narava / Plavajoči vepri

"Ali kaj veste o divjih svinjah, ki so plavale po Kornatih," smo vprašali Josipa Turčinova, domačina iz mesteca Murter, ko je stal pred svojih potapljaškim centrom Aquanaut, in zlagal jeklenke z zrakom. Vprašanje ga je nekoliko začudilo, saj se mož ukvarja predvsem s podvodnim svetom. "Ja, nekaj sem bral," je zadržano odgovoril. In začel na navtični karti kazati otočke, ki nosijo ime Ravna sika. Otočkov s tem imenom je namreč več. Tisk je poročal, da sta dve divji svinji prečofotali razdaljo sedmih milj, se ustavili na otočku, potem pa, ko sta razrili prvo postajo, sta menda odplavali naprej. V upravi nacionalnega parka Kornati so se čudili. Kaj takega da se še ni zgodilo, je poročal tisk. Divje svinje še niso zašle v nacionalni park. Edi Kulušić iz nacionalnega parka, ki je divje svinje videl in fotografiral, je povedal, da sta po vodi čofotala dva vepra. Mama svinja in mladič. "Mama je imela kakšnih 100 kil. Mladič pa kakšnih 80." Ob večernem mraku je svinji najprej videl v morju, potem pa ju je spremljal do obale. In svinji sta se izkrcali na otoček, ki leži ob zunanjem robu kornatskega arhipelaga. Skorajda se je že znočilo, ko sta svinji začutili tla pod nogami.

Josip Turčinov pa je dodal, da so plavajočo svinjo v okolici kornatskega otočja že srečali. "Kakšnih pet let nazaj je bilo, ko je Toni Cigla, domačin iz Murterja, sredi morja opazil plavajočo divjo svinjo. Na otoku Garganol imajo hišo, vračal se je, med Pašmanom in Žižnjem pa se je pred njim pojavila divja svinja. Naredil je laso in jo ujel. Žival se je do obale že zadušila." Otok Garganol ni del kornatskega nacionalnega parka. Je bližje obali. In kaj je bilo potem? "Nič. Svinjo - kakšnih sto kil je imela - je odvlekel do mesarja, mesar ji je spustil kri, naredil je vse, kar je treba narediti. In potem je šla divja svinja v golaž."

Josip Turčinov se je pred dobrimi tremi desetletji v piranski pomorski šoli izučil za ladijskega strojnika. Še danes je ponosen na maturitetno štirico, ki jo je vknjižil za znanje slovenskega jezika. Priznava pa, da so mu besedne zveze, kot so "nihanje vzmeti", sprva povzročale velike težave. Nekaj let je preživel na ladjah, potem je delal v agenciji, ki se je ukvarjala z oskrbovanjem robinzonskim turistov, raztresenih na kornatskem otočju. Kot nabiralec morskih spužev je na globini 25 m preplaval celo zunanjo steno kornatskega otočja. In nadaljeval je proti Dugemu otoku. Kornate pozna kot lasten žep. "Kak razlog že mora biti, da gredo divje svinje v vodo. Iščejo hrano. Če gredo v vodo, to pomeni, da pričakujejo, da bo na drugi strani več hrane. Morda se je populacija divjih svinj, ki so na obali, preveč namnožila. Morda jih je človek izpodrinil. In potem gredo," je razlagal. "Pač, nekaj nenavadnega se dogaja z okoljem."

"Je to, da se gredo divje svinje kopat, edini znak, da se z okoljem dogaja nekaj čudnega?" nas je zanimalo.

"Kje pa. Rib je danes precej manj kot tedaj, ko sem se začel potapljati. Pred dvajsetimi leti ni bil noben problem videti škarpene, težke dva kilograma. Potopil si se na dah in si jo videl. Velikih jastogov in rarogov je bilo več. Včasih so ženske, ko so na obali pri Murterju prale perilo, iz vode spotoma vrgle še kakšno hobotnico. Ali morsko vrano. Danes tega ni več."

Zakaj?

"Morda je ribolova preveč. Morda je morje bolj onesnaženo. Včasih si šel ob obali in si tu in tam našel kak kos embalaže, na kateri je bil italijanski ali grški napis. Embalaže s hrvaškimi napisi nekoč ni bilo. Danes najdeš vse mogoče; od italijanske do črnogorske in hrvaške plastike."

Kornatsko otočje je od leta 1980 razglašeno za nacionalni park, zato je ribolov zelo omejen. Domačini lahko vržejo kakšno mrežo, ribiške ladje pa nimajo vstopa v nacionalni park. Res pa je, da nacionalni park prodaja dovolilnice za športni ribolov, torej ribolov s trnkom. Vendar lahko ljudje, ki trdijo, da so športni ribiči, v resnici pa lovijo za trg, na trnek, če ga znajo vihteti, ulovijo velike ribe.

Josip Turčinov je prepričan, da so na zmanjševanje števila rib vplivale tudi mrtve ribiške mreže, torej mreže, ki so ostale na podvodnih stenah. Nekoč zdavnaj so se zataknile ob skale, potem pa jih ribiči niso mogli dvigniti. Ker so mreže iz sintetičnih materialov, imajo praktično neomejen rok trajanja. In mrtve mreže so past za ribe. Ribe, ki se zapletejo v mrtvo mrežo, ne bodo končale niti na krožniku in ne bodo imele priložnosti, da bi obogatile proteinsko sliko človekovega organizma. Žalostno bodo propadle. Divje svinje se gredo kopat, ribe pa ne morejo več plavat.

