priloga / Ometi iz ilovice

V 60. letih prejšnjega stoletja je na vsem svetu obstajalo le šest solarnih hiš. A naftna kriza leta 1973 je predvsem v ZDA povzročila množično gradnjo hiš, ki izrabljajo sončno energijo, in ob tem povečanje zanimanja za alternativne tehnologije nasploh. Sočasen vzpon ekoloških gibanj v 70. in 80. letih je potrošnike počasi pripeljal do spoznanja, da je treba boj za čistejše okolje začeti doma.

Pogled na stanovanjsko hišo kot na sistem, ki onesnažuje okolje, se zdi nekoliko pretiran. "Vendar gre polovica vse energije v državi za ogrevanje stanovanjskih stavb," je razložil strokovnjak za učinkovito rabo energije Bojko Jerman. Največji "proizvajalci" za slovensko okolje problematičnega CO2 pa so ravno termoelektrarne. "V Sloveniji je pogost slab izkoristek ogrevalnih sistemov in naprav - slabi so dimenzioniranje, izvedba, regulacija. Poleg tega so hiše preprosto slabo toplotno izolirane," je nadaljeval Jerman, ki je tudi predsednik Slovenskega društva za sončno energijo. "Obnovljivi viri energije so prednostna naloga evropske energetske politike. Pri nas so sončni kolektorji postali nekaj vsakdanjega že pred desetimi leti, toda pri vidnih, strukturnih spremembah zaostajamo." Za zgled velikih premikov pri uvajanju novosti Jerman navaja Avstrijo, kjer se recimo zdaj v Linzu gradi 2500 stanovanj po načelih solarne tehnike in "super izolirane" gradnje. "Uvedena je tudi praksa kreditov. Za energetsko varčne hiše in stanovanja dobijo kupci občutne subvencije, tisti pa, ki hoče imeti solarno streho s sončnimi celicami, dobi posojilo, ki ga lahko odplačuje z elektriko, ki se po primerni ceni odvaja v omrežje."

Drug dejavnik onesnaževanja je voda, le pomislite, kako so se čistila, splaknjenega iz vaše straniščne školjke, nazadnje razveselile ribe. "Okolje je pri nas zelo poceni. Na primer, za zalivanje vrta, umivanje avta itd. uporabljamo prvovrstno pitno vodo, namesto da bi izkoristili deževnico," je pojasnil Jerman. Štiričlanska družina je porabnik do deset tisoč litrov tekoče vode na leto, Ljubljana pa še zmeraj nima čistilne naprave ... "To, da je pri nas še vedno dovoljeno v novih hišah delati greznice, čeprav čistilne naprave stanejo približno enako, kaže na neresen odnos države do okolja, saj bi morala to problematiko urediti z ustreznimi odloki," je poudaril Jerman. Prepričan je, da je vzdrževanje lastne čistilne naprave cenejše od predpisanega praznjenja greznice. "Še pred sedmimi leti smo se smejali zamisli o široki uporabi nekaterih ekoloških tehnologij, na primer male biološke čistilne naprave namesto greznic, češ da je vse skupaj ekonomsko in tehnično znanstvena fantastika, danes so to zrele hruške " se je nasmehnil Jerman.

Kapnica

To, da je treba najprej pomesti pred svojim pragom, meni tudi Jorg Hodalič, ki je po izobrazbi biolog. Njegova hiša na hribu, z razgledom na Ljubljano, nima vodovoda. Vso vodo, ki jo uporablja tričlanska družina, zbirajo na strehi doma in po ceveh jim je v cisterno priteče za osem kubikov. "Najprej gre deževnica skozi grobe filtre. Ti poskrbijo za odstranitev večjih delcev, ki jih na streho nanese veter," je prvo fazo delovanja "domačega" vodovoda pojasnil Jorg. Nato kapnica potuje skozi aktivno oglje, ki ga zamenjajo dvakrat na leto. "To je odlična, pitna, mehka voda. Zaradi tega tipa vode se prihrani pri kemikalijah. Mehčalca ali čistil za odstranjevanje vodnega kamna sploh ne uporabljamo," je dodala Jorgova "boljša polovica" Nadja.

Zgolj zaradi okusa imajo za goste ustekleničeno vodo. Deževnica ima, ker ne vsebuje mineralov, specifičen okus - spominja na okus destilirane vode, ki jo dobite v trgovinah za občutljive likalnike. Vodo, ki pri Hodaličevih priteče iz pipe, so analizirali tudi na Inštitutu za varovanje zdravja in že deset let, odkar jo pijejo, niso imeli zastrupitve ali podobnih tegob. Le v času velike suše jim je je zmanjkalo in so zato poklicali na pomoč gasilce. "Naš sin je že od malega navajen varčevati z vodo. Recimo, ko si umiva zobe, vmes zapre pipo, ker se zaveda, kako dragocena je."

