spomeniki / Lok med dvema bregovoma

Po štirih letih obnove Starega mosta se njegov znameniti lok spet blešči nad deročimi tolmuni Neretve. Tukajšnjo tropsko vročino, ki je živo srebro potisnila na 42 stopinj Celzija, po vsej verjetnosti najbolj preklinja več kot 2000 uniformirancev, ki so podobno kot v vojnem času zasedli to največje hercegovsko mesto. Bosanski MUP je v Mostar poslal policiste vseh vrst in barv, ki jim solidarno pomagajo še oboroženi plačanci nemških, kanadskih, francoskih, ameriških, švedskih in angleških represivnih organov. Ob opazovanju policije se zdi, da je med organizatorji otvoritvene slovesnosti obstajala bojazen pred ponovitvijo 9. novembra 1993, ko so z razdalje 1600 metrov Tuđmanovi borci s tankovskim granatami zrušili Stari most, največjo osmansko kulturno znamenitost na Balkanu. Ob otvoritvi novega Starega mosta je tudi v hercegovsko-neretovski kanton prišla Busheva globalna teroristična mrzlica, saj je že dober mesec prej Zlatko Miletić, direktor policijske uprave Federacije BiH, Mostarčane opozarjal: "Imamo nekaj operativnih podatkov o morebitnih terorističnih akcijah in v sodelovanju državnim tožilstvom bomo ukrenili vse, da do njih ne bi prišlo." Teroristično preventivo v sanjsko zeleni Neretvi tako izvajajo tudi podvodni policisti, ki so po dolgem in počez prečesali rečno dno. V podobnem protiterorističnem duhu so bosanske oblasti v času slovesnega odprtja Starega mosta prepovedale promet tovornih vozil na magistrali med Sarajevom in mejnim prehodom Doljani, dan pred prireditvijo pa so priprli moškega, ki ga sumijo več bombnih napadov v Hercegovini. Navkljub izrednim varnostnim razmeram pa je bil Mostar, predvsem njegov vzhodni, bošnjaški del, zaradi odpiranja novega Starega mosta zadnje dni v evforiji.

Bosanske politične elite se veselijo velikih državniških obiskov: v Mostar so prišli predsedniki Hrvaške, Makedonije, Srbije in Črne gore, Bolgarije, Albanije, hrvaško delegacijo je okrepil še premier Sanader. Veliko veselje nad rekonstrukcijo mosta je Turčija, ki ima Stari most za del svoje kulturne dediščine, izkazala s 150-glavo delegacijo. Poleg predsedniških imen si bodo lepote Mostarja te dni ogledali še zunanji ministri Italije, Palestine, Francije in Češke, ob zeleni Neretvi pa se bo našlo tudi nekaj modre krvi, saj sta obisk napovedala valižanski princ Charles in savdski princ Muhamed bin Saudel-Kebia. Vsa našteta imena je na novinarski konferenci, dan pred otvoritveno ceremonijo, napovedal predsednik predsedstva BiH Sulejman Tihić, ki navkljub izčrpnem naštevanju ni omenil slovenske delegacije. Ko sem ga povprašal o navzočnosti naše delegacije, se je izkazalo, da je Tihić na nas pozabil. Obisk sta mu obljubila predsednik DZ Feri Horvat in zunanji minister Vajgl, ki pa je pozneje obisk odpovedal.

Sijaj eminentnih političnih imen je prispeval tudi k zvišanju stroškov varovanja, ki so se dvignili na 800 tisoč bosanskih mark. Številka se sama po sebi ne zdi tako mogočna, saj šele podatek, da je bil strošek celotne otvoritvene ceremonije za polovico manjši, opiše varčnost bosanskih varnostnih ukrepov.

In če se bosanske politične elite bolj kot novega Starega mosta veselijo obiskov velikih rib mednarodne politike, se večina Mostarčanov srčno veseli novega loka čez Neretvo. Veselje nad kakovostnim falsifikatom Starega mosta, ki ga je leta 1566 v obliki kamnitega polmeseca zgradil turški gradbinec Hajrudin, se najbolj občuti v vzhodnem delu mesta. Stari most je na tej strani - v nasprotju z zahodno, hrvaško stranjo, prisoten vsepovsod: če se ozrete na hrib nad muslimanskim delom mesta, boste poleg številnih grobov zagledali kamniti napis VOLIMO TE BIH (pred vojno je kamenje sestavljalo napis TITO VOLIMO TE), pod katerim so bele skale zložene v obliki Starega mosta. Načečkane risbice Starega mosta je videti na stopniščih tukajšnjih blokov, na čaršiji me je recimo presenetil Mohamed, ki originalnega Starega mosta zaradi mladosti ni mogel videti, so mu pa starši vseeno dovolili, da si na glavi z britjem izriše obris mosta. Vsaka prodajalna na mostarskem east sidu vam ponuja svojo različico majic z motivom srednjeveškega mosta, v prodajalnah suvenirjev se s Starim mostom lahko kosajo le še spominki z logotipi mostarskega nogometnega kluba Velež. Konec koncev pa je Hajrudinov most tisti, po katerem je Mostar dobil ime.

