ekonomija / Slovenija in OECD

Sredi maja je na svoji letni seji ministrski svet OECD v Parizu uradno potrdil povabilo Sloveniji, da začne pogajanja o priključitvi tej častitljivi organizaciji. Hkrati pa je na obeh svetovnih lestvicah konkurenčnosti držav (WEF, IMD) Slovenija zdrsnila za nekaj mest. Slika je navidezno protislovna. Povabilo k vključitvi v OECD je predvsem potrditev njenih makroekonomskih razvojnih dosežkov, slabša konkurenčnost pa dokaz njenih slabosti. Precej večji zdrs na lestvici IMD (s 40. na 45. mesto) smo imeli tudi leta 2003, leto pred volitvami. Stephane Garelli, vodja projekta IMD, je tedaj menil, da Ropova vlada ne razume gospodarskih izzivov. Se zgodovina ponavlja tudi pri Janševi administraciji?

Organizacija OECD je nenavadna institucija, ki zahteva nekaj dodatne pozornosti in zgodovinskega spomina. Organizacija je nastala leta 1948 in je podobno kot NATO na vojaškem področju simbolizirala novo obliko ekonomskega sodelovanja med zahodnimi državami, ki so se po II. svetovni vojni spoprijemale z učinkovitim vodenjem ekonomskih politik in gospodarskega razvoja. OECD je v zadnjih štiridesetih letih prerasla v eno največjih mednarodnih raziskovalnih, statističnih in analitično svetovalnih središč. Postala je forum dobre prakse ekonomskih in razvojnih politik ter najboljši "think tank" globalnih razvojnih usmeritev.

OECD s sedežem v Parizu sedaj združuje trideset držav na globalnem zemljevidu sveta, sodeluje pa z več kot sedemdesetimi. Organizacija se v zadnjih letih ne samo širi, temveč tudi hitro spreminja. OECD želi biti bolj proaktivna, odprta, partnerska in reprezentativna. Slovenija je zamudila prvi vlak, ko je OECD pred leti sprejela štiri postsocialistične evropske države. Očitno stare Drnovškove vlade niso pokazale dovolj interesa in lobističnih sposobnosti, čeprav koristi pristopa vseskozi daleč presegajo stroške včlanitve. Z vstopom v EMU smo postali očitno dovolj zanimivi tudi za OECD. Kot člani bomo postali del njihove statistične in analitične baze, neposredno bomo sodelovali pri izmenjavi izkušenj učinkovitega vodenja ekonomskih politik in razvojnih strategij, bistrili bomo lahko reformne sposobnosti na ključnih področjih globalne konkurenčnosti. Toda ali bomo znali izkoristiti škatlo z orodjem, ki nam jo ponuja OECD? Bomo razumeli OECD kot dober intelektualni servis ali zgolj kot obliko promocije države v še enem od ekskluzivnih svetovnih klubov?

OECD nam že sedaj ponuja tri ključna sporočila. Globalizacija je motor ekonomskega razvoja, pot do njenih koristi pa je predvsem odprtost trgov, tuje investicije ter ustvarjanje podjetniškega okolja za večjo inovativnost. Toda najpomembnejša sta razvojni konsenz v državi in pripravljenost ljudi, da povečujejo svoj intelektualni in socialni kapital, da razumejo in sprejmejo globalizacijske priložnosti. Drugo sporočilo je namenjeno učinkoviti obrambi pred negativnimi posledicami globalizacije in prestrukturiranja, ki povečujejo brezposelnost in zahtevajo reformo trga dela. Kako optimalizirati na podjetniški ravni fleksibilnost dela ob ohranjanju socialne varnosti delavcev in pri tem omejiti kronično negotovost, ki ne koristi niti človeškim virom niti podjetjem in državi? Priporočilo za doseganja socialnega konsenza na tem področju je vedno kombinacija prave ponudbe rešitev in predvsem pogajanj, kako nadomestiti izgube na eni strani s koristmi na drugi. Tretje napotilo zadeva politično ekonomijo reform. Reformne izkušnje dokazujejo, da so reforme politično problematične, toda stroški in nevarnosti njihove zaustavitve so še višji. Politično legitimnost reform pa lahko dosežemo predvsem z odprtostjo, dialogom in spoštovanjem javnosti.

Rdeča nit teh sporočil je preprosta. OECD stavi na strokovnost odločanja, razvojni konsenz in široko politično sodelovanje. Slovenija v zadnjih dveh letih ni uspela z reformami prav zaradi teh pomanjkljivosti. Janševa vlada ponuja vse več sprememb brez prave strokovne presoje in reformnega okvira. Razvojni konsenz je tako med strankami kot med socialnimi partnerji napol mrtva črka na papirju. Zapravljeno politično legitimnost reformnih sprememb pa že nekaj časa zaposluje politična produkcija afer za vsakdanjo rabo. Slovenija ima kopico razvojnih dokumentov, toda malo dolgoročnih analiz, študij izvedljivosti, poslovnih načrtov. Z jezikom OECD, manjka nam sistematičnosti in sposobnosti za menedžiranje sprememb. Ker po dveh letih ni pravih ukrepov za povečanje učinkovitosti ekonomskega sistema na podjetniški in regionalni ravni, nam političnoekonomske delnice na trgu globalne konkurenčnosti padajo.

Zdrs na lestvicah globalne konkurenčnosti ni nepričakovan in tudi ne enoznačen. Gospodarski kazalci so ugodni, ker so očitno bolj rezultat zunanjih institucionalnih pritiskov in globalne gospodarske konjunkture. Toda država je še vedno preveč birokratska, še posebej pri prostorskem urejanju in pridobivanju delovne sile, da bi bila spodbudna za domače in tuje podjetnike in kapital. Razvojno pa smo obstali tudi na infrastrukturnem področju. Poslovna učinkovitost podjetij je nižja, ker menedžerji slabo povezujejo znanje in biznis, poslovne odločitve s strategijo, predvsem pa podcenjujejo vlogo socialnega kapitala, zlasti zaupanje zaposlenih. Gospodarstvo s strukturnega vidika ni tako močno. Očitno razkroj konkurenčnosti povzroča tudi poslovna negotovost. Poganjata jo menedžerski strah, ki so ga spodbudile zamenjave vodstev, in politizacija državno reguliranega gospodarstva. Kolateralna škoda Janševega stila vodenja države se tako vse bolj kaže v zmanjšanju socialnega kapitala, ta pa je po analizah OECD ključen element sodobne razvojne uspešnosti.

Krog je tako sklenjen. Indeksi mednarodne konkurenčnosti merijo naše razvojne zaostanke, OECD nam ponuja strokovne odgovore. Toda očitno bomo v tem preseku težko našli pravo rešitev. Razlog je preprost. Nihče ne želi prevzeti političnoekonomskih tveganj za strokovno voden zasuk konkurenčnosti. Manjka nam političnih in poslovnih elit, ki bi učinkovito vodile reforme in družbene spremembe. Rop ni imel političnih talentov, Janša jih nedvomno ima. Toda kljub temu očitno ne upošteva opozoril, da je vsak politik na dolgi rok mrtev, če ne razume ekonomske aritmetike.