ekonomija / Od radikalnih reformnih do kozmetičnih popravkov

Pred dnevi je prvi minister Janez Janša izrekel nekaj zgodovinskih misli. Cilj njegove vlade je, da konča tranzicijo in zagotovi, da nobena prihodnja vlada ne bo imela več vpliva na gospodarstvo. Pri tem jo, za nameček, ne zanimajo kratkoročne presoje volilcev in medijev, temveč vlada raje zasleduje dolgoročne cilje družbenega razvoja in spoštuje okvire ustavnega reda. Prva izjava povsem odkritosrčno in tudi legitimno govori o želenem prisvajanju politične moči z ekonomskimi sredstvi, druga pomeni nenavadni vladarski cinizem, na pol poti med iluzijami utopično ofenzivnih sprememb in instrumentalizacijo politične prevare.

Janševa vlada na polovici mandata vse bolj izgublja javno podporo in postaja primerljiva s pripadlo Ropovo administracijo. Sprva je delovala kot dobro naoljen vojaški stroj. Navzven je producirala ideologijo sprememb, navznoter je politično prevzemala pomembna podjetja s pomočjo upravljalskih vzvodov državne lastnine. Politična kultura desnice povzema najbolj ortodoksne teoreme marksistične politične ekonomije. Lastnina je temelj družbene moči in političnega vpliva. Ker ekonomska baza determinira družbeno nadgradnjo, lahko politika dominira s prevzemom ekonomskih funkcij. Nekaj spektakularnih menjav menedžerskih vodstev je začrtalo pot sprememb in grozeče negotovosti. Sporočilo je bilo jasno. Nihče v državi ni povsem varen pred spremembami, vse je zamenljivo in minljivo. Varni in nagrajeni so samo tisti, ki so pravočasno stopili na vladajočo stran ali pa niso bili okuženi s preteklimi političnimi grehi. Menjalno razmerje je bilo preprosto. Vlada ponudi podjetjem ekonomsko reformo, menedžment pa ji vrne brezpogojno politično lojalnost.

Toda po letu dni se je ideologija radikalnih reformnih obljub spremenila v kozmetične popravke obstoječega ekonomskega sistema. To še posebej velja za osrednjo davčno reformno in reformo trga dela, vključno s socialnim sporazumom. Vladna ponudba po dobrem letu ni ustrezala želenemu menedžerskemu povpraševanju in cena vladnih delnic na političnem trgu je začela nevarno padati. Menedžerji so sprva reagirali obrambno. Navidezno so postali politično lojalni, dejansko pa so začeli graditi lastninske okope okoli podjetij. Od tod povečano zanimanje za menedžerske odkupe, navzkrižna lastništva, strateška partnerstva, celo prijateljske prevzeme. Toda vlada se je nevede znašla na točki, kjer marksistična mehanika povsem odpove.

Sodobna politična ekonomija, od Northa in Olsona do Buchanana ter Tullocka, ne vidi prevlade politike toliko v prisvajanju lastninskih pravic kot v sposobnostih vlade, da generira več tržnih pogojev in podjetniških priložnosti, kot jih dejansko lahko nadzira. Ta presežek je rezultat njenega političnega podjetništva, ki se na koncu razkriva kot konkurenčna sposobnost države. Vlada nima moči zaradi navidezne ali dejanske kooperativnosti z lojalnimi menedžerji, temveč nasprotno izhaja prav iz njihove oportunistične narave in spretnega iskanja ravnotežja moči med nasprotnimi interesi. Ne gre za prevlado na temelju avtoritarnega političnega menedžmenta in lastninskih pravic, temveč za kooperativnost na temelju oportunistične narave politično-ekonomskih subjektov. Menedžerji so lojalni vladi in podpirajo državo, ker jim ponuja poslovne priložnosti in omogoča učinkovito vodenje razvojnih sprememb.

Janša je namesto deklarativnega partnerskega kapitalizma uvedel klubski model tržne družbe. Poizkus pa se je sprevrgel v farso in se obrnil kot bumerang. Klubski model kapitalizma ne temelji na načelih vključevanja, temveč izključevanja, poudarja logiko sovražnikov namesto ustvarjanja partnerskih mrež, ponuja produkcijo strahu namesto zaupanja. Toda logika idejne zaprtosti, regulirane demokracije in ekonomske ksenofobičnosti klubskega kapitalizma ima nevarno razpoko v središču sistema. V klubskih elitah se pogosto naseli dvom o lastnem početju, samoprisila se meša s samoohranitvijo, ljudje dobivajo občutek, da so hkrati žrtve in da se žrtvujejo. Tako je lažje razumeti, zakaj se zadnje čase celo ministri oglašajo kot navadni državljani in komentirajo javne zadeve, ki jih sami vodijo ali usmerjajo kot ministri. In zakaj je prav tajna služba postala predmet najbolj demokratično odprte razprave, tajni agenti in njihove prikrite reči pa prvovrstno javno politično blago. Klubski kapitalizem poganja lažna zavest in vsakdanja modernizacija prevare.

Janševa vlada je želela razgraditi staro in ponuditi široko fronto razvojnih alternativ, od javne uprave, šolstva, zdravstva, pa tja do regionalizma in preurejanja posebnih strateških področij energetike, telekomunikacij, logistike ... vključno z nekaterimi domala fantazijskimi dolgoročnimi projekti. Ponudila je mešanico pragmatičnih ukrepov koncentracije ekonomske moči in produkcijo političnih iluzij. Toda račun se ni izšel. Najprej je izgubila rdečo nit ideološke konceptualizacije teh sprememb. Potem se je stopnjevala zmeda pri njihovem političnem menedžiranju. Na koncu je zmanjkalo ljudi na vseh ravneh državne administracije za praktično izvedbo. Vlada se je ujela v lastno zanko. Janša je padel v klasično črno luknjo neobvladljivosti avtoritarnega vodenja kompleksnega politično-ekonomskega sistema. Ministri so z vsakim izvedbenim korakom trčili na meje svojih kompetenc. Na koncu pa ni bilo ljudi v birokratskem aparatu, ki bi razumeli in verjeli v spremembe. Ljudje so preprosto začeli zapuščati vladno ladjo, kapital in menedžerji so se začeli ozirati za političnimi alternativami. Oboje je znak, da Janševo politično ladjo zaliva voda, čeprav še vedno pluje.

J. M. Keynes v svoji sloviti knjigi Splošna teorija zaposlenosti, obresti in denarja (1936), ki smo jo pravkar dobili tudi v dragocenem slovenskem prevodu Studie humanitatis, sklepal, da "politični blazneži" na oblasti črpajo svojo moč iz zastarelih idej ekonomistov in političnih filozofov. Mislil je kajpada na medvojno ideologijo in prakso enega ljudstva, ene države, enega firerja. Toda sporočilo je univerzalno, če država postane zatohla zmešnjava vse močnejšega kapitala, notranje politične militantnosti in nacionalne ideologije. Stoji Slovenija na pragu takšne brezizhodnosti?