komentar / Zaklana gos

Tajne službe so edino resnično merilo političnega zdravja naroda, edini resnični izraz njegove podzavesti.
(John le Carre)

Pri nas se je v razmeroma kratkem obdobju samostojnosti zvrstila cela vrsta afer, povezanih z varnostnimi in obveščevalnimi službami. Naše tajne službe so storile celo vrsto neumnosti (poskus ugrabitve grškega trgovca z orožjem v Avstriji, kar so potem Avstrijci kazali celo na TV, kombi z vohunsko opremo, ki je “zašel” v tujo državo, afera “Sava” itd. itd.). Na čelu naših tajnih služb se je zvrstila cela vrsta direktorjev. Posebno je bilo to žgoče v Sovi, kjer so se v nekem obdobju direktorji menjali vsakih nekaj mesecev. Kako je mogoče, da se v Sovi zaposli in dela nekdo, ki je imel ponarejeno diplomo? Če je mimo varnostnih mehanizmov šel človek s ponarejeno diplomo, kaj vse je še možno? Če takšna služba ni sposobna zaščititi sebe, kako bo ščitila državo? Kako je mogoče, da v Sloveniji nekdo pride s tovornjakom v vojašnico, odpelje goro orožja - in ga nikoli ne dobijo? In še bi lahko naštevali. Hkrati je tudi vprašanje, ali naši politiki vedo, kaj te službe pomenijo. Ali imajo naši politiki zadostno varnostno kulturo in ali se zavedajo pomena obveščevalnih in varnostnih služb? Osebno sem bil nemalokrat naravnost zgrožen zaradi varnostne nekulture nekaterih slovenskih politikov in (tudi zelo visokih) državnih uradnikov. Poznam primer slovenskega politika, ki je nekoč pred obiskom v tujini odklonil pomoč naše obveščevalne službe, češ da so se časi sedaj spremenili, potem pa se je pritoževal, da so predstavniki tuje države o njem vedeli prav vse. Časi se v tem smislu, da obveščevalne službe še vedno delujejo, niso prav nič spremenili, učne urice naših politikov pa plačujemo mi. Zgodilo se je, da je slovenski politik javno objavil ime tajnega sodelavca v obdobju vojne za samostojno Slovenijo, ki je bil tedaj na pomembnem položaju v JLA. Takšna imena se objavijo po zelo dolgem časovnem obdobju - če se sploh objavijo.

Kljub precej “nerodnostim”, ki so se zgodile našim varnostnim in obveščevalnim službam, pa so pri tujih partnerjih le pridobile kar precejšen ugled. Ruski obveščevalni analitiki npr. so Sovo ocenjevali kot "sodobno, profesionalno in učinkovito strukturo ... sposobno odzvati se na resne težave, povezane z varnostjo države, in aktivno sodelovati s svetovnimi posebnimi službami kot njihov enakopraven partner". Lahko si le predstavljamo, kakšne bodo ocene tujih partnerjev odslej.

V zgodovini obveščevalnih služb, tudi v najbolj demokratičnih državah, obstajajo primeri, ko so te kršile pooblastila in se mešale v politično dogajanje v svoji državi. To so potem rešili tiho, ne da bi ogrozili temeljno dejavnost služb. Ne poznam pa primera, da bi se politika vmešala v delo obveščevalne službe. Razen v totalitarnih sistemih. Sedanja afera po svoje spominja na brionski plenum leta 1966, ko je tedanje jugoslovansko politično vodstvo razbilo Udbo in odstranilo podpredsednika SFR Jugoslavije Aleksandra Rankovića iz političnega življenja. Tudi tedaj je šlo za obtožbe, da je tajna služba prisluškovala celo maršalu Titu in da je kriva mnogih zlorab. V naši aferi bi lahko vlogo Rankovića (seveda je primerjava zgolj pogojna) prevzel Janez Drnovšek, vlogo Krste Crvenkovskega, vodje komisije, ki je raziskovala nečedno početje Udbe, pa bi lahko imel dr. Lovro Šturm. Zanimivo je, da je Miha Brejc, viden član vladajoče SDS, že leta 1994 v svoji knjigi Vmesni čas opisal srečanje „s predstavnikom države, ki je ne smem omenjati“, s katerim je govoril o Janezu Drnovšku (tedaj je bil dr. Brejc direktor slovenske tajne službe Vis). Skrivnostni kolega iz tujine naj bi mu bil dejal, da „se nekateri v Evropi čudijo, da je postal Drnovšek predsednik vlade, še posebej zato, ker je bil predsednik predsedstva Jugoslavije ... Saj ste slišali, enigma Drnovšek.“ Brejc piše, da bi mu rad rekel, „da ne gre za enigmo Drnovšek, ampak za napako Drnovšek“. Ali sedaj želijo to napako odpraviti?

