nove tehnologije / Divx ubil mp3

Širokopasovni internet za domačo rabo, kot sta ADSL ali kabelski internet, se hitro seli v domove internetnih uporabnikov. Vse večje hitrosti prenosa podatkov pa posledično pomenijo tudi vedno večjo izmenjavo datotek prek popularnih P2P-mrež, kot so recimo FastTrack (Kazaa, Grokster ...), eDonkey, BitTorrent ... P2P-mreže naj bi poskrbele za delni somrak globalne glasbene industrije, saj naj bi se po internetu prelivale ogromne količine glasbe, zapakirane v mp3-formatih, brez dovoljenj avtorjev seveda. To naj bi se izražalo v milijardni dolarski škodi. Toda sodni boj glasbene industrije je že obrodil prve sadove, vsaj v ZDA, kjer naj bi uporabniki interneta že začeli kupovati glasbo prek legalnih internetnih glasbenih ponudnikov, ki hočejo za en glasbeni komad odškodnino enega dolarja. Glasbeni mp3-ji počasi padajo na drugo mesto po priljubljenosti, saj po P2P-mrežah potuje vse več video posnetkov v najrazličnejših video formatih.

BBC je pred nedavnim objavil raziskavo britanskih internetnih analitikov CacheLogic, ki so pod drobnogled vzeli, kaj se dogaja na P2P-mrežah in katere so najbolj priljubljene. Ugotovili so, da so najbolj "in" filmi in datoteke, velike več kot 100 MB. Nekoč najbolj priljubljena P2P-mreža Kazaa, na katero se je sodno obilno spravljala glasbena industrija, pa je v zatonu. Omrežje FastTrack, po katerem si datoteke izmenjujejo tudi uporabniki Kazza, ima še vedno 24-odstotni delež, večinoma na račun ameriških uporabnikov, kjer je veliko bolj priljubljen kot na drugih koncih sveta. 72 % celotnega prometa pa se preliva prek najbolj priljubljenih, modernejših eDonkeya in Bittorenta. Sicer pa naj bi nekateri ponudniki interneta že ugotavljali, da ko se recimo na P2P-mrežah pojavi najnovejša filmska uspešnica v DivX-formatu, izmenjava te predstavlja tudi do 30 % celotnega podatkovnega prometa. 15 % vseh evropskih uporabnikov P2P-mrež naj bi si priskrbelo vsaj en celovečerni film na mesec. Medtem ko je glasbena industrija z vsemi možnimi sredstvi stopila v boj proti brezplačni izmenjavi glasbenih datotek prek interneta, pa se zdi, da precej manj agresivna filmska industrija čepi v zasedi in čaka na pravi trenutek. Oziroma se hoče spustiti v boj proti piratom precej bolj premišljeno, kot so to storili njihovi glasbeni kolegi. Ne nazadnje pa skupaj s proizvajalci računalniških iger, programske opreme in glasbeno industrijo iščejo pravo rešitev, kako čim bolj pretkano uporabiti P2P-mreže v komercialne namene. P2P-mreže postajo tako imenovana "killer aplication" širokopasovnega interneta.

Uporaba P2P-mrež se sicer tudi v informacijsko najbolj razvitih državah precej razlikuje. Raziskave, koliko, kaj in kdo uporablja P2P-mreže, se je v svojih 30 državah članicah lotila Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Slovenija še vedno ni polnopravna članica OECD, saj slednja menda noče sprejemati novih članic. Sicer pa se naši oblastniki pohvalijo, da naj bi za Slovenijo veljalo, da je najbolj aktivna nečlanica v OECD-ju, saj ima stalno mesto v nekateri odborih OECD-ja. Kakorkoli, OECD je ugotovil, da 55,4 % uporabnikov P2P-mrež prebiva v ZDA. Na drugem mestu je Nemčija z 10,2 %, na tretjem mestu Kanada z 8 %, na četrtem Francija s 7,8 % in šele na petem Velika Britanija s 5,4 %. Populacijsko gledano pa so največji redni izmenjevalci datotek prek interneta Kanadčani, saj naj bi si kar 390.000 Kanadčanov ali 1,2 odstotka celotne populacije redno izmenjavalo datoteke prek interneta. Sledijo Američani z 0,9 % populacije ter Nemci in Francozi z 0,6 %. Sicer pa je Kanada na prvem mestu tudi glede porasta števila uporabnikov P2P-mrež. Sodni procesi, ki jih je ameriška glasbena industrija sprožila proti nekaterim izmenjevalcem "ilegalnih" mp3-jev, pa so na drugi strani močno prestrašili Američane, saj je število tistih, ki so si izmenjavali datoteke, v enem samem letu upadlo za slabo četrtino.

Glasbena, filmska in druge industrije, ki jim P2P-mreže odžirajo kruh, se najbolj bojijo dejstva, da so sedanje generacije mladeži pač navajene, da lahko dobijo glasbo ali filme praktično zastonj. Zato bo kasneje zelo težko spremeniti njihove potrošniške navade. Sicer pa se uporabniki P2P-mrež razlikujejo glede premožnosti od države do države. V ZDA naj bi si glasbene in video datoteke v glavnem izmenjevala osnovnošolska in srednješolska mladež ter študentje. Ostalih naj bi bilo manj kot četrtina. Hkrati naj bi se izmenjave datotek posluževali manj premožni. Drugače pa je recimo v Franciji, kjer si glasbo in video poleg šolajoče se mladine najbolj izmenjuje izobražen vodstveni kader, ki zasluži več kot 3100 evrov mesečno. Kar se tiče OECD-ja, izmenjava datotek močno pada tudi glede na razvitost in število prebivalstva v posameznih državah. Tako so na repu držav OECD Mehika, Turčija in Slovaška. Japonska in Južna Koreja pa sta bili nekako izvzeti iz raziskave, ker so med tamkajšnjimi uporabniki interneta veliko bolj popularne manjše lokalne P2P-mreže, kot so Soribada v Koreji ali File Rouge na Japonskem.