Odpadna voda teče skozi mehansko cedilo in se nato očisti v biološkem filtru. "Najprej sem imel greznico in sem odpadno vodo redno odvažal. Nato sem ugotovil, da bo zame ceneje prečiščevati vodo samostojno." V biološki filter so najprej dodali nekaj bakterij iz drugega filtra, nato pa so se same uspešno razmnožile in sedaj narava opravi svoje delo brez spodbujanja. Reciklirana voda se ponovno uporabi za izplakovanje stranišča ipd., trdni del odpadnih voda pa je uporaben kot gnojilo. Celoten sistem je skrit pod zemljo - ne izdajajo ga niti posebne vonjave niti odvečni gramozni mehanizmi.

Varčna hiša

Pri Hodaličevih se ekološka ozaveščenost kaže še pri enem kazalcu tega, kako zelo je hiša vpeta v okolje oziroma koliko ga onesnažuje - pri gospodinjskih odpadkih. Organske snovi iz kuhinje končajo v kompostu, ki redno izboljšuje kakovost okoliške prsti. Papir, steklo in plastenke se najprej znajdejo v ločenih zabojnikih in gredo nato v reciklažo. "Nekateri še zmeraj debelo gledajo, ko vidijo, da odpadke zbiramo ločeno. A ko smo jih začeli zbirati ločeno, smo prišli s treh vreč smeti na teden na eno vrečo odpadkov," je pripomnila Nadja. Jorgu je nekoliko žal, ker med gradnjo hiše ni poskrbel za solarni sistem. "Ogrevamo na plin, da čim manj svinjamo okrog hiše. Drugače smo bili zelo pozorni na dobro izolacijo, kar je načeloma stalo malenkost več, a je pripomoglo h gospodarnejši rabi energije."

Sistem toplotne izolacije, ki bistveno pripomore k temu, da je hiša varčna, je Tomaž Podobnikar, po izobrazbi gradbenik in doktor geodezije, primerjal s plaščem, v katerega je hiša oblečena: "Za obleko že znamo poskrbeti, da je lepa in prijetna ter primerna tudi za naše zdravje, za hišno 'obleko' - tretjo kožo - pa precej manj." V svoji hiši, ki stoji trideset minut vožnje iz prestolnice, je za izolacijo uporabil celulozo. Scefranega odpadnega papirja, ki so ga gradbeniki vpihovali po posebni metodi, je samo na strehi za okoli 25 centimetrov, na zunanji strani opečnih zidov pa pol manj. Tudi obrobje balkona, čeprav to ni splošna gradbena praksa, je izoliral. "Velika težava v hiši so toplotni mostovi - manjše površine, ki prevajajo toploto bolj od okoliških. S tem, da je tudi balkon vsenaokoli obložen s toplotno izolacijo, je površina toplotnih mostov zmanjšana na minimum," je pojasnil.

Tomaževa hiša ima posebnost, zaradi katere je videti kot evropska ekohiša iz kakšnega kataloga - nepobarvano leseno fasado. "Res je, da bo les posivel, s tem bo hiša videti bolj naravna, vendar se mu ne bo zgodilo nič, saj stare lesene hiše zdržijo tudi več kot sto let. "

Načrte za dom je 36-letni Tomaž naredil večinoma sam in ga počasi, a z veliko ljubezni gradi že šest let.

Ekonotranjost

"Strop je lesen kot v starih hišah, narejen je iz lesa, ki izvira iz sosednjega gozda." Okna s stekli, med katerimi je plinsko polnilo, ki pripomore k manjši toplotni prevodnosti, so večinoma na južni in zahodni strani. Tomaž ob hiši na sončni strani vzdržuje listnata drevesa, na severni - iglavce. "Listnata drevesa bodo poleti delala senco. Pozimi, ko bo sončne svetlobe primanjkovalo, jim bo listje odpadlo in v hiši bo več svetlobe in toplote. Iglavci s severne strani pa bodo hišo vse leto varovali pred hladnim vetrom."

Za električno napeljavo je nameraval uporabiti koaksialne kable, ki, drugače od bakrenih, ne oddajajo elektromagnetnega polja v prostor, vendar je za zdaj takšna investicija še zelo draga. Že na začetku gradnje je poskrbel, da električno hišno črevesje (napeljava) ne bo nameščeno pod posteljo v spalnici. "Uporabljal bom tudi posebna odklopna stikala. Ko bo ugasnila zadnja luč, se bo vsa elektrika v tistem prostoru izklopila."

