu - pisanju osnutka novega zakona o visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti - kot da bi opravljal dejavnosti, ki mu jih je naložil zakon.

V ustavi imamo zapisan člen o avtonomiji univerz. Visokošolske institucije kot akademske skupnosti študentov in učiteljev raziskovalcev ne smejo dopustiti, da posamezni ministri - take ali drugačne provenience - brez ustreznih strokovnih argumentov in brez sodelovanja akademske sfere poljubno zmanjšujejo to avtonomijo. Smiselno bi bilo slediti dobri evropski praksi in le ustanoviti Agencijo za kakovost visokega šolstva s stalnimi strokovnjaki (tudi tujimi). Treba je narediti temeljito analizo razmer doma in drugod in predvideti posledice uvedenih sprememb. Zato obstajajo tudi evropske institucije (EUA IEP), ki prav zdaj ocenjujejo položaj celotnega visokega šolstva na Slovaškem in Portugalskem. Nima smisla hiteti. Raje se učimo na napakah drugih. Učenje na lastnih napakah je bilo že sedaj precej boleče.

Vsi politiki živijo na kratek rok, univerze pa imajo inercijo in bodo preživele tudi zdajšnje politike. A ne glede na to se lahko se zgodi, da bo čez čas nova politična opcija pisala že deseto spremembo ali povsem nov zakon o visokem šolstvu.