V Sovi je bilo gotovo precej nepravilnosti in jasno je, da je bil nadzor nad našimi službami nepopoln (ob tem se postavlja tudi vprašanje, zakaj - zaradi nesposobnosti nadzornikov, pomanjkanja volje do pravega nadzora ali česa drugega?). Vendar je tudi jasno, da umazanega perila tajne službe ne gre prati javno. Nepravilnosti, ki nedvomno obstajajo, bi se bilo treba lotiti na primeren način, ki nikakor ne bi vplival na našo varnost. Me drugim je bilo objavljeno, da je nekdanji direktor Sove Ferš, ki kot mednarodni strokovnjak pomaga reorganizirati varnostno-obveščevalni sistem Bosne in Hercegovine, v Sovi zaveden kot njen sodelavec. Ferš s take pozicije lahko nedvomno pomembno pripomore k varnosti Slovenije in njenih državljanov, objava, da je v Sovi zaveden kot sodelavec, pa lahko navsezadnje celo ogrozi njegovo življenje, poleg tega je to tudi signal celotni sodelavski mreži Sove, kaj se ji lahko pripeti. Če je komisija v zvezi z njim ugotovila nepravilnosti, ne bi bilo treba objaviti, da Sova Ferša vodi kot sodelavca. Nekoč sem nekega znanca iz tujine vprašal, kako bi reagiral, če bi mu katera izmed tajnih služb ponudila sodelovanje. Odgovoril je, da ne bi nikoli delal za nobeno balkansko službo, „ker ne bi rad jutri o tem bral v lokalnem časopisu“. Eden glavnih problemov naj bi bil tudi ta, da je v Sovi zaposlenih še nekaj ljudi, ki so nekoč delali v SDV. Že večkrat sem dejal in zapisal, da me moti, ko problematizirajo „sodelavce Udbe“, „udbovce“ itd., nihče v tej državi pa se ne sprašuje o sodelavcih (agentih) tujih obveščevalnih služb. Ali to pomeni, da jih pri nas ni? Ali pa je danes biti agent tujih obveščevalnih služb pri nas nekaj pozitivnega, ker ta oseba „pomaga pri razvoju demokracije v Sloveniji“ in ker smo danes, kot mi je nekoč dejala znanka, tedaj uslužbenka slovenske tajne službe, „itak vsi prijatelji“.

In kaj, ko bo komisija končala delo, ko bo „plenuma“ konec? Upam, da, tako kot leta 1966, ne bo sledila krepitev vojaških tajnih služb in da te ne bodo posegale v civilno sfero. Upam tudi, da se ne bodo uresničile zamisli, ki so se v Sloveniji v preteklosti že pojavljale, namreč, da bi vse obveščevalne in varnostne službe združili v eno. To naj bi pripomoglo k racionalizaciji dela, izognili bi se podvajanju dela, tako bi zmanjšali administrativni in tehnični aparat itd. Sliši se lepo, toda menim, da bi taka rešitev ogrozila demokracijo. Ogromna moč bi se skoncentrirala le v enem centru, če bi se pojavile kakršne koli anomalije (npr. vdor tuje obveščevalne službe), ne bi imeli alternativnega (zdravega) organizma itd. Kaj torej storiti? Sam predlagam reorganizacijo slovenskega varnostno-obveščevalnega sistema, ki bi temeljil na dveh varnostnih službah (te službe se ukvarjajo s protiterorizmom, protiobveščevalno dejavnostjo ipd.), civilni, ki bi delovala v sklopu ministrstva za notranje zadeve, obrambni, ki bi delovala v sklopu ministrstva za obrambo, in obveščevalni službi, ki bi bila podrejena vladi in bi bila pristojna za obveščevalno raziskovanje tujine (politično, gospodarsko, vojaško in druga področja). S tem bi se izognili koncentraciji moči na enem mestu. Zaposlenih v teh službah je lahko razmeroma malo, vendar morajo to biti zelo strokovni in dobro usposobljeni ljudje. Poleg tega je treba nujno okrepiti parlamentarni in druge oblike nadzora nad našimi tajnimi službami, dodelati zakonodajo itd.