V shrambi je položena vsaj 70 do 100 let stara opeka, ki so jo nekoč pometali iz starih hiš: "Ta je preizkušena in daje boljšo klimo za shranjeno hrano." Zanimivo je tudi, da je za izdelavo škarpe na strmem pobočju namesto betona uporabil stare dobre preizkušene železniške pragove: "Te sem pobral ob prenovi v BTC-ju." Ogrevanje bo načeloma na plin in na drva v kaminu z visokim izkoristkom, kajti žal niti del strehe, kamor bi lahko namestil sončne korektorje ali celice, ni obrnjen na jug. Sicer pa je drv v bližini ob vsesplošnem zaraščanju na pretek. Več pozornosti je posvetil sistemu prezračevanja in nameščanju radiatorjev - v pritličju bo na primer samo talno gretje.

Posebno ponosen je na omet znotraj hiše, ki ga ne namerava prebarvati. Zanj se je odločil kljub razmeroma visoki ceni in je narejen na osnovi ilovice, ki so ji dodani mleta žitna slama, pesek... "To je v bistvu blato, na podoben način gradijo v Afriki - mečejo blato na zid. Ilovica je praktična, uravnava vlago, vonjave, zdi se mi, da je prav zdravilna za življenje. Tudi kamin je zametan v ilovico." Izogniti se je hotel notranjemu onesnaževanju hiše, zato je pazil tudi pri izbiri drugih notranjih materialov: laki, barve, premazi naj bi bili čim bolj naravni. Ves vidni les - stropniki, škarje in okenske police - je prepojen z lanenim oljem in povoščen. Stene v kopalnici so, namesto da bi bile obložene s keramiko, pobarvane z naravnim lateksom, na tleh pa je les, podobno kot na kaki ladji.

Kar se tiče vode, se je odločil za dvojni vodovod: mehansko filtrirano deževnico bo uporabljal za pranje, izplakovanje stranišča in vrtno vodo, voda iz centralnega vodovoda pa bo uporabljena za kuho. "Vodovodna voda bo lahko v skrajnih razmerah tekla tudi po ceveh za deževnico, nasprotno pa ne. Tako upam, da mi nikoli ne bo zmanjkalo vode, niti v najhujši suši ne." V kopalnici bo nameščena varčna dvostopenjska pipa. Večina pip, ko jih odprete, najprej nehote brizgne veliko vode, šele nato curek zmanjšate do želenega. Tu bo prav nasprotno: odpiranje se bo ustavilo pri najmanjšem curku, šele potem ga bo po želji mogoče povečati.

Tomaž že zdaj vsak dan skrbi za ločeno zbiranje odpadkov. "Na Švedskem sem že pred petnajstimi leti videl avtomat, kamor si dal konzervo in si nazaj dobil sicer drobiž, a si bil s tem vsaj malo spodbujen za recikliranje. V Sloveniji pa je ravno narobe, celo steklenic je čedalje manj povratnih in s tem so za marsikoga postale tako nevredne, da jih preprosto vrže za prvi vogal." Odločil se je tudi za nakup sicer dražjih, a varčnih gospodinjskih aparatov. "Sem že kupil pameten pomivalni stroj, ki tehta, koliko posode ima v sebi, in temu prilagodi količino vode."

Njegova doslednost pri varčevanju ga najpogosteje najprej udari po žepu, a meni, da se bodo dolgoročna vlaganja izplačala. Vendar težava še zdaleč ni v dražjih materialih. "Ekohiša ni romantika, ampak del grdega, umazanega kapitalizma. Še posebno v gradbeništvu znajo marsikateri izvajalci izsiljevati s financami, so podizobraženi in površni. Gledajo predvsem na svoj dobiček in pustijo investitorja, da živi v tistem, kar so mu pustili - že 'manjša' napaka pa lahko pomeni, da hiša ne more več biti eko." Nazadnje je prisiljen sam popravljati napake gradbincev, toda še zmeraj upa, da se bo v svoji tretji koži dobro počutil.

OKV "Ekohiša ni romantika, ampak del grdega, umazanega kapitalizma. Še posebno v gradbeništvu znajo marsikateri izvajalci izsiljevati s financami, so podizobraženi in površni. Gledajo predvsem na svoj dobiček in pustijo investitorja, da živi v tistem, kar so mu pustili - že 'manjša' napaka pa lahko pomeni, da hiša ne more več biti eko."