Hrvaška teorija

Kakršnekoli sledi o čaščenju Starega mosta pa boste težje našli v zahodnem delu Mostarja, kamor vstopite po prečkanju dvopasovnice, imenovane Bulevar, ki je od krvave vojne ostala cesta ločnica dveh Mostarjev. V tem delu mesta je Mostar drugačen, ljudje na hrvaški strani reke niso kaj prida zainteresirani za odprtje Starega mosta. Mostarska Hrvata nasproti moje mize sta med kosilom kramljala o velikem odprtju, zanimivo pa je bilo, da je podrobnosti odprtja poznal samo eden izmed njiju. Za drugega se je zdelo, kot bi bil iz Splita, saj o programu otvoritve ni imel pojma. “Ceremonije se ne bom udeležil zaradi pretirane gužve,” mi je zatrdil tisti bolje obveščeni, vendar sem mu zaradi ciničnega izraza na obrazu le stežka verjel, da je gneča pravi vzrok njegove neudeležbe. Podobne izgovore je iskala tudi skupina starejših Mostarčanov, ki so se na dan otvoritve hladili v senci v bližini ruševin nekdanje Ljubljanske banke. “Iz Slovenije prihajaš? Meni je Ljubljanska banka dolžna 8 tisoč mark. Kdaj mi boste vrnili denar,” izvrši začetno provokacijo eden izmed njih. Ko končamo zgodbo o dolgovih Ljubljanske banke, me mostarski Hrvat, star kakšnih 60 let, preseneti z mostarsko teorijo zarote: “Zrušili so ga sami. Če dobro pogledate posnetek rušenja Starega mosta, boste videli, da je eksplozija odjeknila z druge strani. Sami so zrušili most zato, da bi dobili denar za obnovo celotnega starega mesta. Govorili so, da nimajo za jesti. Od kod potem denar za toliko kamer, ki so rušenje posnele?” Podobno teorijo lahko najdete tudi na hrvaški internetni strani z zgovornim imenom Bljesak, kjer Božo Goluža, urednik mostarskega časopisa Cerkev na kamnu, trdi: “Stari most je minirala nekdanja JLA. Porušen je z aktiviranjem razstreliva v nogi mosta. Za dokaz je dovolj, da si pogledate posnetke ORF, kjer se to dobro vidi.”

Z mostarskimi Hrvati, ki so iz sence zrli v okoliške ruševine, rečemo še nekaj o spremembi mostarskega prebivalstva, ki ga v povojnem času sestavlja veliko število prišlekov iz različnih delov bosanske periferije. Nihče izmed petih gospodov se ni udeležil slavnostne otvoritve. Ne zato, ker bi sovražili tisto stran. Stvar se jim preprosto ne zdi tako pomembna kot tukajšnjim petstotim akreditiranim novinarjem. “Tukaj nismo plesali Žikinega kola, tukaj je bila huda vojna in še veliko Neretve bo moralo preteči, da se hudodelstva pozabijo,” pravi najmlajši med njimi, ki zase sicer trdi, da nima nobenih težav ne s Srbi ne z Muslimani.

Podobno ignoranco do slavnostnega odprtja Starega mosta sem občutil tudi v četrtek, ko sva s kolego Sarkićem na hrvaški strani poskušala obiskati koncert srbske turbo folk zvezde Kebe. Ker sva bila navajena, da nam v vzhodnem delu novinarska akreditacija odpira vsa vrata, sva enako poskusila tudi pred vhodom na koncertno prizorišče, vendar tamkajšnjim, po vsej verjetnosti srbskim gospodom, za najino internacionalno poročanje o Mostarju ni bilo mar. Denis je bil zaradi nekaj fotografij prisiljen kupiti vstopnico, meni pa je med čakanjem neprijazni vratar na vprašanje, ali se bo jutri udeležil otvoritve, postregel z odločnim: “Ne!” “Poznate koga iz zahodnega dela, ki se bo udeležil otvoritve?” ga povprašam in dobim le skomig z rameni.