Globine pod Prdušo

Kornatsko otočje je sestavljeno iz stotine otokov, otočkov in čeri. 89 kornatskih otokov je vključenih v nacionalni park, nekaj deset otočkov pa je izven parka. Imenik otokov priča, da so imeli ljudje, ki so poimenovali koščke kopnega, znatno mero smisla za, recimo temu, slikovitost. Če vas kličejo iz službe in preverjajo, ali se gibljete skladno z navodili iz potnega naloga, lahko na vprašanje "Kje si?", odgovorite: na Babini guzici. Ali pa: na Prduši. No, tudi poročilo, da ste na Kurbi mali ali Kurbi veliki utegne pri nadzornikih vašega gibanja povzročati težave. Če rečete, da ste na Jančarju, to ne pomeni, da skačete po slovenskem pisatelju, akademiku ter osvetljevalcu naše družbene stvarnosti, pač pa gre za otoček, na katerega so prignali jagenjčke, ko so jih ločili od ovc. Jagenjčki so potem grizli travo, mame ovce pa so molzli in iz mleka delali sir. Sicer pa je imenik otokov, ki so včlanjeni v kornatsko otočje, zabavno branje: Poštenjak, Mana, Veseljuh, Orjak, Mrtovac, Mrtovnjak, Balun, Bisaga, Blitvica in Smokvica. Ali pa Farkarikulac - karkoli že to pomeni.

In medtem ko smo se z Josipovo barko peljali proti zunanjemu robu kornatskega otočja, smo napenjali oči, ali po vodi čofota kakšno ščetinasto bitje.

Na zunanjem robu kornatskega otočja pa se začenja drug svet. Ta kos sveta je imel burno geološko zgodovino. Geološke plasti so razmetane pod vsemi mogočimi koti, le v vodoravnem položaju jih ni mogoče najti. Skladi kamnin so se nekoč zdavnaj prelamljali, sto metrov visoke previsne stene dokazujejo, da je imela zemeljska skorja nekoč zdavnaj na tem mestu zelo dekadentno zabavo. Pod stometrskimi previsnimi stenami so potopljene skoraj enako globoke podvodne stene. Svet zunanje kornatske stene je tako divji, da bi tam še divje svinje izgledale udomačeno.

Deset metrov pod gladino se začenja prepad. Brezno. Pod seboj vidiš le modrino. In steno, obraščeno z gozdovi vinsko rdečih ter rumenih gorgonij, živo rumenih spužev, na steni se pasejo opečnato rdeče škarpene in rakovice, katerih oklep je velik kot krožnik. Kornatske stene so preluknjane s geološkimi prelomi. Votline, večje in manjše, so naseljene z hobotnicami, rarogi, ugorji. Jadran najbrž nima bolj pisanega podvodnega sveta.

In ko smo pripotovali na dno stene, ki leži pod hribom Orjak, nas je čakala orjaška podvodna špilja. Divji svet kornatskih brezen se tam povsem umiri, svetloba postane modrikasta, zvoki divjega morja utihnejo. In misel na senzacionalne plavajoče divje svinje postane nepomembna.

Idilično podobo podvodnih sten je nekoliko kazila sluz, ujeta na čipkasto prozorne gorgonije. Josip ugiba, kako so na povečanje števila morskih alg in s tem posledično sluzi vplivala umetna gnojila. "V umetnih gnojilih so fosfati, ti pa so hrana za alge," pravi. Vendar se zaradi sluzi ne vznemirja preveč: "Čez kak teden, dva, bodo morski tokovi sluz odplavili."

Druga zgodba pa so mrtve mreže. Teh sicer ni toliko, kot drugod po Jadranu, kljub temu pa je Josip prepričan, da bi jim morali odstraniti s podvodnih sten naravnega parka. Morski tokovi sintetičnim mrež ne bodo odnesli. Zato se je prijavil na razpis hrvaške države za naravovarstvene projekte, in ponudil, da bi zunanjo steno Kornatov očistil. Prepričan je, da bi potem ribe živele bolj brezskrbno življenje. In bi lahko nemoteno plavale.

In ko smo se z barko peljali nazaj na kopno, je beseda dala besedo. Kakšne imenitne hobotnice smo videli! Hobotnice so čudna bitja, smo se strinjali. Josip je pripovedoval, da se hobotnice včasih obnašajo neizmerno pametno, občasno pa so zelo neumne. Hobotnica si zna zgraditi dom. Ima gradbeniške spretnosti. Zna očistiti luknjo, v kateri si namerava postaviti zavetišče, in ko se zvleče v luknjo, okoli luknje postavi še zid. Ko pa gre za hrano, postane čudna. Velika hobotnica z velikim veseljem poje manjšo sorodnico. Hobotnice so kanibalke. Če hobotnici vržete pravo vabo, vabe ne bo izpustila. Če potem ujeto hobotnico potegnete na krov, jo osvobodite in vržete v vodo ter ji spet pomahate z vabo, se vabi ne bo znala upreti. Spet se bo pustila ujeti. In ko gre za hrano, zna hobotnica splezati na obalo, na kopno. Če so lačne in če mislijo, da je na drugi strani hrana, se gredo hobotnice sprehajat. Živali resno jemljejo načelo o svobodi gibanja. Najdete jih tam, kjer naj jih načeloma ne bi bilo. Divje svinje se kopajo, hobotnice gredo na promenado. No, ribe si menjave naravnega elementa ne morejo privoščiti. Pa še mrtve mreže jih ogrožajo v njihovem okolju. Zato je aquanaut Josip odločen, da bodo tudi ribe imele svobodo gibanja. Mrtve mreže ne bodo več grozile ribam.

Kje pa so divje svinje danes, smo čez čas vprašali Edija Kulušića iz nacionalnega parka. "Na Ravni siki jih ni več," je odgovoril. "Tam itak ni bilo hrane. Morda so odplavale drugam, kdo bi vedel."