Skakalec

Mnogo večje zanimanje in prijaznost pa je čutiti v starem delu mesta. Vse in še več so vam na čaršiji pripravljeni povedati vzhodni Mostarčani. Posebno popularnost v starem delu mesta uživa s 17 titulami najuspešnejši skakalec na noge s Starega mosta, 59-letni Mirsad Deda Pašić. “Sem oseba, ki je najmlajša skočila z mosta. Prvič sem skočil, ko sem bil star 9 let, 8 mesecev in 20 dni. Skočil sem kakšnih dvanajsttisočkrat. Most je bil s svojimi 20 metri zame prenizek, tako da sem skakal tudi s kul ob mostu,” se nič kaj skromno predstavi. Ob 50. obletnici svojega prvega skoka je napisal knjigo Mostarski Ikarji, ki vsebuje podatke o 342 skakalcih in šestih skakalkah, ki so po letu 1875 skakali s Starega mosta. Most ima v Dedinem srcu posebno mesto: "Ko se je most zrušil, sem bil stran dvajset metrov. Mislil sem, da bom tisto noč crknil. Če bi takrat dobil človeka, ki je izstrelil granato, bi ga zrezal na koščke, danes pa na te stvari gledam z večjo distanco,” občutke ob rušenju opiše Deda, ki na drugo stran mesta odhaja poredko. Na tisti strani ima številne prijatelje, vendar se boji trenutka, ko bi na ulici srečal človeka, ki ga je odpeljal v taborišče. Hrvatom in Srbom še vedno ni oprostil: ”Srbi so hoteli ta del mesta, Hrvati tistega, nas pa so hoteli vreči v Neretvo. Hoteli so nas iztrebiti iz tega mesta, toda sami veste, da celotnega naroda nihče ne more izničiti.” Deda naj bi s skokom odprl novi Stari most, vendar mu zdravje in mestna politika tega ne dovolita. Rad govori o svojih preteklih skokih, skakal je z zavezanimi očmi, saj je do delčka sekunde poznal timinig skoka v Neretvo, tudi kadil je med skokom: ”Časa je bilo za dva dima. Bili smo nori, s kolegom sva stavila, da bova skakala, dokler ne umreva. Tako sem takrat skočil 39-krat zaporedoma. Prenehala sva, ko se je kolegu ulila kri iz ušes.” Deda je zadovoljen z videzom mosta, ki so ga obnovili z denarjem Unesca in mednarodne skupnosti. Sestavlja ga kamenje iz istega kamnoloma, kot je tistega izpred 500 let, zahtevno umeščanje 1088 ročno obdelanih kamnitih blokov je nadzorovalo turško podjetje ER-BU. Bistvo Starega mosta zanj ni v povezovanju dveh bregov Neretve, ampak v povezovanju ljudi s teh dveh bregov.

Podobne idealistične besede sem slišal tudi od tukaj izjemno popularnega pevca Dina Merlina, ki ob koncu meseca na sarajevskem koncertu pričakuje 60 tisoč ljudi in s katerim sem se pogovarjal na prireditvenem prizorišču. Ujel sem ga na tonski vaji, kjer je uglasil svoj bend in odpel verze: “Ja ču biti sjed, ja ču biti star, al biće vjećno mlad moj Mostar,” ki jih je leta 1992 napisal Mostarčanom. ”To je bilo pismo nas iz Sarajeva tukajšnjim ljudem, ki so bili odrezani od sveta.” Dino, ki rušenje mosta slikovito opiše kot “akt onesnaženja tega planeta”, je na otvoritvi, kot vsi ostali, nastopil brezplačno. Na začetku pogovora je o prenovi Starega mosta govoril kot o “simbolu svobode”, “novem koraku na poti k toleranci”, vendar je počasi priznal velik prepad med velikimi besedami o skupnem življenju obeh Mostarjev: ”To je eden od majhnih poskusov povezovanja ljudi. Miniti morajo desetletja, saj je nezaupljivost tukajšnjih ljudi čisto naraven refleks po vsem, kar so preživeli. Mi smo tukaj, da blažimo napetosti.” Detajl, ki se zdi, da ohranja napetosti med Mostarčani, so tudi napisi “Don't forget!”, ki jih na muslimanski strani lahko vidite na zidovih in razglednicah s slikami rušenja Starega mosta. “Tega nikoli ne smemo pozabiti. Pozaba ni nič drugega kot odložen spomin. Treba je oprostiti, saj je to največja stvar na svetu, to je tisto, pred čimer drhtim, in tisto, kar občudujem,” je bil poetičen Merlin, ki upanje v napredek in sožitje stavi na novo bosansko generacijo, ki se “že rojeva”.

Od tukajšnje trenutne politične garniture, roko na srce, ni veliko pričakovati. Medtem ko odprtje mosta enačijo z “zmago miru in sožitja” ter s “temeljem za rekonstrukcijo BiH”, je realnost čisto drugačna. Mostar je še vedno razdeljeno mesto, kjer hrvaški otroci hodijo v svoje in bošnjaški v svoje šole, njihovi starši berejo vsak svoje časopise. S prizvokom provokacije na eni strani gradijo na desetine džamij, na drugi višajo glavni cerkveni zvonik s predvojnih 50 metrov na današnjih 108 metrov, eni navijajo za Velež, drugi za Zrinski. Stari most tako po 11 letih spet povezuje oba bregova Neretve, ki v resnici nista bila nikoli tako daleč drug od drugega, kot so si danes ljudje na obeh bregovih.